Jedro

Revizijske trditve o neverodostojnosti izpovedb prič Z.J. in K.Š., ki izpodbijajo odločilne dejanske ugotovitve, ne morejo biti predmet presoje v revizijskem postopku, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 100.470,00 SIT. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji poudarja, da je plačevanje lesa postalo problematično, ko je druga tožena stranka začela ugotavljati, da je prva toženka zemljiškoknjižna lastnica. Dotlej problemov ni bilo. Sicer pa meni, da je dokazna ocena sodišča nepravilna, ker sta izpovedbi prič Z.J. in K.Š. pristranski. To svoje stališče tudi obširno pojasnjuje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da mu prva toženka ni izročila denarja, ki ga je dobila od druge toženke kot plačilo za posekani les v gozdu, katerega lastnik je bil tožnik. Vendar pa tožnik teh trditev ni uspel dokazati, saj iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da mu je prva toženka izročila že jeseni leta 1989, ko je prišlo do sporov o lastništvu gozda med tožnikom in prvo toženko, znesek 2.895.780,00 takratnih din (sedaj 28.957,80 SIT), 6.5.1991 pa znesek 17.394,00 din (sedaj 17.394,00 SIT). V slednjem je zajeta glavnica v znesku 1.134,61 din, kolikor je druga tožena stranka nakazala prvi toženki, in pripadajoče zamudne obresti. Revizijske trditve o neverodostojnosti izpovedb prič Z.J. in K.Š., ki izpodbijajo te odločilne dejanske ugotovitve, ne morejo biti predmet presoje v revizijskem postopku, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Če pa je prva toženka tožniku izročila njej nakazne zneske za posekani les v tožnikovem gozdu, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen (295. čl. ZOR). Odločitvi sodišč sta tedaj materialnopravno pravilni.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).