Jedro

Veljaven sistem brezplačne pravne pomoči in oprostitve plačila sodnih taks omogoča stranki, ki tega sicer finančno ne bi zmogla, vložiti (tudi) izredno pravno sredstvo. Zato določba 105. a člena ZPP sama po sebi ne pomeni nedopustnega omejevanja dostopa do sodnega varstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča, s katero je le-to potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ki je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodne takse za revizijo ni plačal in plačila ni bil oproščen, zato je prvostopenjsko sodišče revizijo zavrglo, sodišče druge stopnje pa je sklep o zavrženju potrdilo.

2. Tožnik je zoper sklep pritožbenega sodišča, s katerim je le-to potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča o zavrženju revizije, vložil revizijo. V njej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev ustavne pravice do sodnega varstva. Predlaga razveljavitev sklepov obeh nižjih sodišč in nadaljevanje postopka z revizijo. Povzema obrazložitev sklepa pritožbenega sodišča, da je zakonska ureditev iz prvega odstavka 105. a člena ZPP, po kateri je plačilo sodne takse predpostavka za obravnavanje revizije, dopustna, ker je zagotovljena možnost taksne oprostitve in ker revizija ni ustavno zagotovljena pravica. Poudarja, da zgolj zakonska možnost taksne oprostitve še ne pomeni, da je predlogu stranke v vsakem primeru ugodeno, čeprav so pogoji za oprostitev podani; presoja je dejansko odvisna od subjektivne ocene sodišča, praksa pa je pokazala, da institut taksne oprostitve ne zagotavlja neomejenega sodnega varstva. Določba 8. člena Zakona o sodnih taksah, da je plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča, če to določa ustrezen procesni zakon, je ustavno sporna in v direktnem nasprotju z določbo 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče bi zato moralo izvesti postopek z revizijo, takso pa izterjati v za to predvidenih postopkih ter hkrati podati zahtevo za ustavnosodno presojo določb 8. člena Zakona o sodnih taksah in 105. a člena Zakona o pravdnem postopku.

3. Revizije je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na vse relevantne revizijske trditve je, ker je tožnikova revizija praktično dobeseden prepis pritožbe, odgovorilo že pritožbeno sodišče. K stališčem, ki jih je le-to zapisalo v izpodbijanem sklepu, ni česa dodati. Tako lahko revizijsko sodišče le ponovi, da je plačilo sodne takse za revizijo zakonska predpostavka za vsebinsko obravnavanje tega izrednega pravnega sredstva (prvi odstavek 105. a člena ZPP), ki pa ni – za razliko od pritožbe – zagotovljeno z Ustavo, ter da ne glede na to veljaven sistem brezplačne pravne pomoči in oprostitve plačila sodnih taks omogoča stranki, ki tega sicer finančno ne bi zmogla, vložiti (tudi) izredno pravno sredstvo. Zato določba 105. a člena ZPP sama po sebi ne pomeni nedopustnega omejevanja dostopa do sodnega varstva. Ustavno sodišče se je o tem, kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, že izreklo.

6. V reviziji uveljavljane kršitve torej niso bile zagrešene. Tožnikovo izredno pravno sredstvo je zato neutemeljeno in je revizijsko sodišče odločilo, kot je navedeno v izreku sklepa (378. člen ZPP). Dodaja še, da vrednost spornega predmeta ne presega revizijskega praga za dovoljeno revizijo (drugi odstavek 367. člena ZPP) in tudi ne vrednosti za dopustitev revizije (četrti odstavek istega člena). Tožnik torej z njo v nobenem primeru ne bi mogel uspeti.