Jedro

Tožnica in razvezani zakonec sta glede sporne nepremičnine sklenila pravni posel (sporazum o delitvi skupnega premoženja), ki izkazuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo tožnici za vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo, tožnica pa ima sporne nepremičnine v posesti, zato so določena stvarno pravna upravičenja s sklenitvijo pogodbe prešla na tožnico, s čimer je tožnica izkazala stvarno pravna upravičenja, ki preprečujejo izvršbo. Gre za lastninsko pravico v pričakovanju, ki preprečuje izvršbo.

Na zemljiškoknjižno stanje in zaupanje v zemljiškoknjižne podatke lahko sklicuje le tisti, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico, ne pa tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele ob zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: Ugotovi se, da je izvršba po sklepu o izvršbi, opr. št. 2874 In 1568/2010-2 z dne 28.12.2010 Okrajnega sodišča v Ljubljani upnika H., d.o.o., v točki e.) zaradi izterjave upnikove denarne terjatve z zaznambo sklep o sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, na idealnem deležu 1/6 od celote nepremičnin, parc. št. 1441/14, vl. št. 1190 in parc. št. 1441/5, vl. št. 1582, obe k.o. X, nedopustna.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 3.169,80 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani po Sklepu o izvršbi, opr. št. 2874 In 1568/2010-II z dne 28.12.2010 upnika H., d.o.o., v točki e.) zaradi izterjave upnikove denarne terjatve z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, na idealnem deležu 1/6 od celote nepremičnin parc. št. 1441/14, vl. št. 119 in parc. št. 1441/5, vl. št. 1582, obe k.o. X, nedopustna (točka I. izreka sklepa). Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.931,00 EUR v roku petnajstih dni (točka II. Izreka sklepa).

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnica iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da sta zakonca v času trajanja zakonske zveze na navedenih nepremičninah zgradila stanovanjsko hišo do tretje podaljšane gradbene faze, kar pomeni, da je bila stanovanjska hiša skupno premoženje in se je tožeča stranka ob razdružitvi skupnega premoženja, med drugim, zavezala Z. V. izplačati 10.000,00 DEM. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je imela tožeča stranka sporne nepremičnine v lastniški posesti ves čas po sklenitvi Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja ter, da je 10-letni priposestvovalni rok od razdelitve skupnega premoženja z dne 4.7.1995, izrekel dne 4.7.2005. Napačno pa je prvo sodišče uporabilo 28. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ, ki določa, da posestnica ni v dobri veri, če je vedela, ali je mogla vedeti, da ni upravičena do posesti. Pritožnica je lastninsko pravico na navedeni nepremičnini pridobila na podlagi Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in je zato tudi plačala 10.000,00 takratnih DEM in je tako pridobila lastninsko pravico na pravno poslovni podlagi – pogodbi. V zemljiško knjigo je bila na podlagi odločbe gradbene inšpekcije, zaradi črne gradnje, do legalizacije gradnje vpisana prepoved vpisov. Tožeča stranka ureditve vpisa v zemljiško knjigo, ki je bila pogojevana z velikimi finančnimi stroški, (to je pridobitvijo projekta stanovanjske hiše, parcelacijo parcele in plačila komunalnega prispevka, kot predpogoja za pridobitev gradbenega dovoljenja), ob upoštevanju izplačila 10.000,00 DEM Z. V., dokončanju hiše in vse to ob treh nepreskrbljenih otrocih, ni zmogla. Navedeno pomeni, da gre za objektivne okoliščine, zaradi katerih se tožnica ni mogla vpisati v zemljiško knjigo, šteto po 16.4.2010, ko je bila izbrisana zaznamba črne gradnje v zemljiški knjigi. V konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala, da je tožnica kot posestnik vedela oziroma bi morala vedeti, da ni upravičena do posesti lastne hiše. Dobra vera tožnice se domneva, s strani tožene stranke, pa ni bil predložen noben dokaz, ki bi lahko potencialno pri sodišču vzbudil dvom v dobrovernost tožeče stranke glede izvrševanja posesti na sporni nepremičnini. Pritožnica se sklicuje na 30. člen Ustave RS, to je na zagotavljanje pravice do zasebne lastnine v povezavi s 15. členom Ustave RS, ki govori, da je zasebno lastnino dopustno omejiti zaradi varstva pravic drugih, omejitve pa so dopustne le, če so v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, kot enim od načel pravne države. Sodišče prav tako ni upoštevalo navedb tožnice, da je bil v času do sklenitve Sporazuma o razdelitvi premoženja na parceli zgrajen nov objekt s sredstvi tožeče stranke, ki jih je pridobila z delom in torej ni bil predmet darilne pogodbe. Vrednost nepremičnine se je torej zaradi vlaganj tožnice povečala za toliko, da lahko štejemo, da je nastala nova stvar. Zato je smiselna trditev tožeče stranke, da je do sklenitve Sporazuma o delitvi skupnega premoženja nepremičnina na katero meri izvršba, spadala v skupno premoženje. Nesporno je, da je tožena stranka pridobila zastavno hipotekarno pravico na nepremičninah, last Z., d.o.o., in je Z. V. pristopil kot porok, plačnik ter zastavitelj za poplačilo obveznosti družbe Z., d.o.o.. Kot porok je zastavil njemu lastne nepremičnine, poleg tistih, ki jih je družba kupila po leasing pogodbi. S tem, ko je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, je pri poplačilu dalo prednost toženi stranki, in to s posegom na nepremičnino, ki nikoli ni bila zastavljena, še preden je tožena stranka sploh skušala priti do poplačila svoje terjatve iz zastavljenih nepremičnin.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka na podlagi darilnih pogodb, sklenjenih leta 1992 od svojega očeta pridobila v last in posest parc. št. 1441/6 in 1/3 parc. št. 1441/5. Obe nepremičnini sta bili vpisani v vl. št. 93 k.o. X. Tožeča stranka je nato polovico svojega lastniškega oziroma solastniškega deleža na navedenih parcelah podarila svojemu tedanjemu zakoncu in sedaj dolžniku tožene stranke, Z. V.. Po razvezi zakonske zveze dne 6.3.1995 sta nekdanja zakonca dne 4.7.1995 sklenila Sporazum o delitvi skupnega premoženja. Iz navedenega Sporazuma (priloga A8) izhaja, da sta bivša zakonca ugotovila, da sta v času trajanja zakonske zveze ustvarila skupno premoženje, ki ga sestavlja tudi parc. 1441/5, hiša 111 m2, 6 zgradb 320 m2, dvorišče 455 m2, vpisana pri k.o. X in sicer 1/3, poleg ostalega nepremičnega in premičnega premoženja. Pogodbeni stranki sta nato, med drugim razdelili skupno premoženje oz. uredili medsebojna pravna razmerja tako, da je tožnica v izključno last in posest prejela nepremičnino, ki je bila predmet darilne pogodbe z dne 25.3.1992, to je parc. 1441/5, hiša, ter parc. 1441/6. Nadalje je prvo sodišče kot nesporno ugotovilo, da je dolg Z. V. nastal po razvezi zakonske zveze in po sklenitvi Sporazuma o delitvi skupnega premoženja. Iz listin v spisu izhaja, da v konkretni zadevi tožena stranka hipoteke na sporni nepremičnini ni pridobila s pravnim poslom (141. člen SPZ), temveč z vknjižbo na podlagi odločbe sodišča (143. člen SPZ).

5. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica na sporni nepremičnini pridobila obligacijsko pravico na podlagi pogodbe o vračilu daril (zavezovalni in razpolagalni pravni posel, ki je vsebovan v Sporazumu o delitvi skupnega premoženja), in ker tožnica tako pridobljene lastninske pravice na podlagi 49. člena SPZ oziroma v času sklenitve pravnega posla veljavnega 33. člena ZTLR ni vpisala v zemljiško knjigo od dne 19.4.2010 dalje, ko je bila v zemljiški knjigi izbrisana zaznamba črne gradnje, je odločilo, da njen tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe na tej nepremičnini ni neutemeljen.

6. Ugovor oziroma tožba tretjega za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je sredstvo, ki ga ima po Zakonu o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ, na razpolago oseba, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Pravice, ki jih uveljavlja tretji, so po svoji naravi lahko stvarno pravne, druge absolutne pravice in tudi obligacijske pravice.

7. Po mnenju pritožbenega sodišča je na tožnico, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa, prešlo stvarno pravno upravičenje, ki zagotavlja varstvo v izločitveni pravdi. Gre za lastninsko pravico v pričakovanju, ki preprečuje izvršbo. Kljub temu, da je bila za sporno nepremičnino v času sklenitve Sporazuma o delitvi skupnega premoženja (v nadaljevanju Sporazum), v zemljiški knjigi zaradi črne gradnje vpisana prepoved vpisov in sprememb, je pravni red dovoljeval, da razvezana zakonca na način, razviden iz Sporazuma, uredita svoje premoženjsko pravne odnose. Ker sta tožnica in razvezani zakonec glede sporne nepremičnine sklenila pravni posel, ki izkazuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo tožnici za vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo, med pravdnima strankama pa je bilo nesporno, da ima tožnica sporne nepremičnine v posesti, so določena stvarno pravna upravičenja s sklenitvijo pogodbe prešla na tožnico, s čimer je tožnica izkazala stvarno pravna upravičenja, ki preprečujejo izvršbo. V sodni praksi pa je tudi že sprejeto stališče, da se na zemljiškoknjižno stanje in zaupanje v zemljiškoknjižne podatke lahko sklicuje le tisti, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico, ne pa tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele ob zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiško knjigo, o čemer se je ustavno sodišče v zvezi z originarno pridobitvijo lastninske pravice izreklo z odločbo Up 128/03 z dne 27.1.2005 ter v zvezi s pravno poslovno pridobitvijo lastninske pravice z odločbo Up 438/04 z dne 6.7.2006. 8. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini tudi na podlagi priposestvovanja. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka imela sporne nepremičnine po sklenitvi Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja z dne 4.7.1995 ves čas v posesti. 10-letni priposestvovalni rok se je iztekel dne 4.7.2005, torej še pred izbrisom zaznambe črne gradnje v zemljiški knjigi z dne 19.4.2010, ki je tožeči stranki preprečeval vpis v zemljiško knjigo. V konkretnem primeru je pravni red, kot je bilo že navedeno, kljub zaznambi črne gradnje v zemljiški knjigi, razvezanima zakoncema dovoljeval sklenitev takšnih pogodb, kot sta jo v konkretnem primeru sklenila tožeča stranka ter dolžnik tožene stranke, in ki sta na ta način uredila svoje premoženjsko pravne odnose.

9. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z materialnopravnim izhodiščem tožnice, da je pridobila na sporni nepremičnini lastninsko pravico (ne glede na sklenjen Sporazum) na originaren način. Neprerekana je ostala trditev tožnice, da je bila v času zakonske zveze na solastni sporni nepremičnini zgrajena hiša do tretje gradbene faze, torej je bila na nepremičnini ustvarjena nova stvar, in je tožnica lastninsko pravico pridobila bodisi na temelju 51. člena ZZZDR bodisi z vlaganjem svojih posebnih sredstev v sporno nepremičnino oz. zlitjem njenega posebnega premoženja v skupno premoženje, zato bi pomenila prodaja celotne nepremičnine zaradi poplačila dolga enega zakonca, poseg v pravico do lastnine drugega zakonca, čeprav nepremičnina, ki je predmet izvršbe v zemljiški knjigi ni vpisana kot njuno skupno premoženje.

10. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče glede na trditveno podlago tožnice in neprerekane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na spornih nepremičninah ugodilo (4. točka 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče namreč v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP).

11. Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Ker je tožeča stranka v celoti uspela v pravdi, ji mora tožena stranka povrniti nastale pravdne stroške. Sodišče je stroške odmerilo po veljavnem Zakonu o odvetništvu (Ur. list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami; ZodvT, ki je pričel veljati s 1.1.2009) in sicer je tožeča stranka upravičena do nagrade za postopek (tar. št. 3010) v višini 828,10 EUR, nagrade za narok (tar. št. 3102) v višini 764,40 EUR, materialni stroški (tar. št. 6002) 20,00 EUR ter 20 % DDV ter nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210) v višini 1.019,00 EUR, materialni stroški (tar.št.6002) 20,00 EUR ter 20 % DDV, skupaj 3.169,80 EUR, ki jih mora tožena stranka plačati tožeči stranki v petnajstih dneh od vročitve sodbe sodišče druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.