Jedro

Glede na to, da je bila izhodiščna plača za vtoževano obdobje nižja od 742,37 EUR, bi skladno z določbo drugega odstavka 34.a člena Aneksa tožena stranka pri izračunu tožnikove plače morala upoštevati količnik 5,709 in ne 5,190, zato mu dolguje razliko v plači ob upoštevanju višjega količnika kot to zahteva tožnik.

V imenu tožnika kot delavca se reprezentativni sindikat njegovim osnovnim pravicam, med katere spada tudi pravica do obračuna in izplačila plače, ne more veljavno odpovedati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da se tožnik zahtevku ni odpovedal oziroma, da ni zavezan z dogovorom, da zahtevkov za to obdobje ne bo uveljavljal, tako da podlaga za ta del njegovega zahtevka ni odpadla in mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo zahtevano razliko v plači.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od junija 2011 do oktobra 2011 obračunati bruto razliko v plači, in sicer za junij 2011 razliko 522,82 EUR, za julij 2011 razliko 689,39 EUR, za avgust 2011 razliko 780,58 EUR, za september 2011 razliko 810,20 EUR in za oktober 2011 razliko 921,11 EUR, ter od navedenih bruto zneskov poravnati vse zakonsko določene prispevke in davke, neto zneske pa izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za predhodni mesec do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 656,81 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo (pravilno: njen ugodilni del) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da se sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje zmotno uporabo določb kolektivnih pogodb, veljavnih pri toženi stranki glede podlag za izračun plače tožnika in posledično glede utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka. Navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le del določbe Aneksa h kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov tožene stranke z dne 25. 2. 2008, ni pa je upoštevalo v celoti. Sklicuje se na določbo iz tretjega odstavka 1.a člena Aneksa, da se osnovna plača določi kot produkt izhodiščnega količnika, povečanega v skladu s 34.a členom KP iz naslova napredovanja, in da se pri tem upošteva tudi izhodiščna plača pri toženi stranki, ki po Dogovoru o postopni uveljavitvi novega plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004 znaša 674,88 EUR. Pove, da je peti odstavek 34.a člena KP jasen in določa, da je treba v primeru, da se izhodiščno plačo zniža pod 742,37 EUR in posledično pride do uporabe višjih količnikov, osnovno plačo za delavca na delovnem mestu kopilota oziroma kapitana izračunati upoštevaje izhodiščno plačo 674,88 EUR. Meni, da to izhaja iz izpovedi prič A.A. in B.B. ter tudi matematičnega in logičnega preizkusa navedenih določb. Navaja, da so višji količniki dogovorjeni z aneksom za deset odstotkov višji od siceršnjih, kar bi v primeru, da bi se izhodišča plača znižala npr. na 741,00 EUR ob razlagi, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pomenilo, da se plače pilotom oziroma kopilotom ne znižajo, ampak pride do njihovega 10-odstotnega povišanja. Stališču sodišča prve stopnje očita nelogičnost in neracionalnost ter nasprotje z določbo petega in tretjega odstavka 34.a člena Aneksa. Meni, da je sodišče prve stopnje z napačno razlago vzpostavilo anomalijo, ki pilotom ob znižanju izhodiščne plače pod 742,37 EUR zagotovi celo zvišanje dejanskih plač. Trdi, da se izrecno določena višina izhodiščne plače v aneksu 674,88 EUR s kasnejšimi dogovori ni spremenila ali odpravila, zato jo je treba upoštevati za celotno obdobje znižane izhodiščne plače pod 742,37 EUR. Poudarja, da bi takšna uporaba določb kolektivnih pogodb ne pripeljala k zniževanju stroškov plač, ampak k njihovem zviševanju, kar je nasprotno namenu, zaradi katerega so bili dogovori sprejeti. Trdi, da je tožena stranka in sindikati z dogovori o znižanju izhodiščne plače, ki so jih podpisali, v določbe navedenega aneksa niso posegali. Meni, da sodišče prve stopnje ni uporabilo celotne določbe, tj. 5. odstavkov 34.a člena Aneksa, saj ni uporabilo v 34.a členu navedene izhodiščne plače, ki se uporabi skupaj z višjimi količniki. Dalje trdi, da je tožena stranka v plače posegla mimo dogovora s sindikati le enkrat, v vseh obdobjih pa izključno v dogovoru s sindikati, s katerimi se je sporazumela o novih izhodiščnih plačah, za katere je uprava tožene stranke razumela, da pomenijo to izhodiščne plače, ki se uporabijo z nižjimi količniki (kot je pojasnila priča B.B.), saj je le na ta način prišlo do znižanja plač, kar je bil namen teh dogovorov. Pojasnjuje, da je bilo ob vseh znižanjih izhodiščnih plač, dogovorjenih s sindikati, to storjeno z jasnim namenom, da se ne uporabijo višji količniki pri izračunu plač, saj je le tako možna finančna razbremenitev delodajalca ter njegova sanacija. Sklicuje se na izpoved predsednika Sindikata C. A.A., da je bil aneks iz leta 2008, ki je določal uporabo višjih količnikov ob znižanju izhodiščne plače pod 742,37 EUR le varovalka za primer enostranskega znižanja plač s strani uprave in je ta varovalka veljala tudi v času, ko se sklepali dogovori med upravo in sindikati. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede enostranskega znižanja izhodišče plače s Sklepom uprave z dne 13. 4. 2010 in trdi, da je bilo tudi to znižanje zakonito. Navaja, da je enostransko znižanje izhodiščnih plač z navedenim sklepom zakonito in je temeljilo na Dogovoru o postopni uveljavitvi plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004, ki je v času sprejema in veljavnosti navedenega sklepa uprave veljal in zavezoval obe stranki. Trdi, da je bil ta dogovor sklenjen za nedoločen čas, saj v njem ni določbe o tem, da velja le za določen čas, pridobil pa je pravno naravo aneksa h kolektivni pogodbi, ki je veljala do sklenitve nove kolektivne pogodbe z dne 29. 9. 2011. Meni, da se na ta dogovor sklicujeta oba podpisnika aneksa z dne 25. 2. 2008. Navedeni dogovor je vseboval sporazum in pooblastilo sindikatov upravi, da lahko enostransko zniža izhodiščno plačo pod pogoji določenimi v dogovoru, ki so bili v letu 2009 in 2010 izpolnjeni, saj je bila družba pred stečajem in je imela visok negativni čisti poslovni izid. V zvezi s tem se sklicuje na zaslišane priče ter dejstvo, da tožeča stranka dejstva o stanju tožene stranke v letih 2009 in 2010 ni prerekala. Nadalje navaja, da je za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 10. 2011 sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Dogovora o višini plače z dne 24. 12. 2010, po katerih so se stranke dogovorile, da za to obdobje ne bodo uveljavljale nobenih zahtevkov oziroma da so se tem zahtevkom odpovedale. Sodišče prve stopnje bi po mnenju tožene stranke na podlagi navedene določbe v celoti zavrniti tožbeni zahtevek. Trdi, da so se glede na dogovor s sindikati ti odpovedali ravno zahtevkom za čas od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011, saj gre za kolektivni dogovor, ki je jasno določal, da se ta za obdobje zahtevki ne bodo uveljavljali in da se s tem odpovedujejo zahtevkom za to obdobje, ki bi izvirali iz dogovorov o usklajevanju izhodiščne plače. Meni, da zato za tožbeni zahtevek tožnika ni pravne podlage oziroma je ta odpadla, kar je po prepričanju tožene stranke jasno določeno v 2. členu Dogovora o višini izhodiščne plače z dne 24. 12. 2010. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači za obdobje od junija 2011 do oktobra 2011. Sodišče prve stopnje je temu tožbenemu zahtevku v višini, kot jo je tožnik uveljavljal s pripravljalno vlogo z dne 24. 6. 2016, ugodilo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od leta 1993 na delovnem mestu ... Kapitan - CPT, njegova zadnja pogodba o zaposlitvi pa je bila sklenjena 1. 6. 2011. Osnovna bruto plača se je tožniku glede na določila pogodbe o zaposlitvi izračunavala kot produkt količnika delovnega mesta, količnika po napredovalni lestvici in izhodiščne plače pri toženi stranki, ki je na dan 1. 6. 2011 znašala 615,47 EUR. Tožnik je zatrjeval, da je tožena stranka v spornem obdobju pri izračunu njegove plače upoštevala prenizek količnik delovnega mesta. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so njegove navedbe utemeljene in da bi tožena stranka res morala upoštevati višji količnik delovnega mesta glede na predpise, ki so zavezovali toženo stranko, je tožbenemu zahtevku za obdobje od junija 2011 do oktobra 2011 ugodilo.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje za vso vtoževano obdobje upoštevati izhodiščno plačo v višini 647,88 EUR, kot je bila določena z Dogovorom o postopni uveljavitvi novega plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004 (v nadaljevanju: Dogovor z dne 15. 3. 2004), saj je tožnik zahteval razliko v plači z upoštevanjem celo nižje izhodiščne plače (615,47 EUR), a ob upoštevanju višjega količnika (5,709). Tožena stranka je s Sindikatom C. 25. 2. 2008 sklenila Aneks h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov tožene stranke (v nadaljevanju: Aneks z dne 25. 2. 2008), v katerem je h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov tožene stranke (v nadaljevanju: Kolektivna pogodba) dodala nov 34.a člen o osnovni plači. Iz navedene določbe izhaja, da izhodiščni količnik za določitev osnovne plače kapitana brez napredovanja za polni delovni čas znaša 5,709 (drugi odstavek); da se osnovna plača določi kot produkt izhodiščnega količnika delovnega mesta, povečanega v skladu s 34.b členom Kolektivne pogodbe iz naslova napredovanja in izhodiščne plače pri toženi stranki, ki po Dogovoru z dne 15. 3. 2004 na dan 25. 3. 2008 znaša 674,88 EUR (tretji odstavek); da se v primeru dviga izhodiščne plače pri toženi stranki za 10 % v skladu s sklepom uprave tožene stranke z dne 11. 2. 2008, po katerem znaša izhodiščna plača 742,37 EUR, izhodiščni količnik za določitev osnovne plače kapitana brez napredovanja za polni delovni čas spremeni tako, da znaša 5,190 (četrti odstavek); ter da spremenjeni količnik iz prejšnjega odstavka velja, dokler znaša izhodiščna plača pri toženi stranki 742,37 EUR, v primeru znižanja te izhodiščne plače pa se osnovna plača pilota določi v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena (peti odstavek)1. Tožena stranka je mnenja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo osnovno plačo izračunati ob upoštevanju drugega, tretjega in četrtega odstavka 34.a člena Kolektivne pogodbe, in sicer v celoti, kar pomeni, da bi moralo v primeru znižanja izhodiščne plače pod znesek 742,37 EUR upoštevati tudi navedbo o izhodiščni plači v višini 674,88 EUR, kot je bila določena z Dogovorom z dne 15. 3. 2004. To v predmetni zadevi ni bistveno, ker tožnik zahteva obračun plače na podlagi celo nižje izhodiščne plače, je pa to materialnopravno stališče tudi zmotno. Tretji odstavek novega 34.a člena Kolektivne pogodbe zgolj povzema (in ne določa, kot zmotno navaja pritožba) višino izhodiščne plače, ki jo določa Dogovor z dne 15. 3. 2004, in pri tem izrecno navaja, da ta višina izhodiščne plače velja na dan 25. 3. 2008. Navedena določba sama po sebi ne vpliva na veljavnost Dogovora z dne 15. 3. 2004 in na možnost tožene stranke, da kasneje (po 25. 3. 2004) v dogovoru s socialnimi partnerji določi drugačno (bodisi nižjo bodisi višjo) izhodiščno plačo. Pravdni stranki Dogovoru z dne 15. 3. 2004 nista podelili trajne pravne veljave (vsaj v delu, v katerem je določena izhodiščna plače, ne), kot neutemeljeno navaja pritožba. V nasprotnem primeru bi bili kasneje sklenjeni dogovori o spremembi izhodiščne plače2 brez pomena. Ker pa se je tožena stranka s socialnimi partnerji kljub Dogovoru z dne 15. 3. 2004 dogovarjala za drugačno (višjo) izhodiščno plačo, je šteti, da so ti dogovori veljavni in je potrebno upoštevati izhodiščno plačo v višini, kot je bila v njih dogovorjena, ne pa višino, ki izhaja iz Dogovora z dne 15. 3. 20043. V primeru absolutne veljave Dogovora z dne 15. 3. 2004 ne bi bil veljaven niti sklep uprave tožene stranke z dne 11. 2. 2008, po katerem izhodiščna plača znaša 742,37 EUR, Aneks z dne 25. 3. 2008 pa je ta dogovor povzel. Ker pa med strankama ni sporno, da je Aneks z dne 25. 3. 2008 veljaven, so torej možni in veljavni tudi dogovori o drugačni izhodiščni plači, kot je tista, dogovorjena v Dogovoru z dne 15. 3. 2004. 8. Tožena stranka v pritožbi podaja obsežne navedbe v zvezi s tem, da bi moralo sodišče prve stopnje kot veljaven upoštevati sklep tožene stranke z dne 13. 4. 2010, s katerim je tožena stranka enostransko znižala izhodiščno plačo s 717,94 EUR (ta je bila določena z Dogovorom o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010; v nadaljevanju: Dogovor z dne 17. 2. 2010) na 646,15 EUR. Do teh pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljujejo, saj se ne nanašajo na odločitev v predmetni zadevi, ki se nanaša na leto 2011, ko navedeni sklep uprave sploh ni več veljal in na višino pripadajoče plače tožnika, ki jo vtožuje za obdobje od junija do oktobra 2011, sploh ne vpliva.

9. Glede na dejstvo, da je bila izhodiščna plača za vtoževano obdobje nižja od 742,37 EUR, bi skladno z določbo drugega odstavka 34.a člena Aneksa tožena stranka pri izračunu tožnikove plače upoštevati količnik 5,709 in ne 5,190, zato mu dolguje razliko v plači ob upoštevanju višjega količnika kot to zahteva tožnik.

10. Tožena stranka še trdi, da so se v Dogovoru o višini plače z dne 24. 12. 2010 stranke dogovorile, da za obdobje, za katerega tožnik zahteva razliko v plači, ne bodo uveljavljale nobenih zahtevkov oziroma da so se tem zahtevkom odpovedale, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek. Tak kolektivni dogovor na tožnikovo pravico uveljavljati razliko v plači, ki mu je nastala zaradi napačnega izračuna njegove plače za to obdobje, ne vpliva. V imenu tožnika kot delavca se reprezentativni sindikat njegovim osnovnim pravicam, med katere spada tudi pravica do obračuna in izplačila plače, ne more veljavno odpovedati (prim. z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 in na njeni podlagi oblikovano sodno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča, denimo opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010). Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da se tožnik zahtevku ni odpovedal oziroma, da ni zavezan z dogovorom, da zahtevkov za to obdobje ne bo uveljavljal, tako da podlaga za ta del njegovega zahtevka ni odpadla in mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo zahtevano razliko v plači. 11. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Na druge pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena za rešitev v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

13. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Glede na to, da odgovor na pritožbo ne vsebuje nobenih trditev v zvezi s kršitvami z ustavo zagotovljenih človekovih pravic strank v tem postopku, ni mogoče šteti, da je bil potreben za postopek. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev, ki izhaja iz 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl. - ZUstS), ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih).4 1 Pritožbeno sodišče pri povzemanju vsebine novega 34.a člena Kolektivne pogodbe ne navaja določb, ki se nanašajo na izračun plače kopilotov, saj te za predmetno zadevo niso pomembne. 2 Dogovor o znižanju izhodiščne plače in sodelovanju pri dokapitalizaciji tožene stranke z dne 5. 2. 2009, Dogovor o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010 in Dogovor o višini izhodiščne plače z dne 24. 12. 2010. 3 (Smiselno) enako tudi sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1248/2012 z dne 6. 6. 2013 in opr. št. Pdp 703/2015 z dne 4. 2. 2016. 4 Prim. z odločbami Ustavnega sodišča št. Up-9/97 z dne 15. 4. 1998, št. Up-237/04 z dne 12. 7. 2005, št. Up-851/11, U-I-154/11 z dne 21. 9. 2012 idr.