Jedro

Odločanje o dovolitvi stika z mediji po petem in šestem odstavku 73. člena ZIKS-1 ne predstavlja odločanja v upravnem postopku. Za upravno zadevo namreč gre, če je s predpisom določeno, da organ vodi upravni postopek (drugi odstavek 2. člena ZUP), kar pomeni, da postopa po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP. Enako velja za pravna sredstva po 85. členu ZIKS-1. Pravna sredstva po 85. členu ZIKS-1 so predvidena za druge kršitve pravic in druge nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, kar pomeni za vse druge, za katere ni predvideno sodno varstvo po 83. členu ZIKS-11. Ko gre za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje, se ne ugotavlja izpolnjevanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, torej okoliščin in dejstev o zadevi, ki kažejo na verjetnost prosilčevega izgleda za uspeh oziroma pomembnost zadeve za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj, vendar pa je ne glede na to organ dolžan tudi po uradni dolžnosti presojati primernost oblike in vsebine brezplačne pravne pomoči, kot izhaja iz drugega odstavka 26. člena ZBPP in drugega odstavka 28. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja v zvezi z vložitvijo tožbe na Ustavno sodišče RS oziroma Evropsko sodišče za človekove pravice zaradi s strani Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana v mesecu avgustu 2019 izrečene prepovedi stika z mediji preko obiska. Organ za brezplačno pravno pomoč glede na vsebino tožnikove prošnje pojasnjuje, da lahko kršitev človekovih pravic in svoboščin posameznik uveljavlja v sodnem postopku, v okviru katerega je do teh kršitev prišlo, o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, pa odloča tudi Upravno sodišče RS v subsidiarnem upravnem sporu, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tudi v tem primeru pa je treba tožbo vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, oziroma od trenutka, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Tridesetdnevni rok je treba uporabiti tudi pri tožbah, vloženih po prvem odstavku 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožnikove navedbe, da mu je bila z Ustavo in z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) varovana človekova pravica kršena konec avgusta 2019, ko mu je direktor ZPKZ Ljubljana prepovedal oziroma onemogočil stik z mediji, to pomeni, da bi moral tožbo vložiti v roku 30 dni, odkar je bil seznanjen s prepovedjo obiska novinarja.

2. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da tožnik v svoji prošnji ni navajal ničesar v smislu vložitve tožbe v subsidiarnem upravnem sporu pred Upravnim sodiščem RS. Glede na to organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da tožnik (še) ni izkoristil dane mu pravice do sodnega varstva, prav tako pa mu tudi ne grozi nastanek nepopravljive škode, zaradi česar zatrjevanih kršitev z Ustavo RS in EKČP varovanih človekovih pravic do svobode izražanja ne more uspešno uveljavljati s pravnimi sredstvi, v zvezi s katerimi zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči, to je z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem RS niti s tožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se namreč ustavna pritožba lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev pa lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posameznega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (51. člen ZUstS). Tudi tožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice lahko prosilec vloži šele po tem, ko izčrpa vsa domača pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po domačem pravu (prvi odstavek 35. člena EKČP). Glede na to, da tožnik v prošnji ne navaja, da je v zvezi z zatrjevano kršitvijo že sprožil ustrezne sodne postopke (tožbo v subsidiarnem upravnem sporu) oziroma prejel odločitev glede vložene tožbe, organ za brezplačno pravno pomoč v okviru pregleda prosilčeve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ob trenutnem stanju stvari ugotavlja, da tožnik očitno ne more pričakovati uspeha s tožbo pred Ustavnim sodiščem RS oziroma Evropskim sodiščem za človekove pravice. Glede na to, da tožnik še ni izkoristil vseh pravnih sredstev pred domačimi sodišči, organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da prosilec glede pravnih sredstev, v zvezi s katerimi zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči, niti z zaprošeno brezplačno pravno pomočjo v obliki pravnega svetovanja, ne bo mogel doseči vsebinske obravnave pred Ustavnim sodiščem RS oziroma Evropskim sodiščem za človekove pravice, saj procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe pred enim ali drugim še niso izpolnjene.

3. Organ za brezplačno pravno pomoč dodaja, da je prosilec pojasnila, v zvezi s katerimi zaproša v svoji prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, prejel že zgoraj, in sicer z vzpostavitvijo in razlago relevantnih določb v zvezi z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem RS ter tožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, k čemur je organ za brezplačno pravno pomoč zavezan že v okviru pojasnilne dolžnosti, ki izhaja iz Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da tožnik do zaprošene brezplačne pravne pomoči ni upravičen. Že iz zgornje obrazložitve namreč izhaja, da glede na trenutno stanje niso izpolnjene procesne predpostavke za uveljavljanje zatrjevanih kršitev pred Ustavnim sodiščem RS ali Evropskim sodiščem za človekove pravice. Glede na to niti zaprošena brezplačna pravna pomoč, to je dodatna proučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov s strani zaprošenega odvetnika tožniku ne bi nudila dodatne seznanitve z vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopku za njihovo zavarovanje. Razen tega pa organ za brezplačno pravno pomoč še ugotavlja, da tožnik v zvezi s kršitvijo 10. člena EKČP oziroma 39. člena Ustave RS zgolj pavšalno navaja, da mu je bila z onemogočanjem obiska novinarja kršena pravica do svobode izražanja, ne da pa nobenih navedb v smeri, zakaj lahko to pravico izvede zgolj z obiskom novinarja, ne pa na drugačen način kot ne na primer s komunikacijo preko pisem ali telefona.

4. Tožnik v vloženi tožbi navaja, da se po določbi zadnjega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ne glede na določbe prejšnjih odstavkov brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje po 1. alinei prvega odstavka 26. člena ZBPP dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena. To pa pomeni, da bi tožniku brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje morala biti dodeljena ne da tožena stranka presoja o kršitvah človekovih pravic. Tožena stranka je prekoračila svoja pooblastila, ko je namesto odvetnika podala mnenje, ter brez sodnega postopka odločila v zvezi z očitanimi kršitvami človekovih pravic. Zatrjuje, da tudi ne drži trditev tožene stranke o tem, da bi moral v roku 30 dni po določbi 28. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom 23. člena ZUS-1 vložiti tožbo, saj tožnik ni bil s pravno zavezujočim aktom seznanjen s prepovedjo obiska novinarke.

5. Tožeča stranka tudi zavrača ugotovitev, da tožnik ni zadostil pogojem zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Njegova pravica mu je bila kršena, ker je ZPKZ Ljubljana protizakonito prepovedal obisk novinarke. O tem, da obiska novinarke ni mogoče enačiti s komunikacijo preko pisem ali telefona, je že odločilo sodišče ESČP s sodbo št. 34124/6 z dne 21. 6. 2012. 6. Sicer pa tožena stranka prihaja v nasprotje sama s seboj, saj je tožnik v preteklosti že vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje v zvezi s prepovedjo obiska novinarke, o čemer je Upravno sodišče izdalo odločbo št. Bpp 149/2019 z dne 12. 2. 2020, brezplačna pravna pomoč pa mu ni bila dodeljena, ker odločanje o stiku obsojenca z mediji ni upravna zadeva, v zvezi s katero bi prosilec lahko zahteval sodno varstvo. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in predlaga, da odloči, da se mu brezplačna pravna pomoč dodeli.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V predmetni zadevi je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje v zvezi z vložitvijo tožbe na Ustavno sodišče oziroma Evropsko sodišče za človekove pravice, ker mu je Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana v avgustu 2019 prepovedal stik z mediji oziroma obisk predstavnice medijev. Iz kronologije dogodkov izhaja, da je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana z aktom pod št. O-18/2019 z dne 28. 8. 2019 tožniku prepovedal stik z mediji v obliki obiska. Tožnik se je v zvezi s tem pritožil na Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij, ki je njegovo pritožbo zavrnila z odgovorom št. 720-1233/2017/309 z dne 19. 12. 2019. Zoper to odločitev se je tožnik pritožil na Ministrstvo za pravosodje, ki je z odgovorom št. 720-55/2017-173 z dne 23. 1. 2020 njegovo pritožbo zavrnilo.

10. Pravno podlago za predmetno postopanje predstavlja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki v petem odstavku 73. člena določa, da se obsojencem omogoči stik z mediji, razen če obstajajo utemeljeni razlogi, da se prepovejo zaradi razlogov varnosti, zaščite javnega interesa ali varovanja integritete žrtev, drugih obsojencev ali delavcev uprave. Dovoljenje iz petega odstavka 73. člena ZIKS-1 izda direktor zavoda (šesti odstavek 73. člena ZIKS-1).

11. Če gre za druge kršitve pravic ali za druge nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, ima obsojenec pravico pritožiti se generalnemu direktorju. Zavod generalnemu direktorju posreduje poročilo in dokumentacijo iz osebnega spisa obsojenca, za katero ta zaprosi, v roku osmih dni od prejema zaprosila (prvi odstavek 85. člena ZIKS-1). Če obsojenec ne dobi odgovora na svojo pritožbo v 30 dneh od njene vložitve ali če ni zadovoljen z odločitvijo generalnega direktorja, ima pravico vložiti vlogo na ministrstvo, pristojno za pravosodje. Zavod posreduje poročilo in osebni spis obsojenca ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, v roku treh dni od prejema zaprosila in o tem seznani generalni urad (drugi odstavek 85. člena ZIKS-1).

12. Odločanje o dovolitvi stika z mediji po petem in šestem odstavku 73. člena ZIKS-1 ne predstavlja odločanja v upravnem postopku. Za upravno zadevo namreč gre, če je s predpisom določeno, da organ vodi upravni postopek (drugi odstavek 2. člena ZUP), kar pomeni, da postopa po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP. ZIKS-1, ki ureja vprašanja v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij in drugih ukrepov, ki jih izreče sodišče v kazenskem postopku, v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločitve se sprejemajo v postopku po določbah ZUP. Med njimi ni dovoljenja, ki ga izda direktor zavoda, obsojencu za stik z mediji po petem in šestem odstavku 73. člena ZIKS-1. To pa s sklepanjem po nasprotnem pomeni, da izdaja dovoljenja (oziroma njegova zavrnitev) za stik z mediji ni upravna zadeva in o njej ni odločeno v upravnem postopku. Enako velja za pravna sredstva po 85. členu ZIKS-1. Pravna sredstva po 85. členu ZIKS-1 so predvidena za druge kršitve pravic in druge nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, kar pomeni za vse druge, za katere ni predvideno sodno varstvo po 83. členu ZIKS-11. 13. Za zadeve, za katere ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, je to zagotovljeno z drugim odstavkom 157. člena Ustave RS in 4. členu ZUS-1 v t.im. subsidiarnem upravnem sporu. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, tožnik svoje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni vložil v zvezi s tem pravnim sredstvom. Ne glede na to sodišče v zvezi z razlogi iz izpodbijane odločbe dodaja, da je napačno stališče organa za brezplačno pravno pomoč, da je bil tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zamujen, izhajajoč pri tem iz okoliščine, da je direktor zavoda tožniku zavrnil možnost stika z mediji z aktom z dne 28. 8. 2019. Tožnik je namreč postopal, kot mu nalaga zakon, to je ZIKS-1 v 85. členu, in je najprej svojo pritožbo naslovil na generalnega direktorja, nato pa še na ministrstvo za pravosodje. Šele po izčrpanju teh pravnih sredstev, pa lahko začne teči rok za sprožitev subsidiarnega pravnega spora.

14. Vendar pa je zgoraj navedeno za odločitev v predmetni zadevi irelevantno, saj je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z začetkom postopkov pred Ustavnim sodišče oziroma Evropskim sodiščem za človekove pravice. Res je tožnik, kot navaja, prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje, ki se po petem odstavku 26. člena ZBPP dodeli brez ugotavljanja objektivnih pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena.

15. Pravno svetovanje je oblika brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, za kar šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev ter postopkov za njihovo zavarovanje. Tožnik je vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi zaradi prepovedi stika z mediji konkretno zaradi vprašanja ali vložiti tožbo na Ustavno sodišče RS ali na Evropsko sodišče za človekove pravice. Sodišče sicer pritrjuje tožniku, da se, ko gre za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje, ne ugotavlja izpolnjevanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, torej okoliščin in dejstev o zadevi, ki kažejo na verjetnost prosilčevega izgleda za uspeh oziroma pomembnost zadeve za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj, vendar pa je ne glede na to organ dolžan tudi po uradni dolžnosti presojati primernost oblike in vsebine brezplačne pravne pomoči, kot izhaja iz drugega odstavka 26. člena ZBPP in drugega odstavka 28. člena ZBPP. V skladu s prvonavedenim organ za brezplačno pravno pomoč, če prosilec v prošnji ne navede oblike pravne pomoči, odloči o tem po proučitvi zadeve in po lastnem preudarku, v skladu z drugonavedenim pa lahko določi drugačen obseg posameznih oblik brezplačne pravne pomoči, če oceni, da bo tudi na ta način dosežen pričakovani rezultat. Tožnik je sicer obliko želene brezplačne pravne pomoči v svoji prošnji določil, vendar pa po presoji sodišča navedene določbe organu za brezplačno pravno pomoč nalagajo, da pri odločanju o prošnji za brezplačno pravno pomoč presodi primernost zaprošene brezplačne pravne pomoči glede na pričakovani rezultat, ta pa se kaže v uresničevanju pravice od sodnega varstva.

16. Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve o poteku postopka, v zvezi s katerim je vložena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ki jih tožeča stranka ne osporava, in glede na to, da formalni pogoji za sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem ali Evropskim sodiščem za človekove pravice niso izpolnjeni, kot pravilno glede na materialnopravno podlago ugotavlja organ za brezplačno pravno pomoč v svoji odločbi, kar v izogib ponavljanju sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 povzema, sodišče zaključuje, da tudi s pravnim svetovanjem ne bo dosežen cilj, ki ga zasleduje inštitut brezplačne pravne pomoči, to je uresničevanje pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Glede trditve tožeče stranke, da je z izpodbijano odločitvijo tožena stranka prekoračila svoja pooblastila in podala pravno mnenje namesto odvetnika, sodišče pojasnjuje, da je organ za brezplačno pravno pomoč dolžan o prošnji za dodelitev le-te odločiti glede na z ZBPP določeno materialnopravno podlago, sodišče pa v upravnem sporu presoja, ali je odločitev v skladu z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč je v 10. točki obrazložitve svoje odločbe sicer res zapisal, da je tožnik „pojasnila, v zvezi s katerimi zaproša v svoji prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, prejel že zgoraj“, torej v prejšnjih točkah obrazložitve, kar bi kazalo na to, da meni, da je z izpodbijano odločbo tožniku pravno svetoval v njegovi zadevi, glede tega pa sodišče ob nespornih dejanskih ugotovitvah, odločitvi organa za brezplačno pravno pomoč pritrjuje z drugačno argumentacijo, namreč da v predmetni tožnikovi zadevi z zaprošeno brezplačno pravno pomočjo, namen za katerega je mogoče le-to dodeliti - uresničevanje pravice do sodnega varstva, ne bi bil dosežen.

17. Glede na to sodišče iz v tem delu drugačnih razlogov, meni, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. K temu dodaja, da tožeča stranka tudi s sklicevanjem na odločitev v zadevi št. Bpp 149/2019 ne more biti uspešna. V tej zadevi je bila prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z odločitvijo direktorja zapora zaradi onemogočanja stika z mediji zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da pri tem ne gre za upravno zadevo, čemur pritrjuje tudi sodišče v tej obrazložitvi (tč. 12 te obrazložitve), sicer pa je ta zadeva pravnomočna, tožeča stranka pa je imela možnost zoper to odločitev uporabiti pravno sredstvo, kot je bila poučena v pravnem pouku.

18. Na odločitev v predmetni zadevi pa ne vpliva niti sklicevanje tožeče stranke na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi 34124/6 z dne 21. 6. 2012, saj je ta odločitev relevantna za vsebinsko presojo zadeve v zvezi dovolitvijo obsojencu stika z mediji, predmetna odločitev pa se nanaša na dodelitev brezplačne pravne pomoči, ta pa je bila sprejeta na zgoraj navedeni z ZBPP določeni materialnopravni podlagi.

19. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava in za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Slednji zagotavlja sodno varstvo obsojencem, ki menijo, da so podvrženi mučenju ali drugim oblikam krutega, prepovedanega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Za odločanje o tem je v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZIKS-1 pristojno okrožno sodišče.