Jedro

Čeprav tožeča stranka uveljavlja odškodnino solidarno od obeh toženih strank, bi bilo teoretično mogoče v primeru, da katera od toženih strank ne bi bila odškodninsko odgovorna, zahtevek zoper njo zavrniti. Ni ovire, da se spor reši na različne načine za posamezne sospornike, če je več oseb iz istega škodnega dogodka odgovornih za isto škodo. Ugovor zastaranja, ki ga je uveljavljala drugotožena stranka, ne vpliva na meritorno rešitev spora zoper prvotoženo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - toženima strankama naložilo, da sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 44.290,74 EUR skupaj z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska do plačila (I. točka izreka), - prvotoženi stranki je naložilo plačilo zneska 4.398,96 EUR skupaj z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 1.054.167,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave, od 22. 1. 2004 do vključno 31. 12. 2006 in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.398,96 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, pri čemer se v tem delu solidarno uveljavljen zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrne (II. točka izreka), - tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške prvotožene stranke v višini 3.637,34 EUR in drugotožene stranke v višini 6.725,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), - toženi stranki je naložilo v nerazdelno plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 4.603,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), - prvotoženi stranki je še naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 214,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del II. točke izreka sodbe se je pravočasno pritožila prvotožena stranka, in sicer smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 4.398,96 EUR tudi zoper prvotoženo stranko. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in navedla, da je drugotožena stranka v celoti poravnala vtoževano obveznost, zato je predlagala da prvotožena stranka umakne pritožbo (kar pa ni bilo storjeno).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi kaznivega dejanja velike tatvine z dne 18. 4. 2003, ko je neznana oseba iz tožničinega nezavarovanega osebnega avtomobila odnesla vreči z denarjem, s katerim tožeča stranka po pogodbi št. SKB-01/99 servisira in vzdržuje bankomate S. Za tožečo stranko je prevoz opravljal prvotoženec, ki je bil takrat pri njej zaposlen, spremljal pa ga je varnostnik drugotožene stranke, s katero je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo, katere predmet je bila zagotovitev spremstva pri prevozu gotovine na območju Republike Slovenije. Tožeča stranka je s S. d.d. sklenila dogovor o poravnavi, v skladu s katerim ji je ukradeni denar vrnila. V tem sporu pa od obeh toženih strank solidarno uveljavlja regresni zahtevek.

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo že tretjič. S (prejšnjo) sodbo VIII Pg 3223/2008 z dne 2. 7. 2009 je bilo ugotovljeno, da je do nastanka škode prišlo zaradi opustitve dolžnosti vseh treh pravdnih strank, njihov prispevek k nastanku škode pa je ocenilo na polovico za tožečo stranko in polovico za toženi stranki. Višje sodišče v Ljubljani je z odločbo I Cpg 764/2009 z dne 14. 12. 2010 v pretežni meri potrdilo prvostopno sodbo, razveljavilo jo je le glede zneska, ki presega 50.301,40 EUR s pripadajočimi obrestmi zaradi neobrazloženega ugovora zastaranja. Tožeča stranka je namreč vloženo tožbo dne 26. 1. 2007 razširila, saj je najprej plačala S. banki znesek 24.103.334,00 SIT (sedaj 100.602,29 EUR), preostanek v višini 96.777,11 EUR pa je plačevala sukcesivno. Z izpodbijano sodbo je zato sodišče prve stopnje odločilo le še o ugovoru zastaranja, ki pa ga je podala samo drugotožena stranka. Ugotovilo je, da sta toženi stranki sicer materialni, vendar navadni sospornici in ker je zastaranje ugovarjala le drugotožena stranka, ne pa tudi prvotožena stranka, ugovor zastaranja drugotožene stranke ne koristi tudi prvotoženi stranki. Zato je z izpodbijanim delom sodbe prvotoženi stranki naložilo tudi plačilo polovice prve anuitete v znesku 4.398,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede katere je uveljavljen zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo zaradi zastaranja. Pritožbeno sodišče se z zaključki prvostopnega sodišča strinja.

7. Pritožnica navaja, da bi ugovor zastaranja drugotožene stranke moral veljati tudi za prvotoženo stranko, ker gre za odškodninsko odgovornost zaradi zavestne malomarnosti pri obeh toženih strankah in je zato treba odločiti enotno za oba povzročitelja. Stališče pritožbe ni pravilno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno uporabilo 195. člen ZPP, po katerem je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka; njegova dejanja ali opustitve ne koristijo ali škodujejo drugim sospornikom. V tej zadevi ni mogoče uporabiti 196. člena ZPP, ki pravi, da če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki), se štejejo ti za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Odgovor na vprašanje, kdaj so stranke enotni in kdaj navadni sosporniki, ne določajo procesni predpisi (ZPP), pač pa pravila materialnega prava, na katera procesni predpis napotuje. 196. člen ZPP se uporabi, če je po zakonu ali po naravi stvari mogoče spor rešiti samo na enak način za vse tožence. Čeprav tožeča stranka uveljavlja odškodnino solidarno od obeh toženih strank, pa bi bilo teoretično mogoče v primeru, da katera od toženih strank ne bi bila odškodninsko odgovorna, zahtevek zoper njo zavrniti. Glede na naravo pravnega razmerja je v konkretnem primeru mogoče zoper vsakega toženca izdati različno sodbo. Ni namreč ovire, da se spor reši na različne načine za posamezne sospornike, če je več oseb iz istega škodnega dogodka odgovornih za isto škodo. Mogoče bi bilo tudi, da bi bil odškodninski zahtevek zoper katerega od solidarno toženih strank zavrnjen ali da bi bil soprispevek posameznega oškodovalca večji (kar zna biti predmet posebne pravde), toda le, če je podana odškodninska odgovornost vsakega od tožencev. V konkretnem primeru pa je za izpodbijani znesek tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko neutemeljen zaradi zastaranja. Ugovor zastaranja, ki ga je uveljavljala drugotožena stranka, pa ne vpliva na meritorno rešitev spora zoper prvotoženo stranko.

8. Pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi prvotožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka pa stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila, zato o njih ni bilo potrebno odločati.