Jedro

Pritožbene trditve, da "odvetniška družba ni priča v kazenskem postopku niti drug udeleženec kazenskega postopka in nima vpliva na zbiranje obvestil" niso utemeljene. Glede na dejstvo, da je bila oškodovanka z obtoženčevimi zapisi v pismu seznanjena, okoliščina, da je obtoženec pismo poslal odvetniški družbi in ne neposredno oškodovanki, na izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejana nima vpliva. Obravnavano kaznivo dejanje je abstraktno ogrozitveno in zato za njegovo dokončanje zadošča, da storilec zoper drugo osebo uporabi grožnjo ali ustrahovanje in ni pomembno, ali so le-te dosegle svoj namen, to je, dejansko vplivale na pričanje te osebe.

Ob upoštevanju, da se zakonska dispozicija ni spremenila vse od novele KZ-1B, je nepotrebno, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasnjevalo, katere vse novele zakona so upoštevane v KZ-1, ki ga je uporabilo. Slednje je smiselno in potrebno, kadar pride v poštev uporaba drugega odstavka 7. člena KZ-1, saj se lahko le tako zagotovi jasnost sodne odločbe in preveri, ali je sodišče uporabilo zakon, ki je za storilca milejši. V obravnavanem primeru pa slednje ni bilo potrebno, saj je zakonska dispozicija kaznivega dejanja vse od 15. 5. 2012 enaka. Sodišču prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi zapisalo, da je uporabilo Kazenski zakonik (KZ-1), zato ni mogoče očitati kršitve 1. točke 372. člena ZKP.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper sodbo so se pritožili obtoženčevi zagovorniki zaradi kršitve 2., 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, odločitve glede kazenske sankcije in stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da "<em>zniža pogojno obsodbo tako, da mu izreče 5 mesecev pogojne obsodbe</em> ", skrajša preizkusno dobo na eno leto oziroma šest mesecev in ga oprosti stroškov kazenskega postopka.

3.Obtoženčevi zagovorniki so predlagali pritožbenemu sodišču, da jih obvesti o pritožbeni seji, zato je pritožbeno sodišče postopalo po prvem odstavku 378. člena ZKP. Na pritožbeno sejo je pristopil le obtoženčev zagovornik. Nista pristopila obtoženec in višji državni tožilec, za katera je bilo obvestilo o seji izkazano, ter torej ni bilo ovire, da se pritožbena seja ne bi opravila (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožniki so očitali sodišču prve stopnje kršitve 2., 14. in 22. člena Ustave in 6. člena EKČP, pri čemer svojih očitkov niso obrazložili. Zgolj citiranje členov Ustave in EKČP ne zadošča za utemeljitev kršitev obtoženčevih pravic, ki jih navedena pravna vira zagotavljata. Pritožbeno sodišče zatrjevanih kršitev ni ugotovilo in ker so pritožbeni očitki povsem pavšalni in neobrazloženi, se do njih ni moglo podrobneje opredeliti.

6.Pritožniki nadalje nekonkretizirano zatrjujejo, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in ne pojasnijo, v čem naj bi bila zatrjevana nerazumljivost (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Pritožbeno sodišče po analizi izreka izpodbijane sodbe zatrjevane nerazumljivosti ni ugotovilo. V izreku izpodbijane sodbe so odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja in na katerih temelji kazenska odgovornost obtoženca,¹ razumljiva. Poleg tega je izrek izpodbijane sodbe skladen in popoln, saj v krivdoreku vsebuje odločitev sodišča prve stopnje o obtoženčevi odgovornosti za konkretno opisano in pravno opredeljeno kaznivo dejanje; v odločbi o kazenski sankciji vsebuje izrek pogojne obsodbe in določitev kazni zapora ter preizkusne dobe; v odločbi o stroških kazenskega postopka pa jasno odločitev sodišča prve stopnje, da obtoženca slednjih oprosti. Zato po presoji pritožbenega sodišča zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7.V obravnavani zadevi je obtoženec na predobravnavnem naroku priznal krivdo za očitano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je njegovo priznanje krivde sprejelo in v nadaljevanju opravilo narok za izrek kazenske sankcije ter na slednjem izreklo izpodbijano sodbo. V skladu z drugim odstavkom 370. člena ZKP se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in pritožniki s pavšalnim zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, uveljavljajo nedovoljeni pritožbeni razlog.

8.V povezavi z v izpodbijani sodbi ugotovljenim dejanskim stanjem so pritožniki očitali sodišču prve stopnje še kršitve določb kazenskega postopka, in sicer 17. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in sicer, da ni ravnalo v skladu z načelom iskanja materialne resnice in da ni z enako pazljivostjo preizkusilo ter ugotovilo dejstev, ki bi lahko bila obtožencu v korist (v pritožbi nepravilno zapisano <em>oškodovanki</em> ) in ki bi pripomogla k pojasnitvi dogodka. Pri tem pritožniki niso pojasnili, katerih dejstev, ki bi bila obtožencu v korist, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oziroma preizkusilo, pritožbenemu sodišču pa slednje iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe ni razvidno.

9.Načelo iskanja materialne resnice je vodilo, ki ga sodišče upošteva tudi v primeru priznanja krivde na predobravnavnem naroku.² To je razvidno iz obveznosti sodišča, da presodi, ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, ali je bilo priznanje prostovoljno, jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu (prvi odstavek 285.c člena ZKP). Po sprejemu obtoženčevega priznanja krivde se dejanskega stanja ne ugotavlja več na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi,³ temveč se šteje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na način, kot izhaja iz obtožnega akta in ga je obtoženec priznal. V kolikor obtoženec kakšnega od objektivnih ali subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja ne prizna, sodišče takšnega (delnega) priznanja krivde ne sprejme, temveč ga šteje kot priznanje posameznih dejstev, in nadaljuje z raziskovanjem dejanskega stanja v dokaznem postopku na glavni obravnavi.

10.V konkretnem primeru je obtoženec, ki je imel zagotovljeno kvalificirano obrambo, po prejetih pravnih poukih, krivdo za očitano mu kaznivo dejanje priznal. Na naroku za izrek kazenske sankcije je povedal, da prevzema odgovornost za storjeno kaznivo dejanje in ga zato priznava, da si želi v prihodnje samo mir in se strinja s predlagano kazensko sankcijo. Na izrecno vprašanje zagovornika je povedal še, da je bil v obdobju, ko je napisal sporno pismo, čustveno zelo prizadet in je odreagiral tako kot pač je, za kar mu je žal (zapisnik o predobravnavnem naroku in naroku za izrek kazenske sankcije z 11. 4. 2023 na l. št. 154-158). Tako je mogoče pritrditi sodišču prve stopnje: (i) da je bil obtoženec seznanjen z očitkom in posledicami priznanja krivde; (ii) da je priznanje podal prostovoljno; (iii) da je bilo njegovo priznanje krivde jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu. Ker je v obravnavani zadevi obtoženec priznal krivdo za očitano kaznivo dejanje in je sodišče prve stopnje njegovo priznanje sprejelo, je na naroku za izrek kazenske sankcije izvajalo le še dokaze v zvezi z okoliščinami pomembnimi za izrek kazenske sankcije. V ta namen je prebralo izpisek iz kazenske evidence (IKE) in zaslišalo obtoženca ter oboje upoštevalo pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je tako, po presoji pritožbenega sodišča, ugotovilo vsa dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja, kazensko odgovornost storilca in ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter ravnalo v skladu z določbo 17. člena ZKP.⁴

11.Sodišče prve stopnje je po tako opravljeni presoji ugotovilo, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov iz prvega dostavka 286. člena KZ-1 stori, kdor z namenom, da bi v sodnem ali upravnem postopku ali v postopku parlamentarne preiskave ali v postopku pred Komisijo za preprečevanje korupcije vplival na pričanje ali izvajanje dokazov ali kdor z namenom, da bi v predkazenskem postopku vplival na zbiranje obvestil, uporabi zoper drugega fizično silo, grožnjo ali ustrahovanje, mu ponuja ali daje nedovoljene koristi. V izreku izpodbijane sodbe je z opisom obtoženčevega izvršitvenega ravnanja, ki se kaže v njegovem zapisu v pismu, da bo z B. A., sedaj B. C., "[…]<em> fizično obračunal, v kolikor bo zaradi njenega pričanja za navedeno kaznivo dejanje obsojen, da jo bo dobesedno razkosal, da mu je vseeno, če bo do konca življenja v zaporu ter, da ji odvetniška družba lahko ohrani življenje</em> […]", zakonski znak "grožnja in ustrahovanje", kot tudi namen teh ravnanj konkretiziran ter nasprotne pritožbene navedbe ne vzdržijo.

12.Z v izreku izpodbijane sodbe opisanim ravnanju je obtoženec kljub nasprotnemu zatrjevanju pritožnikov, izpolnil zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Ker je sodišče prve stopnje, po presoji, da so izpolnjeni pogoji določeni v prvem odstavku 285.c člena ZKP, obtoženčevo priznanje krivde po obtožbi sprejelo, pa je tudi dokazano, da je s svojim ravnanjem želel vplivati na oškodovankino pričanje v sodnem postopku, ki se je vodil pod opravilno št. IV K 39415/2013. Pritožbene trditve, da "<em>odvetniška družba ni priča v kazenskem postopku niti drug udeleženec kazenskega postopka in nima vpliva na zbiranje obvestil</em> " niso utemeljene. Glede na dejstvo, da je bila oškodovanka z obtoženčevimi zapisi v pismu seznanjena, okoliščina, da je obtoženec pismo poslal odvetniški družbi in ne neposredno oškodovanki, na izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejana nima vpliva. Obravnavano kaznivo dejanje je abstraktno ogrozitveno in zato za njegovo dokončanje zadošča, da storilec zoper drugo osebo uporabi grožnjo ali ustrahovanje in ni pomembno, ali so le-te dosegle svoj namen, to je, dejansko vplivale na pričanje te osebe.⁵

13.Pritožniki so nadalje zatrjevali, da ni podan "<em>kvalifikatorni znak</em> " za obstoj kaznivega dejanja in da niso izpolnjeni vsi "<em>pogoji</em> " za storitev kaznivega dejanja, s čimer zatrjujejo "<em>kršitev 286. člena KZ-1 v povezavi s prvim odstavkom 56. člena KZ-1, 57. člena KZ-1 in 11. točke drugega (pravilno prvega) odstavka 371. člena ZKP</em> ". Ker pritožniki svojih trditev niso podrobneje obrazložili, pritožbenemu sodišču pa ni razvidno, kateri "<em>pogoji</em> " in "<em>kvalifikatorni znaki</em> " naj ne bi bili izpolnjeni, se do navedenih pritožbenih navedb ni moglo opredeliti.

14.Pritožniki so očitali sodišču prve stopnje še, da se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tega, kateri zakon je uporabilo, kar ne drži. Prav imajo pritožniki, ko zatrjujejo, da mora sodišče uporabiti zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (prvi odstavek 7. člena KZ-1), razen v primeru, če je kasnejši zakon milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1), a ne pojasnijo, s čim naj bi sodišče prve stopnje to pravilo prekršilo. Zakonska dispozicija kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ-1 se ni spremenila vse od noveliranja z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B) (Uradni list RS 91-3913/2011 z 14. 11. 2011, z veljavnostjo od 15. 5. 2012). V času storitve kaznivega dejanja, to je 4. 1. 2018, je bil v veljavi KZ-1, ki je med drugimi vključeval tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1E) (Uradni list RS 27-1445/2017 z 2. 6. 2017, začetek veljavnosti od 2. 7. 2017) in torej pritožniki napačno zatrjujejo, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno pred to novelo. Ne glede na to pa je, ob upoštevanju, da se zakonska dispozicija ni spremenila vse od novele KZ-1B, nepotrebno, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasnjevalo, katere vse novele zakona so upoštevane v KZ-1, ki ga je uporabilo. Slednje je smiselno in potrebno, kadar pride v poštev uporaba drugega odstavka 7. člena KZ-1, saj se lahko le tako zagotovi jasnost sodne odločbe in preveri, ali je sodišče uporabilo zakon, ki je za storilca milejši. V obravnavanem primeru pa slednje ni bilo potrebno, saj je, kot že rečeno, zakonska dispozicija kaznivega dejanja vse od 15. 5. 2012 enaka. Sodišču prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi zapisalo, da je uporabilo Kazenski zakonik (KZ-1), zato ni mogoče očitati kršitve 1. točke 372. člena ZKP.

15.Po presoji pritožbenega sodišča je tako obtoženec s svojim ravnanjem izpolnil objektivne in subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ-1. V zvezi s slednjimi pritožniki brezuspešno uveljavljajo pravno zmoto (31. člena KZ-1) z zatrjevanjem, da je obtoženec prvič v življenju storil tovrstno kaznivo dejanje, za katero ni vedel, da je kaznivo. Zgolj to, da pred tem ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 286. člena KZ-1, ne more utemeljiti pritožbenih trditev o odsotnosti zavesti o protipravnosti.

16.Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, ki je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1. Za navedeno kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora do petih let. Sodišče prve stopnje je z izrekom pogojne obsodbe z določeno kaznijo desetih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let primerno in pravično odrazilo težo kaznivega dejanja in ugotovljene obteževalne ter olajševalne okoliščine (odkritosrčno priznanje, obžalovanje, pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 30759/2017 z 9. 3. 2020, pravnomočna 15. 7. 2020, za kaznivo dejanje velike tatvine, storjene pred očitanim kaznivim dejanjem). Zavzemanje pritožnikov za "<em>znižanje pogojne kazni na 5 mesecev</em>" in skrajšanje preizkusne dobe na eno leto (na strani 2 pritožbe) oziroma šest mesecev (na strani 3 pritožbe), zaradi obtoženčeve starosti in njegove bolezni, pa je neutemeljeno. Okoliščine, ki jih pritožniki navajajo v podkrepitev pritožbenega prizadevanja za znižanje določene kazni in skrajšanje preizkusne dobe, tega ne utemeljujejo. Obtoženec je rojen leta 1961 in pri njem ni podana tako visoka starost, da bi jo moralo sodišče prve stopnje upoštevati kot olajševalno okoliščino. Zatrjevana bolezen ni izkazana, niti ni razvidna iz podatkov spisa. Iz slednjih namreč izhaja le, da je obtoženec v zagovoru pred preiskovalno sodnico povedal, da jemlje pomirjevala, kar na odmero kazni ne more vplivati. Predlog pritožnikov v zvezi s skrajšanjem preizkusne dobe pa je tudi nejasen, saj se pritožniki istočasno zavzemajo za skrajšanje preizkusne dobe na eno leto in na šest mesecev. Pri tem pritožniki ne upoštevajo določbe drugega odstavka 57. člena KZ-1, ki določa, da preizkusna doba ne sme biti krajša od enega leta in ne daljša od petih let, kar pomeni, da je torej njihov predlog za skrajšanje preizkusne dobe na šest mesecev v izrecnem nasprotju z navedeno določbo. Predloga za skrajšanje preizkusne dobe na eno leto pa pritožniki niso utemeljili z okoliščinami, ki bi narekovale njeno skrajšanje, kot že spredaj pojasnjeno. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da sta v izrečeni pogojni obsodbi določeni kazen zapora in preizkusna doba primerni in pravični ter s pritožbeno zatrjevanimi okoliščinami ni mogoče utemeljiti njunega dodatnega znižanja oziroma skrajšanja.

17.Ker razlogi in kršitve, ki jih zatrjujejo pritožniki, niso podani oziroma dovoljeni, prav tako pa tudi niso podane kršitve, ki jih pritožbeno sodišče presoja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18.Pritožbeno sodišče je obtoženca, ki prejema denarno socialno pomoč, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Ocenilo je, da bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka v obliki sodne takse ogroženo njegovo vzdrževanje (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

-------------------------------

1Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 371. člen, r. št. 48-49.

2Vesna Pavlič Pivk v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem (Ur.: Miha Šepec), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, 285.č člen, r. št. 6.

3Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 95443/2010-270 z dne 24. 3. 2017.

4Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 17. člen, r. št. 2.

5Gregor Dugar v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) (Ur.: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič, Stojan Zdolšek), 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 286. člen, r. št. 4 in 16.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 7, 7/1, 7/2, 31, 57, 57/2, 286, 286/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 17, 285c, 285c/1, 370, 370/1, 370/1-3, 370/2, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.