Jedro

Kot izhaja iz 9. točke obrazložitve, sta policista opravila tudi ogled vozila, ki naj bi po trditvah tožnice trčilo vanjo. Tožnica je opisovala, da je voznik vozil hitro (v pritožbi navaja, da ni bilo velike hitrosti) in da je padla na avto, iz izpovedi obeh policistov pa je razvidno, da na vozilu ni bilo sledov stika. Avto je bil umazan, o čemer pričajo tudi fotografije v spisu, in bi se, kot je pojasnil policist C. C., če bi oseba padla na avto, videla odrgnina ali vsaj sledovi obdrsanja umazanije, a tega ni bilo. Sodišče je ob navedenem (kljub dejstvu, da je do nesreče prišlo zvečer) utemeljeno verjelo policistoma in ob upoštevanju vseh dokazov zaključilo, da do zatrjevane prometne nesreče s trčenjem vozila zavarovanca toženke v tožnico kritičnega večera ni prišlo in telesne poškodbe, ki jih je opisovala tožnica, nimajo vzroka v prometni nesreči.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice), da ji je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 5.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2022 dalje do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (I. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica se ne strinja z zaključkom sodišča, da ni dokazala: da bi kritičnega večera prišlo do zatrjevane prometne nesreče, trčenja vozila zavarovanca toženke v tožnico in do posledičnega poškodovanja tožnice; da poškodbe, ki jih zatrjuje, naj ne bi bile posledice zatrjevane prometne nesreče; da zato ni podana odškodninska odgovornost toženke oziroma njenega zavarovanca. Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo predvsem na izpovedi voznika A. A. in njegovega sopotnika B. B., posredno tudi na izpovedi policistov C. C. in D. D., ni pa upoštevalo izpovedi s strani tožnice predlaganih prič E. E., F. F. in G. G. Upoštevalo tudi ni zdravstvene dokumentacije, ki potrjuje tožničine poškodbe.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar predstavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi povzročitelja nesreče A. A. in njegovega prijatelja, sopotnika B. B. A. A. ne bi smelo verjeti že zato, ker je kot povzročitelj nesreče s kraja odpeljal in s tem storil prekršek po 110. členu Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ali celo kaznivo dejanje po 328. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Tak voznik izgubi tudi zavarovalne pravice, torej ima zavarovalnica regresni zahtevek do svojega zavarovanca in to predstavlja interes A. A., da zanika povzročitev prometne nesreče. O teh posledicah sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Ta okoliščina predstavlja tudi utemeljen razlog, da sodišče tej priči ne bi smelo verjeti. Na njegovo neverodostojnost kaže tudi njegova izpoved, da je bila tožnica takrat pijana, saj je bilo to ovrženo z uradnim zaznamkom PP H. z dne 22. 11. 2021 in izpovedjo policista D. D., da je alko test tudi pri tožnici pokazal 0,00 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Na vprašanje, v kakšnih odnosih je s tožnico, je izpovedal, da se z nobenim ciganom ne razume, tudi to bi moralo sodišče upoštevati pri presoji njegove verodostojnosti.

Sodišče tudi ne bi smelo verjeti B. B. Že njegovo izogibanje prihodu na sodišče vzbuja dvom v njegovo verodostojnost. Poleg tega je prijatelj povzročitelja nesreče. Izogibal se je povedati, kaj se je v resnici zgodilo. Čeprav je trdil, da se ne spomni, se dejansko ni hotel spomniti. Zatrdil je celo, da se s policisti ni pogovarjal, čeprav iz uradnega zaznamka z dne 22. 11. 2021 izhaja, da naj bi potrdil izjavo A. A. O tej protislovnosti sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Šele po predočitvi izpovedi I. E. je njeno izpoved zanikal. Sodišču mu, ker je vseskozi trdil, da se ničesar ne spomni, tudi glede tega ne bi smelo verjeti.

Sodišče se neutemeljeno sklicuje tudi na izpovedi policistov, da na A. A. ni bilo nobenih sledi trka ali stika. Do nesreče je prišlo zvečer, ko je bila že tema, ni prišlo do trka z veliko hitrostjo, zato je logično, da na vozilu ni bilo poškodb oziroma sledi trka. Izostanek le teh zato ne dokazuje, da do prometne nesreče ni prišlo, še zlasti, ker je tožnica nesrečo tudi takoj prijavila. Če do nesreče ne bi prišlo, je tožnica ne bi prijavila, saj neresnična prijava pomeni kaznivo dejanje krive ovadbe. Tudi o tem sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti.

Obstoj prometne nesreče so potrdile priče E. E., F. F. in G. G. Čeprav gre za sorodnike, to še ne pomeni, da niso izpovedovali po resnici. Njihove izpovedi so bile prepričljive in skladne in sodišče ni imelo utemeljenih razlogov, da jim ni verjelo, četudi niso pojasnili svojega razmerja do tožnice. E. E. je povedal, da je tožničin sin, F. F. in G. G. pa sta mislila, da ju sodnica sprašuje po krvnem sorodstvu. Tožnica pa je razmerji do teh oseb, ko je bila o tem povprašana, priznala.

Prometno nesrečo in tožničine poškodbe dokazuje tudi zdravstvena dokumentacija. Tožnica je obiskala urgentno ambulanto SB K. takoj po nesreči. Iz izvida z dne 22. 10. 2021 izhaja, da je tožnica že ob tem pregledu povedala, da ji je sovaščan z avtom poškodoval desno zgornjo okončino, poškodbe so bile ugotovljene tudi s strani zdravnika, ki je odredil tudi rentgensko slikanje, predpisal Kramerjevo opornico za teden dni, v nadaljevanju pa razgibavanje, hlajenje in analgetike. Tudi poškodba desne noge je razvidna iz zdravstvene dokumentacije. Res je, da ob prvem pregledu ta poškodba ni zabeležena. V nogi so se bolečine intenzivirale šele čez noč in v naslednjih dneh, dejstvo pa je, da so bile poškodbe ugotovljene s strani strokovno usposobljene osebe - zdravnika, kar dokazuje, da so nastale kritičnega večera. Drugačen zaključek sodišča je napačen in v nasprotju z obstoječo zdravstveno dokumentacijo, razlogi o tem pa so nejasni. Z izvedenimi dokazi je bilo dokazano, da je kritičnega večera prišlo do prometne nesreče, v kateri je bila tožnica telesno poškodovana, drugačni zaključki sodišča prve stopnje pa so zmotni in razlogi o tem nejasni, nepopolni in protislovni.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo: da tožnica ni dokazala, da bi kritičnega večera, tj. 22. 10. 2021, prišlo do zatrjevane prometne nesreče, trčenja vozila zavarovanca toženke v tožnico in do posledičnega poškodovanja tožnice, da poškodbe, ki jih zatrjuje in z medicinsko dokumentacijo izkazuje tožnica, niso posledica zatrjevane prometne nesreče in zato odškodninska odgovornost toženke oziroma njenega zavarovanca ni podana.

6.Neutemeljena je pritožbena navedba, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni skladna z metodološkim napotkom 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje napravilo vestno in skrbno presojo dokazov, tako posameznih, kot vseh dokazov skupaj in odločilo o dokazanih dejstvih na podlagi uspeha celotnega postopka s prepričljivo argumentacijo. Dokazna ocena je analitično sintetična in jo kot pravilno sprejema tudi sodišče druge stopnje, zatrjevana relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS nista podani. Enako velja tudi glede zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni res, da so razlogi sodbe nejasni, nepopolni in protislovni. O konkretnih očitkih se bo sodišče izjasnilo še v nadaljevanju.

7.Ne drži, da sodišče ni upoštevalo izpovedi s strani tožnice predlaganih prič in zdravstvene dokumentacije, saj je ocenilo tudi navedeno. Tožnici in z njene strani predlaganim pričam utemeljeno ni verjelo, kar je tudi ustrezno obrazložilo, kot izhaja iz 8. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (niti iz izpovedi tožnice ni bilo razbrati, da bi bile njene priče navzoče kritičnega večera ob zatrjevani nesreči, F. F. in G. G. sta povedala, da s tožnico nista v nikakršnem razmerju, ne le sorodstvenem, G. G. je celo skušal sodišče prepričati, da tožnice ne pozna, čeprav sta F. F. in G. G. tožničina snaha in zet, tožnica prič ni omenila policistoma). Glede zdravstvene dokumentacije pa se je sodišče opredelilo v 9. točki obrazložitve (več o tem v 14. točki te sodbe).

8.Navedba, da je sodišče nekritično sledilo izpovedim voznika avta A. A. in njegovega sopotnika B. B. ni utemeljena. Izpovedi voznika ne potrjuje le izpoved B. B., ki se res podrobnosti dogajanja tistega večera ni spomnil, a je potrdil pripovedovanje voznika kritičnega večera policistoma, kar je bilo zabeleženo v uradnem zaznamku (priloga A11), pač pa tudi izpovedi policistov. Kot izhaja iz 9. točke obrazložitve, sta namreč policista C. C. in D. D. opravila tudi ogled vozila, ki naj bi po trditvah tožnice trčilo vanjo. Tožnica je opisovala, da je voznik vozil hitro (v pritožbi navaja, da ni bilo velike hitrosti) in da je padla na avto, iz izpovedi obeh policistov pa je razvidno, da na vozilu ni bilo sledov stika. Avto je bil umazan, o čemer pričajo tudi fotografije v spisu, in bi se, kot je pojasnil policist C. C., če bi oseba padla na avto, videla odrgnina ali vsaj sledovi obdrsanja umazanije, a tega ni bilo. Sodišče je ob navedenem (kljub dejstvu, da je do nesreče prišlo zvečer) utemeljeno verjelo policistoma in ob upoštevanju vseh dokazov zaključilo, da do zatrjevane prometne nesreče s trčenjem vozila zavarovanca toženke v tožnico kritičnega večera ni prišlo in telesne poškodbe, ki jih je opisovala tožnica, nimajo vzroka v prometni nesreči.

9.Tožnica šele v pritožbi podaja trditve, da je tožnik zainteresiran za izid postopka in sodišču očita, da v sodbi ni razlogov o posledicah, ki bi mu nastale, ker je zapustil kraj nesreče, vendar teh trditev prej ni podala. Prav tako ni prej podala trditve, da če do nesreče ne bi prišlo, te ne bi prijavila, ker bi neresnična prijava pomenila kaznivo dejanje krive ovadbe, glede katere sodišču prav tako očita pomanjkanje razlogov. Očitki so neutemeljeni, glede na že navedeno, da tovrstnih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnica ni podala. Zatrjevana kršitev določb postopka tako ni podana. Neutemeljeni so tudi očitki, da sodišče ne bi smelo slediti izpovedi povzročitelja nesreče, ker je izpovedal tudi, da je bila tožnica pijana, kar je bilo ovrženo z alko testom in da se ne razume z nobenim ciganom. Kot že navedeno, je imelo sodišče za to, da je verjelo vozniku A. A. podlago tudi v ostalih izvedenih dokazih.

10.Kot je bilo že navedeno, je neutemeljen tudi očitek sodišču o neupoštevanju zdravstvene dokumentacije, ki naj bi dokazovala prometno nesrečo in tožničine poškodbe. Sodišče je namreč ugotovilo, da iz izpovedi policistov in uradnega zaznamka izhaja, da je tožnica po zatrjevanem poškodovanju policistoma povedala, da je utrpela poškodbo roke, podlahti. V izpovedi na sodišču pa je izpovedala, da ji je vozilo poleg desne roke poškodovalo tudi desno nogo, ki jo še vedno boli, ter še, da je tudi padla po tleh, česar policista nista zabeležila. Sodišče je utemeljeno napravilo zaključek, da če bi tožnica takšno poškodbo opisovala, bi jo policista zabeležila, enako velja za njen padec po tleh. Poškodbo noge bi zabeležil tudi zdravnik, pri katerem se je tožnica zglasila še iste noči, a je ni. Takšna bolečina je omenjena šele v izvidu travmatologa 1. 12. 2021, dober mesec kasneje. Tožničin sin E. E. pa je govoril celo o maminih bolečinah na drugi strani telesa, na levi strani. Na podlagi dokumentacije in ostalih izvedenih dokazov je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo tudi, da poškodbe, ki jih z medicinsko dokumentacijo izkazuje tožnica, niso posledica zatrjevane prometne nesreče in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

11.Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12.Tožnica s pritožbo ni uspela zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

-------------------------------

1Sodišče se je do njegove izjave opredelilo v zadostni meri in očitki, da sodba v zvezi s tem nima razlogov, niso utemeljeni.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 149, 154

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.