Jedro

Odstopljeni dolžnik (toženka) proti cesionarju (tožnici) uveljavlja ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala (do takrat, ko je izvedela za odstop,) proti cedentu (prodajalcu). Takšen ugovor je tudi ugovor glede dogovorjene pristojnosti sodišča v Poreču. Presoja sodišča prve stopnje, da gre zaradi cesije za nekakšno novo, drugačno terjatev in da je zato ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča neutemeljen, je zmotna. Upoštevaje dogovor sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno odločati o tej zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se tožba zavrže. II. Tožeča stranka, ki sama krije stroške postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka, mora v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka v skupni višini 7.626,39 EUR ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice) zoper toženo stranko (toženko za plačilo 350.000,00 EUR (plačljivo v kunah po srednjem tečaju NBH) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2015 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe toženki plačati 5.585,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V izpodbijani sodbi je med drugim zavrnilo (glej točko 9. obrazložitve izpodbijane sodbe) pravočasen ugovor toženke, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za sojenje v tej zadevi.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov (op. v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka uveljavlja kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pravdnih stroškov. V odgovoru uvodoma izpostavlja, da za sojenje v konkretnem primeru ni pristojno slovensko sodišče; da je pravočasen ugovor v tej smeri podala že v odgovoru na tožbo; da sodišče prve stopnje o ugovoru ni odločilo s posebnim sklepom, ampak je le izdalo zavrnilno sodbo, zoper katero ni imela pravnega interesa za vložitev pritožbe; da se kljub odstopu terjatve terja plačilo kupnine po prodajni pogodbi, ki vsebuje dogovor o pristojnosti sodišča v Poreču; da ne držijo navedbe sodišča prve stopnje, da je glede na to, da gre za denarno terjatev, pristojno odločati sodišče v Republiki Sloveniji in da bi se moralo sodišče prve stopnje izreči za nepristojno ter tožbo zavreči. Ker navedenega ni storilo sodišče prve stopnje, toženka predlaga, da to stori pritožbeno sodišče. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (prvi odstavek 18. člena ZPP). Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa v to privoli (tretji odstavek 18. člena ZPP). Bistvena kršitev določb postopka je podana, če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), kar določa 3. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Na omenjeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. V predmetni zadevi je tožnica (kot novi upnik na podlagi cesije) od toženke zahtevala plačilo kupnine za nepremičnino v Poreču. Toženka je v odgovoru na tožbo (op. in v vlogi z dne 12.3.2020) podala ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča. Navedla je, da sta se prodajalec, ki je terjatev odstopil, in kupec (toženka) v 9. členu Kupoprodajne pogodbe z dne 21.5.2015 dogovorila, da je za odločanje o vseh morebitnih sporih, ki bi izvirali iz pogodbe, pristojno sodišče v Poreču. Tožnica je nato na prvem naroku za glavno obravnavo celo sama „ugovarjala glede pristojnosti“ in ji je sodišče prve stopnje odgovorilo, „da je o tem že odločeno“.1 Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklenilo, da ugovor toženke glede nepristojnosti slovenskega sodišča ni utemeljen. Sklicevalo se je na dejstva o sklenitvi prodajne pogodbe za nepremičnino v Poreču in na dogovor iz 9. člena pogodbe, da je za reševanje vseh morebitnih sporov v zvezi s to kupno pogodbo, ki jih pogodbeni stranki ne bosta uspeli rešiti sporazumno, pristojno sodišče v Poreču, kjer nepremičnina leži. Poudarilo je tudi, da je predmet spora denarna terjatev, ki „naj bi po zatrjevanju tožnice predstavljala kupnino po prodajni pogodbi“ in naj bi jo tožnica pridobila s cesijo, ki je bila sklenjena med prodajalcem in tožnico. Nato pa je zaključilo, da gre za denarno terjatev, ki je pridobljena na podlagi cesije po 417. členu Obligacijskega zakonika (OZ); da imata pravdni stranki sedeža v Republiki Sloveniji; da gre za gospodarski spor in da je pristojno naslovno sodišče po sedežu toženke. Predmetna presoja sodišča prve stopnje je zmotna.

7. Odstop (denarne) terjatve na plačilo kupnine s pogodbo (cesija) v ničemer ne spreminja narave prenesene terjatve s strani prvotnega upnika (prodajalca) na novega upnika (tožnico). Predmetno izhaja že iz prvega odstavka 417. člena OZ in 418. člena OZ, po katerih s cesijsko pogodbo upnik prenese na tretjega (novega upnika) „svojo“ terjatev skupaj s stranskimi pravicami. Prevzemnik terjatve (tožnica) ima nasproti dolžniku (kupcu, toženki) enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (prodajalec), in dolžnik (toženka) lahko uveljavlja proti prevzemniku (tožnici) poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku (prodajalcu) do takrat, ko je izvedel za odstop (prvi in drugi odstavek 421. člena OZ). Gre za načelno izhodišče nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja, po katerem se dolžnikov položaj s cesijo ne sme poslabšati. Skladno z navedenim lahko odstopljeni dolžnik (toženka) proti cesionarju (tožnici) uveljavlja ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala (do takrat, ko je izvedela za odstop,) proti cedentu (prodajalcu). Takšen ugovor je tudi ugovor glede dogovorjene pristojnosti sodišča v Poreču. Presoja sodišča prve stopnje, da gre zaradi cesije za nekakšno novo, drugačno terjatev in da je zato ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča neutemeljen, je zmotna. Upoštevaje dogovor sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno odločati o tej zadevi. Ker gre za spor z mednarodnim elementom, pritožbeno sodišče k navedenemu še dodaja, da je pisni dogovor o pristojnosti skladen z določili člena 25 in 26 (op. z določbami glede dogovora o pristojnosti) in hkrati ne nasprotuje členu 24 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (op. ni podane izključne pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji). Omenjena uredba je neposredno uporabljiva v obeh za ta spor relevantnih članicah EU, to je v Republiki Sloveniji in v Republiki Hrvaški (op. Poreč).

8. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o svoji pristojnosti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ima za posledico ugoditev pritožbi po uradni dolžnosti, razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe (tretji odstavek 354. člena ZPP).

9. O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi je tožnica, ki sama krije svoje prvostopenjske in pritožbene stroške, dolžna toženki povrniti njene celotne stroške postopka. Toženki se stroški na prvi stopnji sojenja priznajo v višini 5.585,94 EUR. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravilno odmero stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve sicer razveljavljene sodbe. Toženki se priznajo še pritožbeni stroški, in sicer 2750 točk za odgovor na tožbo, 37,5 točk materialnih stroškov (2% nagrade do 1000 točk in 1% od presežka) ter 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 2.040,45 EUR. Celotni priznani stroški toženke tako znašajo 7.626,39 EUR. V primeru plačilne zamude je toženka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 Iz spisa (do izdaje sodbe sodišča prve stopnje) ni razvidna odločitev (poseben sklep) o ugovoru glede pristojnosti.