Jedro

V obravnavanem primeru med strankami ni sporno, da denacionalizacijski upravičenki potomcev nista imeli, prav tako pa ob smrti tudi nista imeli premoženja, saj sta svoje premoženje z izročilno pogodbo izročili tožnici, tako da, glede na podatke upravnih spisov, zapuščinskega postopka sploh ni bilo. Rešitev vprašanja, ali je tožnica kot vlagateljica verjetno izkazala, da je pravna naslednica pokojnih upravičenk in s tem upravičena za vložitev zahteve za denacionalizacijo izhaja iz opredelitve vsebine izročilne pogodbe z dne 15. 4. 1954. Z izročilno pogodbo kot dednopravno pogodbo lahko prednik s pravnim opravilom med živimi izroči in razdeli svoje premoženje svojim otrokom, posvojencem in svojim potomcem. Ker sklenitev take pogodbe med izročevalcem in drugimi osebami (ki niso otroci, posvojenci ali potomci prednika) sicer ni in tudi ni bila izrecno izključena, so se take pogodbe sklepale, po vsebini pa niso bile dednopravne pogodbe temveč splošne obligacijskopravne pogodbe, ki ustvarjajo razmerje med dvema strankama. Glede na navedeno ter upoštevajoč celotno vsebino izročilne pogodbe, sklenjene dne 15. 4. 1954, je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da pravna narava te izročilne pogodbe ni take vrste, da bi pridobitelj premoženja na njeni podlagi postal tudi univerzalni pravni naslednik izročitelja.

Izrek

Tožba se zavrne.

1.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi zavezanke Slovenske odškodninske družbe d.d., Ljubljana, zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 16. 6. 2003 in prvostopno odločbo odpravila ter zahtevek tožnice zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni upravni organ upravičenkama do denacionalizacije AA in BB, obe P... 6, C, vrnil podržavljene nepremičnine s parc. št. 1377/2, l378/2, 1380/2, 1381/2 in 1382, vse k.o. Š, v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 152.830 DEM, vsaki v deležu do 1/2 (I. točka izreka), v II. točki izreka je tožnici vrnil del zemljišča s parc. št. 1377/1 tudi v obveznicah odškodninske družbe in sicer v višini 1275 DEM, ter odločil, da je kot skrbnica za poseben primer imenovana tožnica CC, Slovenska odškodninska družba d.d. pa ji mora obveznice izročiti v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe. V III. točki izreka pa je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo zemljišča s parc. št. 1437 do izmere 5403 m2 in parc. št. 1442 do izmere 2137 m2, obe k.o. Š. Tožnica je v svoji vlogi za denacionalizacijo zahtevala vrnitev zemljišč s parc. št. 1437, 1377, 1378, 1380, 1381 in 1382, vse k.o. Š, ter tudi vrnitev zemljišč s parc. št. 1439 in 1442, glede katerih je tožnica že sama navedla, da sta bili najprej nacionalizirani, nato pa leta 1978 vrnjeni, da pa ta sprememba ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Zemljišča s parc. št. 1437, 1439 in 1442, vsa k.o. Š, so bila v izmerah 6283 m2, 942 m2 oziroma 4089 m2, podržavljena DD in AA z odločbo Mestne razlastitvene komisije LP št. ... z dne 28. 6. 1949. DD in AA sta dne 15. 4. 1954, torej po podržavljenju, glede vsega svojega premoženja sklenili izročilno pogodbo s tožnico, CC. V pogodbi je navedeno, da ji "izročata in prepuščata vse svoje - naj si bo tukaj navedeno nepremičnino in pritiklino ali pa ne - zlasti pa svoji zemljišči pod zk.vl.št. 661 k.o. Š in pod zk.vl.št. 476 k.o. S, s hišo št. 6 v P... s pripadajočim gospodarskim poslopjem in to z vsemi njima pristoječimi pravicami in dolžnostmi, v njeno nepreklicljivo last". Zaradi smrti bivših lastnic podržavljenih zemljišč in zaradi sklenjene izročilne pogodbe, so leta 1972 oziroma leta 1978, ko sta bili s strani Oddelka za upravne, gradbene in komunalne zadeve SO Ljubljana-Šiška izdani novi dve odločbi glede obravnavanih parcel, v njih odpravili razlastitev parc. št. 1442/1 v izmeri 1952 m2 ter razlastitev parc. št. 1437 v izmeri 880 m2, ter obe parceli vrnili CC. Bivšima lastnicama predmetnih zemljišč, AA in BB, so bili podržavljeni tudi deli zemljišč s parc. št. 1377/2 (v izmeri 1062 m2), 1378/2 (v izmeri 3473 m2), 1380/2 (v izmeri 1072 m2), 1381/2 (v izmeri 308 m2) in 1382 (v izmeri 2234 m2), vse zk.vl.št. 661 k.o. Š, in sicer z odločbo Mestne razlastitvene komisije št. ... z dne 18. 8. 1950, izdano na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi. Parcele s št. 1377/1, 1378/1 in 1380/1, k.o. Š, pa so bile podržavljene že EE (sedaj CC), in sicer z odločbo Občinskega ljudskega odbora C, št. ... z dne 7. 1. 1963, ki je bila izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, v povezavi s spremenjenim Odlokom o ožjih gradbenih okoliših v občinah okraja D. Z odločbo z dne 29. 12. 1964, št. ... (P... II), je SO C tožnici iz posesti odvzela del parc. št. 1377/1 v izmeri 68 m2, za odvzeti del zemljišča pa je bila izplačana odškodnina v višini 13.600 din. Na preostalih zemljiščih je tožnica kljub formalnemu podržavljenju obdržala pravico uporabe.

V obravnavani zadevi je prvenstveno sporno, ali izročilna pogodba sploh predstavlja pravni temelj za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Na podlagi 2. odstavka 61. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl.US, 31/93, 24/95-odl.US, 20/97-odl.US, 23/97-odl.US, 65/98, 67/98-odl.US, 66/00, 66/00-obv.razl., 11/01-odl.US in 54/02-odl.US, v nadaljevanju: ZDen) imata pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Pri tem je upravičenec oseba, katere premoženje je bilo podržavljeno, njegov pravni naslednik pa je tisti, ki po veljavnem pravu Republike Slovenije (Zakon o dedovanju) pride v poštev kot pravni naslednik zapustnika. Zakon o dedovanju, ki ureja to področje, pozna dve vrsti pravnih naslednikov, in sicer zakonite in oporočne dediče. V skladu z navedenim sta torej v primeru, ko je upravičenec mrtev, do vložitve zahteve za denacionalizacijo upravičena le njegov zakoniti oziroma oporočni dedič. Po določbi 3. odstavka 60. člena ZDen velja, da za dokazano pravno nasledstvo zadostuje, da je verjetno izkazano. Fizična oseba to izkazuje s sorodstvenim razmerjem oziroma z oporoko. V obravnavani zadevi je nesporno, da sta bili v času podržavljenja lastnici predmetnega premoženja AA in BB, ter da sta po podržavljenju leta 1954 s tožnico sklenili izročilno pogodbo, s katero sta ji izročili in prepustili vse svoje premoženje. Vendar pa so bila v času sklenitve izročilne pogodbe (leta 1954) zahtevana zemljišča že podržavljena in bivši lastnici z njimi nista več razpolagali, kar pomeni, da teh zemljišč tudi nista mogli izročiti tožnici, saj jih v času izročitve premoženja nista imeli v svoji posesti, niti nista bili več njihovi lastnici. Izročilna pogodba nima take pravne narave, da bi na njeni podlagi pridobitelj premoženja postal istočasno tudi univerzalni pravni naslednik izročitelja, saj gre le za prenos posameznih izročiteljevih pravic, zato tožnice (vlagateljice zahtevka) v postopku denacionalizacije ni mogoče šteti za pravno naslednico AA in BB, kar pomeni, da skladno z določbo 2. odstavka 61. člena ZDen tudi ne more vložiti zahteve za denacionalizacijo podržavljenega premoženja. Prvostopni organ bi že na začetku postopka moral zahtevo tožnice obravnavati kot zahtevo, ki jo je podala neupravičena oseba, ter jo iz tega razloga zavreči, ker pa se je spustil v vsebinsko obravnavanje stvari, je bilo potrebno meritorno odločiti tudi v pritožbenem postopku in iz tega razloga izdati zavrnilno odločbo. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti in zahtevo zavrniti že iz razloga, ker zahteva ni bila podana po upravičeni osebi, se tožena stranka ni spuščala v obravnavanje preostalih pritožbenih navedb.

Tožeča stranka se z odločbo ne strinja in jo izpodbijajo s tožbo v upravnem sporu zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi poudarja, da je tožnica z denacionalizacijskima upravičenkama, AA in BB, dne 15. 4. 1954 sklenila izročilno pogodbo, s katero ji je bilo "izročeno in prepuščeno vse njuno naj si bo v tej pogodbi navedeno nepremičnino in pritiklino in premičnino ali pa ne, zlasti pa svoji zemljišči pod vl. št. 661 k.o. Š in pod vl. št. 476 k.o. S, s hišo št. 6 v P..., s pripadajočim gospodarskim poslopjem in to z vsemi njima pristoječimi pravicami in dolžnostmi v njeno nepreklicno last." Pogodba je bila sestavljena na sodišču pred sodnikom, zato v njeno verodostojnost ni mogoče dvomiti. Ob času sklepanje pogodbe so v veljale določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki je določal, da je oseba, ki je z izročilno pogodbo označena kot prevzemnik nepremičnin ali premičnin, izenačena z njegovim dedičem glede izročenega premoženja in bi bilo že ob uporabi teh določb ODZ tožnico mogoče šteti za pravno naslednico denacionalizacijskih upravičenk. Ker tožena stranka pri odločanju ni uporabila določb ODZ o izročilni pogodbi, ki so veljale v času sklepanja pogodbe, to predstavlja zmotno uporabo materialnega prava in s tem tudi nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Denacionalizacijski upravičenki nista imeli potomcev in sta z izročilno pogodbo razpolagali s premoženjem, ki sta ga imeli ali bi ga imeli v času sklenitve izročilne pogodbe (če vmes ne bi prišlo do nacionalizacije). Predmetno pogodbo je potrebno presojati po vsebini kot oporoko, poleg tega pa pogodba izpolnjuje tudi oblične zahteve veljavne oporoke. Glede na politične in splošne družbene razmere, ki so vladale v času, ko je bila pogodba sklenjena, je razlaga taka, da sta upravičenki imeli v mislih oporoko, saj potomcev nista imeli. Tožeča stranka je postala pravni naslednik upravičenk za denacionalizacijo, s tem pa tudi upravičena za vložitev zahteve za vračilo zaplenjenih nepremičnin. Pojasnjuje preštevilčenje in delitve nacionaliziranih parcel in posledično različne parcelne številke od tistih ob nacionalizaciji. V dopolnitvi zahteve je upravičeno zahtevala vrnitev parc.št. 1437, 1377, 1378, 1380, 1381, 1382, 1439, 1442 k.o. Š, saj so bile te nepremičnine dejansko nacionalizirane njej ali AA in BB in jih ima kot oporočni pravni naslednik na podlagi izročilne pogodbe pravico zahtevati nazaj. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe, zavrača tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je bila poslana tudi Slovenski odškodninski družbi d.d., Ljubljana, ki na tožbo ni odgovorila.

Dne 7. 5. 2004 je z vlogo št. ... svojo udeležbo v tem postopku prijavilo Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama predvsem sporno, ali ima tožnica, glede na določbo 61. člena ZDen, pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo. V 1. odstavku 61. člena ZDen je določeno, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo, po določbi 2. odstavka tega člena pa imata pravico do vložitve zahteve upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Glede na navedene določbe je v obravnavanem primeru torej pomembno, ali je tožnica pravna naslednica upravičenk. Po določbi 15. člena ZDen, so v primeru, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvi ali so razglašeni za mrtve, upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki, po 2. odstavku tega člena pa se pravno nasledstvo presoja po pravu Republike Slovenije. Legitimacija za vložitev zahteve je torej neposredno povezana z materialnim dednim upravičenjem. Pravni naslednik je oseba, na katero preidejo pravice oziroma obveznosti pravnega prednika. Pravico do vložitve imajo dediči upravičenca (zakoniti in oporočni). V obravnavanem primeru med strankami ni sporno, da denacionalizacijski upravičenki potomcev nista imeli, prav tako pa ob smrti tudi nista imeli premoženja, saj sta svoje premoženje z izročilno pogodbo izročili tožnici, tako da, glede na podatke upravnih spisov, zapuščinskega postopka sploh ni bilo. Rešitev vprašanja, ali je tožnica kot vlagateljica verjetno izkazala, da je pravna naslednica pokojnih upravičenk AA in BB in s tem upravičena za vložitev zahteve za denacionalizacijo izhaja iz opredelitve vsebine izročilne pogodbe z dne 15. 4. 1954. Z izročilno pogodbo kot dednopravno pogodbo lahko prednik s pravnim opravilom med živimi izroči in razdeli svoje premoženje svojim otrokom, posvojencem in svojim potomcem. Ker sklenitev take pogodbe med izročevalcem in drugimi osebami (ki niso otroci, posvojenci ali potomci prednika) sicer ni in tudi ni bila izrecno izključena, so se take pogodbe sklepale, po vsebini pa niso bile dednopravne pogodbe temveč splošne obligacijskopravne pogodbe, ki ustvarjajo razmerje med dvema strankama. Glede na navedeno ter glede na to, da tožeča stranka tudi na naroku ni povedal ničesar novega, upoštevajoč celotno vsebino izročilne pogodbe, sklenjene dne 15. 4. 1954, je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da pravna narava te izročilne pogodbe ni take vrste, da bi pridobitelj premoženja na njeni podlagi postal tudi univerzalni pravni naslednik izročitelja. V ostalem se sodišče strinja z utemeljitvijo tožene stranke ter razlogi iz izpodbijane odločbe, zato se nanje sklicuje in jih, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, skladno z 2. odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ne navaja.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo v na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, zavrnilo.