Jedro

Tožnikovo dobrovernost v smislu določbe 64. člena SPZ je treba presojati na dan, ko je tožnik izpolnil vse svoje obveznosti iz finančnega leasinga do prenosnika in ko bi lahko postal lastnik vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je lastnik osebnega vozila znamke Porsche Cayenne 3.2 z opredeljeno številko šasije, da mu je toženka to vozilo dolžna izročiti in plačati 53.000,00 EUR z obrestmi iz naslova manjvrednosti odvzetega vozila ter mu povrniti pravdne stroške. (1. točka izreka). V posledici zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 1.825,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, uveljavlja pa tudi kršitev določb 22. in 23. člena Ustave RS. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bila družba H. L., d.o.o. (v nadaljevanju HL), ko je tožniku dala vozilo v leasing, razpolagalno nesposobna oseba. Iz tožbenih trditev in listinskih dokazov je razvidno, da je družba H. L. vozilo kupila od družbe T. T., d.o.o. (v nadaljevanju T. T.), slednja pa od G. H.. V obravnavni zadevi je tako treba presojati, ali so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice na vozilo v skladu s 64. in 40. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) le glede prenosa lastništva vozila iz družbe T. T. na družbo H.L., ne pa tudi iz družbe H. L. na tožnika. S tem, ko je družba H. L. kupila vozilo s komisijsko prodajo od družbe T. T., je družba H. L. upoštevajoč določbo 64. člena SPZ pridobila lastninsko pravico in bila razpolagalno sposobna za prenos lastninske pravice na tožnika. Toženka namreč ni zatrjevala, da družba H. L. v trenutku pridobitve lastninske pravice ni bila v dobri veri. Ob dejstvu, da je osebno vozilo dobila od T. T. na podlagi odplačnega pravnega posla in da je ta družba vozilo prodajala v okviru svoje dejavnosti, so izpolnjeni pogoji za zaključek, da je družba H. L. pridobila lastninsko pravico na spornem vozilu. Zato je zmotno stališče sodišča, da je treba dobrovernost tožnika presojati na dan 18. 12. 2007, torej na dan, ko je tožnik izpolnil vse svoje obveznosti iz finančnega leasinga. Ker je tožnik vozilo prejel od razpolagalno sposobne osebe, torej lastnika, dobrovernosti tožnika sploh ni bilo treba presojati. Zato bi moralo sodišče uporabiti določbo 61. člena SPZ. Ker je družba H. L. imela razpolagalno pravico, je tožnik glede na vsebino 8. člena pogodbe o leasingu s plačilom zadnjega obroka leasinga prejel vozilo v last. Tako so izpolnjene vse predpostavke za veljavno pridobitev lastninske pravice na premičnini. Pri finančnem leasingu gre za zakupno pogodbo z elementi prodajne pogodbe, za katero veljajo obligacijska pravila o prodaji na obroke, oziroma posebno kombinirano pogodbo, po kateri pridobi kupec najemno pravico in postane lastnik stvari, ko plača zadnji obrok najemnine. Glede na namen pogodbe ni dvoma, da je tožnik ob sklenitvi pogodbe zasledoval cilj financiranja nakupa osebnega vozila. Ker je pogodba v celoti realizirana (saj je tožnik v celoti plačal dogovorjeno vrednost vozila, kar potrjuje izjava leasingodajalca), je moč zaključiti, da je s plačilom zadnjega obroka na tožnika avtomatično prešla lastninska pravica na vozilu. Tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je z razpolagalnim poslom pridobil lastništvo na spornem vozilu. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o prenosu lastninske pravice iz družbe T. T. na družbo H. L., se je ne more preizkusiti. Tudi ni mogoče prezreti, da je toženka oporekala le, da tožnik ni bil v dobri veri ves čas priposestvovalne dobe, čeprav tožnik lastništva ni gradil na tem pravnem naslovu. Toženka tudi ni oporekala, da pogodba o finančnem leasingu ne predstavlja listine, ki bi dokazovala prenos lastninske pravice. Ker toženka ni ugovarjala tožnikovim navedbam, da je vozilo prejela v lastništvo od družbe H. L., bi moralo sodišče ta dejstva šteti za priznana.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je lastnik osebnega vozila znamke Porsche Cayenne 3.2, leto izdelave 2004. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik v mesecu septembru 2004 vozilo pridobil v posest na podlagi pogodbe o finančnem poslovanju z dne 10. 09. 2004, sklenjene z družbo H. L., ki ga je uporabljal do 25. 11. 2005, ko mu je toženka na podlagi določil Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zasegla vozilo, saj je bilo ugotovljeno, da je bilo le-to predhodno pridobljeno s kaznivim dejanjem (vozilo je bilo dne 07. 08. 2004 ukradeno v Italiji). Tožnik je svoj tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na spornem vozilu, ki se nahaja pri toženki, utemeljeval z določbo 64. člena SPZ (1), pri čemer je še trdil, da je bila družba H. L. registrirana za trgovanje z motornimi vozili in da je bil od prevzema vozila do odvzema s strani toženke v dobri veri. S takšnimi trditvami je tožnik zatrjeval poseben primer pridobitve lastninske pravice na premičnini od nelastnika (to je originaren način pridobitve lastninske pravice na premičnini). Toženka je ugovarjala tožnikovim trditvam, da bi bil lastnik spornega vozila. Glede na dejstvo, da je bilo predmet leasing pogodbe ukradeno vozilo, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik vozilo dobil od nelastnika. Predpostavlja se namreč, da ima na vozilu, ki je predmet (leasing ali prodajne) pogodbe, lastninsko pravico tisti, kateremu je bilo vozilo ukradeno.(2) Lastninska pravica od razpolagalno nesposobne osebe pa se pridobi na podlagi odplačnega pravnega posla in ob izpolnitvi drugih zakonskih pogojev, med katere sodi kot poglavitna predpostavka dobrovernost pridobitelja.

6. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati, ali so izpolnjene predpostavke (iz 64. člena SPZ) za pridobitev lastninske pravice na vozilu s strani leasingodajalca (družbe H. L.). Pritožbene trditve, da je bil leasingodajalec razpolagalno sposobna oseba oziroma lastnik spornega vozila in da je tako tožnik s sklenitvijo pogodbe o finančnem leasingu ter s plačilom zadnjega obroka leasinga pridobil v last predmet te pogodbe (v smislu 60. člena SPZ), so nedovoljene pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP). Kot je bilo predhodno poudarjeno, tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje pridobitve lastninske pravice na stvari ni utemeljeval s pravno poslovnim načinom, pač pa s sklicevanjem na originarno (izvirno) pridobitev, kakor jo opredeljuje 64. člen SPZ. Drži pritožbena navedba, da je v tožbi trdil, da je družba H. L. kupila vozilo od družbe T. T., ki se je ukvarjala s prodajo vozil. Vendar pa sam nakup vozila (upoštevaje okoliščino, da je bilo to ukradeno) še ne pomeni, da je omenjena družba z ozirom na veljavne stvarnopravne predpise postala lastnica vozila. Drugih trditev tožnik ni podal. Tako ni trdil, da bi bili za pridobitev lastninske pravice družbe H. L. kumulativno podani pogoji iz 64. člena SPZ. Prav tako ni zatrjeval, da je bila družba H. L. v dobri veri glede obstoja pravice prenosnika – družbe T. T.. Trditveno in posledično dokazno breme je (bilo) na njem in ne na toženki, kot zmotno meni pritožba. Če tožnik nekega odločilnega dejstva ne zatrjuje, mu toženka ne more nasprotovati. Odsotnost takšnih trditev (ki bi jih moral podati tožnik) pa seveda tudi ne povzroči prevalitve trditvenega (in dokaznega) bremena na toženko. Iz istih razlogov tudi ni upravičeno pritožbeno sklicevanje na uporabo določbe 2. odstavka 214. člena ZPP. S pritožbenimi trditvami, s katerimi širi tožbeno podlago in že podanim tožbenim trditvam daje drugačen pomen, na njihovi podlagi pa uveljavlja drug pravni temelj (pravno-relevanten dejanski stan) za pridobitev lastninske pravice, tožnik ne more uspeti. Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih, je zato neutemeljen.

7. Prej je bilo poudarjeno, da je (bila) ena izmed predpostavk za (z njegove strani zatrjevano) pridobitev lastninske pravice na spornem vozilu od razpolagalno nesposobne osebe - prenosnika (družbe H. L.) dobrovernost pridobitelja, to je tožnika. Toženka pa je tožnikovim trditvam o njegovi dobrovernosti oporekala. V zvezi s tem je konkretno zatrjevala, da tožnik najmanj od dne 25. 11. 2005, ko mu je bilo vozilo zaseženo, ni bil več v dobri veri. Sodišče prve stopnje pa je tožnikovo dobrovernost pravilno presojalo na dan 18. 12. 2007, to je dan, ko je izpolnil vse svoje obveznosti iz finančnega leasinga do prenosnika – družbe H. L., d.o.o. in ko bi lahko postal lastnik vozila. Upoštevajoč okoliščino, da je bilo tožniku vozilo (ker je bilo ukradeno) zaseženo 25. 11. 2005, slednji od tega dne dalje (nasprotnega niti ne zatrjuje), torej tudi na dan 18. 12. 2007, ko je poravnal vse svoje obveznosti iz pogodbe o leasingu (kar potrjuje izjava leasingodajalca z dne 18. 12. 2007), s čimer je bil izpolnjen pogoj za prehod lastninske pravice, ni bil dobroveren v smislu določbe 64. člena SPZ. Ker ni podana ena izmed kumulativno določenih predpostavk za pridobitev lastninske pravice na premičnini od nelastnika, so brez pomena pritožbeni pomisleki v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal obstoja veljavnega razpolagalnega posla (kar je sicer prav tako eden od kumulativnih pogojev). Sodišče druge stopnje zato nanje ni posebej odgovarjalo (1. odst. 360. člena ZPP).

8. Ob ugotovitvi, da tožnik ni lastnik zaseženega vozila, je pravilen nadaljnji sklep, da mu toženka ni dolžna izročiti vozila (3), niti plačati odškodnine iz naslova manjvrednosti vozila, saj mu kot nelastniku škoda ni mogla nastati. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni (to velja seveda tudi glede pritožnikovega sklicevanja na kršitev 22. in 23. člena Ustave RS) in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Po 64. členu SPZ se lastninska pravica na premičnini pridobi, če prenosnik ni imel pravice razpolagati s stvarjo, če je pridobitelj v trenutku izročitve v dobri veri in če je pridobil stvar na podlagi odplačnega pravnega posla in so izpolnjeni drugi pogoji iz 40. člena tega zakona.

(2) Med pravdnima strankama ni sporno, da se za vozilo poteguje tudi pooblaščenka izvirne lastnice, ki je zahtevek za vrnitev stvari, tako kot tožnik, uveljavljala v kazenskem postopku, ki se vodi zoper tožnika in še ni pravnomočno končan.

(3) Velja še dodati, da je bilo že v zadevi II Ips 422/97, kot tudi v II Ips 245/2010 zavzeto stališče, da dokler traja ukrep zasega v kazenskem postopku, ni mogoče v pravdi z lastninsko tožbo zahtevati vrnitve stvari.