Jedro

Ker uskladitev obravnavane gradnje z gradbenim dovoljenjem ni možna, saj je neskladen cel objekt (zaradi napačne lokacije), za podporni zid pa gradbeno dovoljenje tožniku niti ni bilo izdano, je organ pravilno izrekel ukrep po 152. členu ZGO-1 (ki se izreče v primeru nelegalne gradnje) in ne na podlagi 153. členu ZGO-1 (ta pa v primeru neskladne gradnje).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo: - stanovanjske hiše tlorisne velikosti max. 13,00 m x 16,60 m (tlorisna oblika L (8,80 m x 16,60 m) + ((4,20 m x (7,10 m + 4,50 m)), na zemljišču k.o. ..., parcela 1893/5, ID ... (prej parcela 1893/2, 1893/3, 1895/2 in 1895/1), in na S strani stanovanjske hiše - podpornega zidu debeline 0,30 m, dolžine 8,35 m, višine 3,25 m in dolžine 1,95 m, višine 1,80 m na zemljišču k.o. ..., parcela 1895/1, ID ... (1. točka izreka), da mora do 20. 9. 2018 odstraniti stanovanjsko hišo in podporni zid iz prve točke te odločbe ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka), tožnika opozoril na (v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti) začetek izvršilnega postopka nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na stroške zavezancev, ali s prisilitvijo (3. točka izreka), določil ukrepe iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) (4. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da stroškov postopka ni (5. in 6. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je po inšpekcijskem ogledu, opravljenem po uradni dolžnosti, ugotovil, da je na navedenih parcelah zgrajen stanovanjski objekt in betonski podporni zid, zgoraj navedenih dimenzij. Za stanovanjski objekt je bilo v nadaljevanju ugotovljeno, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, št. 351-91/2013-16 z dne 11. 10. 2013, vendar je hiša grajena bolj severno, kot je navedeno v gradbenem dovoljenju, in je tudi drugačnih tlorisnih dimenzij, kot izhaja iz dovoljenja. Za betonske podporne zidove tožnik ni predložil nobenega dovoljenja. V nadaljevanju je bilo še ugotovljeno, da je prišlo do spremembe zemljiškokatastrskih podatkov, tako da so se del parc. št. 1893/2, del parc. št. 1895/2, del parc. št. 1895/1 in parcela 1893/3 spremenile v 1893/5 in je sedaj ta hiša na parc. št. 1893/5, kjer je tudi vrisana v uradnih evidencah GURS. Ker je grajena drugje, kot je to navedeno v gradbenem dovoljenju, gre za nelegalno gradnjo, za katero gradbeno dovoljenje ni izdano ter so podani pogoji za izrek ukrepa iz 152. člena ZGO-1. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo, dopolnil obrazložitev prvostopne odločbe z obširnimi razlogi in potrdil odločitev prvostopnega organa.

3. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Tožnik meni, da ne drži, da za objekt ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Pravilno je ugotovljeno, da je prišlo do spremembe zemljišča tako, da se sedaj objekt nahaja na parc. št. 1893/5, vendar to ne pomeni, da je hiša zgrajena drugje, kot to določa gradbeno dovoljenje oziroma je napačen zaključek, da to izhaja tudi iz uradnih evidenc GURS. Sporna gradnja stoji na lokaciji, predvideni v gradbenem dovoljenju. Ta določa odmik 4 m in več od sosednjih mej, razen od parc. št. 1895/1, ki je v lasti investitorja, tj. tožnika. 4-metrski odmik torej predstavlja minimum, ki mora biti dosežen, lahko pa je odmik tudi večji. V tem primeru odmiki ustrezajo. Stanovanjska hiša je tudi enake tlorisne oblike in velikosti. Zato ne gre za nelegalno gradnjo, ampak bi lahko to gradnjo opredelili zgolj kot neskladno gradnjo. Organ je zato napačno uporabil materialno pravo, ker ne bi smel izreči ukrepov po 152. členu ZGO-1, temveč bi jih moral izreči po 153. členu ZGO-1. Ukrep je tudi nesorazmeren. V tej hiši namreč prebiva A.A. s svojo družino. To dejstvo je bilo organu znano, zato bi moral spoštovati pravico do spoštovanja doma. Ukrepi zato predstavljajo nesorazmerni poseg v pravico do spoštovanja doma tožnika in njegove družine, organ pa ni presojal, ali so na voljo drugi, manj invazivni ukrepi. Posledično so napačno izrečene tudi prepovedi iz 4. točke izreka odločbe. Sicer je pa 152. člen ZGO-1 protiustaven, kot je to ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi, št. U-I-64/2014 z dne 12. 10. 2017. Izpodbijana odločba je tudi pomanjkljivo obrazložena, saj je ni mogoče preizkusiti. S tem je kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva. V obrazložitvi bi moralo biti v zadostni meri razvidno, zakaj je organ prišel do takšnih zaključkov, pojasnjeni bi morali biti tudi numerični podatki o odstopanju v primerjavi z gradbenim dovoljenjem. Organ je zgolj pavšalno zapisal, da stanovanjska hiša nima tlorisne oblike črke L, iz podatkov iz evidenc GURS pa je razvidno, da ima to obliko, kar pomeni, da je organ zmotno tudi ugotovil dejansko stanje. Tožnik zato izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je predlagal, da sodišče izvede ponujene dokaze (odločba z dne 25. 5. 2018, gradbeno dovoljenje z dne 11. 10. 2013, zaslišanje tožnika, vpogled v uradno evidenco GURS), tožbi ugodi, prvostopno in drugostopno odločbo odpravi, podredno, da odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev o izreku ukrepa gradbenega inšpektorja, s katerim je ta organ naložil tožniku ustavitev gradnje stanovanjske hiše in podpornega zida, njuno odstranitev ter vzpostavitev v prejšnje stanje.

7. Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi 152. člena ZGO-1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Kaj pomeni nelegalno gradnjo, izhaja iz 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Iz navedenega izhaja, da je podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje le ugotovitev, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez njega.

8. Tožnik ugovarja, da četudi je prišlo do zemljiškokatastrske spremembe številke parcele, na kateri se sedaj nahaja obravnavana gradnja, to še ne pomeni, da se nahaja na drugi lokaciji.

9. Sodišče najprej ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi organ na podlagi tega argumenta (torej spremembe označbe parcele zaradi združitve več delov parcel) utemeljeval ugotovitev o drugi lokaciji obravnavane gradnje in s tem napačni legi, kot je sicer predvidena z gradbenim dovoljenjem, št. 351-91/2013-16 z dne 11. 10. 2013, temveč je to dejstvo ugotovil po tem, ko je pridobil določene listine (izrise parcel z vrisanim objektom iz GURS, gradbeno dovoljenje z dne 11. 10. 2013, skico zakoličbe iz PGD, zemljiškokatastrske in zemljiškoknjižne podatke) in opravil določena procesna dejanja (več ogledov na kraju samem, zaslišanje tožnika, idr.). Ker pa je v tovrstnih postopkih identifikacija objekta, ki se obravnava oziroma je predmet izreka ukrepa, nezdružljivo povezana (tudi) z označbo parcele, na katerem se ta nahaja, je pravilno v izreku tudi opredelil sedanjo parcelo (kjer se sedaj nahaja obravnavana hiša in zid) v povezavi s prejšnjimi parcelami, iz katerih je sedanja parcela tudi nastala. Enako velja tudi glede ugovora, da objekt zadosti pogoju predvidenega minimalnega odmika 4 m (pogoj iz gradbenega dovoljenja) glede na 13,5 m ugotovljen odmik od sosednjega zemljišča na J strani, saj ne gre za presojo o tem, ali objekt izpolnjuje predpisan pogoj minimalnega odmika od parcelne meje, temveč, ali se nahaja na pravi lokaciji. In tudi na podlagi te ugotovitve je organ utemeljil svoj (tudi po presoji sodišča) pravilen zaključek. Glede na zgoraj opredeljene dokaze, na podlagi katerih je organ ugotovil dejansko stanje, pa tudi ne vzdrži zatrjevana kršitev določb postopka o pomanjkljivi obrazložitvi, saj je iz obrazložitve prvostopne odločbe (ki jo je dopolnil z dodatnimi razlogi drugostopni organ, kar je glede na 248. člen ZUP tudi smel) jasno, na kakšni podlagi je organ do za tožnika spornih zaključkov prišel. Obrazložitev odločbe tako zadosti standardu obrazložitve iz 214. člena ZUP.

10. Iz izreka izpodbijane odločbe tudi jasno izhaja, da je objekt drugačne tlorisne velikosti, kot je to določeno z gradbenim dovoljenjem, in kar je bilo ugotovljeno na podlagi opravljenih ogledov na kraju samem, kot izhaja iz obrazložitve (pri čemer ne drži, da je organ ugotovil, da hiša nima tlorisne oblike črke L, saj to jasno izhaja iz 1. točke izreka odločbe), zato sodišče temu tožnikovemu ugovoru, ki je tudi sicer naveden zgolj na pavšalni ravni, ne more pritrditi.

11. Tožnik pa se zato tudi moti, da gre le za neskladno gradnjo. Ker uskladitev obravnavane gradnje z gradbenim dovoljenjem, št. 351-91/2013-16 z dne 11. 10. 2013, ni možna, saj je neskladen cel objekt (zaradi napačne lokacije), za podporni zid pa gradbeno dovoljenje tožniku niti ni bilo izdano, je organ pravilno izrekel ukrep po 152. členu ZGO-1 (ki se izreče v primeru nelegalne gradnje) in ne na podlagi 153. členu ZGO-1 (ta pa v primeru neskladne gradnje). Tako tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča RS (npr. sodne odločbe, X Ips 288/2015, X Ips 212/2014, X Ips 199/2014, idr).

12. Tožnik še ugovarja nesorazmernosti izrečenega ukrepa. Po drugem odstavku 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanje teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To načelo je mogoče razumeti le tako, da je taka izbira možna le med tistimi ukrepi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in torej ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in po prosti presoji ter mimo materialnega predpisa. Za nelegalno gradnjo materialni predpis, torej ZGO-1, določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev, kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen.

13. Kolikor pa tožnik nesorazmernost ukrepa utemeljuje s posegom v pravico do spoštovanja doma in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, ki je ugotovilo, da je 152. člen ZGO-1 protiustaven, pa sodišče navaja naslednje: Ustavno sodišče RS je s citirano odločbo res ugotovilo, da sta člena 152 in 156 a v neskladju z Ustavo (1. točka izreka) in da mora Državni zbor ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS (2. točka izreka). Poleg tega je tudi določilo način izvršitve navedene odločbe (3. točka izreka), in sicer prav zato, da do odprave ugotovljene protiustavnosti ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma (34. točka obrazložitve). Določilo je, da imajo do odprave ugotovljene protiustavnosti posamezniki zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156. a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, da vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156. a člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156. a člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje, in da se sme izvršba odložiti večkrat. To pomeni, da je Ustavno sodišče varstvo pred nedopustnimi posegi v pravico do spoštovanja doma, do katerih bi lahko prišlo v gradbenih inšpekcijskih zadevah, v obdobju do odprave nepravilnosti umestilo v fazo izvršitve izdane inšpekcijske odločbe, oziroma da je kot sredstvo te zaščite določilo odlog izvršbe. Kljub ugotovljeni protiustavnosti 152. člena ZGO-1 torej v tem prehodnem obdobju ni ovire za izdajo inšpekcijskih odločb na podlagi navedene zakonske določbe, inšpekcijski zavezanec pa lahko zaščito pred nedopustnimi posegi v svojo pravico do spoštovanja doma (če gre za tak primer - op. sod.) doseže z zahtevo za odlog izvršbe po 156. a členu ZGO-1 (ta se po 106. členu Gradbenega zakona še uporablja), po potrebi tudi večkrat zapored. V zvezi s to zahtevo mu je na voljo tudi sodno varstvo, v okviru katerega bo sodišče lahko presojalo sorazmernost posega. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da kljub ugotovljeni protiustavnosti člena 152 ZGO-1 ni mogoče razveljaviti, saj bi bila sicer popolnoma onemogočena izvedba inšpekcijskih ukrepov na področju nelegalnih gradenj tudi v primerih, ko pravica do spoštovanja doma ne bi bila ogrožena, zaradi česar je o neustavnosti navedene zakonske določbe izdalo zgolj ugotovitveno odločbo (1. točka izreka; 33. točka obrazložitve). Tožnik torej nima prav, da organ za izrek ukrepa ni imel podlage v 152. členu ZGO-1. 14. Zoper odločitev o stroških postopka, sprejeto na drugi stopnji (drugostopni organ je tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil), ki jo je tožnik izpodbijal posledično zaradi izpodbijanja prvostopne odločbe, tožnik niti ni navedel konkretnih ugovorov, ker pa je sodišče presodilo, da je bila odločitev prvostopnega organa pravilna in ker v tem delu ni našlo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), ostane v veljavi tudi ta odločitev.

15. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je vpogledalo v predlagane listine spisa že v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta, zaslišanje tožnika pa je glede na v tem upravnem sporu relevantna sporna dejstva (druga lokacija in drugačna tlorisna velikost stanovanjske hiše) neprimeren dokaz.

17. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.