Jedro

Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti. Tožeča stranka je bila o zatrjevani prevari tožene stranke oz. lastni zmoti, obveščena z elektronskim dopisom z dne 29. 5. 2014, s katerim jo je tožena stranka obvestila, da je Vrhovno sodišče RS ugodilo reviziji in razveljavilo drugostopenjsko sodbo, ki je tožeči stranki dovoljevala uporabo krožne poti za dostop do njenega poslovnega prostora, ter da je v ponovljenem odločanju Višje sodišče v Ljubljani dne 11. 3. 2014 izdalo sodbo, s katero je bila uporaba krožne poti prepovedana. Okoliščina, ali in kdaj je lastnik zemljišča, v korist katerega je bila uporaba krožne poti prepovedana, izvedel dejansko zaporo uporabe s postavitvijo betonskih blokov, je za odločitev o začetku teka prekluzivnega roka povsem nerelevantna. Razmerje med lastnikom zemljišča, po katerem teče krožna pot, in tožečo stranko kot uporabnikom te poti je samostojno in neodvisno od razmerja med strankama kupoprodajne pogodbe. Izpodbojni rok bi tekel tudi v primeru, če bi lastnik uporabo poti trpel oz. konkludentno dovoljeval kljub pravnomočni sodni odločbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.126,52 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se prodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 29. 1. 2013 razveljavi, in da ji tožena stranka plača 1.400.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno delno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je (primarni) tožbeni zahtevek za razveljavitev prodajne pogodbe in vrnitev plačane kupnine utemeljevala z napakami volje. Z izpodbijano pogodbo je od tožene stranke kupila poslovni prostor, do katerega je imela (tožena stranka) v času sklenitve pogodbe s pravnomočno sodbo priznano pravico dostopa po krožni poti. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bila ob sklenitvi prodajne pogodbe v zmoti oz. prevarana s strani tožene stranke, ki ji je zamolčala dejstvo, da je bilo zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila uporaba krožne poti dovoljena, vloženo izredno pravno sredstvo revizije. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka tožbo vložila po preteku prekluzivnega enoletnega roka iz prvega odstavka 99. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe namreč preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti. Tožeča stranka je bila o zatrjevani prevari tožene stranke oz. lastni zmoti, obveščena z elektronskim dopisom z dne 29. 5. 2014, s katerim jo je tožena stranka obvestila, da je Vrhovno sodišče RS ugodilo reviziji in razveljavilo drugostopenjsko sodbo, ki je tožeči stranki dovoljevala uporabo krožne poti za dostop do njenega poslovnega prostora, ter da je v ponovljenem odločanju Višje sodišče v Ljubljani dne 11. 3. 2014 izdalo sodbo, s katero je bila uporaba krožne poti prepovedana.

5. Pritožba ne izpodbija dejstva, da je bila o vloženi reviziji in tudi že o vseh nadaljnjih postopkih pred sodišči, obveščena dne 29.5.2014. Vztraja pa pri stališču, ki ga je uveljavljala v postopku na prvi stopnji, da je za dejanske in pravne učinke zamolčanega izrednega pravnega sredstva revizije izvedela šele januarja 2015, ko je bila (s strani lastnika) izvedena dokončna in celovita zapora krožne poti. Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni izvedlo dokazov (z zaslišanjem prič) v dokaz te trditve. Izvedba dokazov v navedeni smeri ni bila potrebna, saj sodišče prve stopnje dejstva, kdaj je bila izvedena dokončna zapora te poti, utemeljeno ni štelo za odločilnega iz razlogov, ki jih je prepričljivo in argumentirano pojasnilo. Ker dejstvo, kdaj je lastnik fizično dokončno zaprl pot, pravno ni pomembno (t.j. za ugotovitev trenutka, ko je tožeča stranka zvedela za razlog izpodbojnosti), ga ni bilo treba ugotavljati in o njem izvajati dokazov.

6. Uporaba krožne poti tožeči stranki ni bila onemogočena šele s postavitvijo dokončne fizične zapore, pač pa že s pravnomočno sodbo VSL opr. št. I Cp 3390/2013, ki je bila tožeči stranki posredovana z obvestilom z dne 29. 5. 2014 (A5). Pravnomočne odločitve sodišč je treba spoštovati od trenutka, ko so subjekti, na katere se te odločitve nanašajo, z njimi seznanjeni in ne šele od trenutka, ko jih upravičenci prisilno udejanijo. Stališču pritožnika, da bi krožno pot, če na njej ne bi bile postavljene fizične ovire, kljub vedenju, da obstaja sodna prepoved, pač uporabljal še naprej, pač ni mogoče slediti. Ker je tožeča stranka ves čas postopka na prvi stopnji trdila, da je bila s strani tožene stranke prevarana oz. zavedena, „ker ji je zamolčala dejstvo, da je bilo v zvezi s krožno potjo in v zvezi z dostopom do objekta vloženo izredno pravno sredstvo revizije“, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je za začetek teka roka iz prvega odstavka 99. člena OZ pravno odločilni trenutek, ko je tožeča stranka za zamolčano dejstvo izvedela. Pritožbeno sodišče sicer meni, da je v tožbi uveljavljani razlog izpodbojnosti kompleksen in da je pri njem treba upoštevati tudi celoten tek dogodkov po vloženi reviziji. Zgolj vložena revizija zoper pravnomočno sodbo, ki je dovoljevala uporabo krožne poti, namreč še ni imela nobenih pravnih učinkov na položaj tožeče stranke, in tudi njeno zamolčanje ne, če bi bila zavrnjena. Šele naknadna dejstva, da je bilo reviziji ugodeno in da je višje sodišče v ponovljenem postopku odločilo drugače, zamolčanju tožene stranke dajejo relevantne učinke na položaj tožeče stranke in skupaj tvorijo dejansko podlago za uveljavljanje napak volje. Vendar pa je bila tožeča stranka, kot že rečeno, dne 29. 5. 2014 obveščena o (novi) pravnomočni odločitvi višjega sodišča, s katero ji je bila uporaba krožne poti pravnomočno prepovedana in je zato z naslednjim dnem začel teči rok iz prvega odstavka 99. člena OZ. Okoliščina, ali je in kdaj lastnik zemljišča, v korist katerega je bila uporaba krožne poti prepovedana, izvedel dejansko zaporo uporabe s postavitvijo betonskih blokov, je za odločitev o začetku teka prekluzivnega roka povsem nerelevantna. Razmerje med lastnikom zemljišča, po katerem teče krožna pot, in tožečo stranko kot uporabnikom te poti je samostojno in neodvisno od razmerja med strankama kupoprodajne pogodbe. Izpodbojni rok bi tekel tudi v primeru, če bi lastnik uporabo poti trpel oz. konkludentno dovoljeval kljub pravnomočni sodni odločbi.

7. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka do trenutka zapore krožne poti verjela toženi stranki, da odločitev sodišča glede revizije ne bo imela vpliva na samo uporabo krožne poti, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto iz prvega odstavka 337. člena ZPP, ki je poleg tega še v eklatantnem nasprotju s siceršnjimi očitki tožeče stranke v tem postopku, da ji je tožena stranka zamolčala dejstvo vložene revizije.

8. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene razloge, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala, da je bila pri sklepanju prodajne pogodbe dejansko v zmoti oz. prevarana s strani tožene stranke. Z vprašanjem dejanskega obstoja zatrjevane zmote oz. prevare se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in se mu tudi ni bilo treba ukvarjati. Pri presoji pravočasnosti uveljavljanja izpodbojnega zahtevka se zgolj kot hipotetično (za potrebe štetja roka) upošteva, da je izpodbojni razlog podan v vsebini in obsegu, kot ga je uveljavljala tožeča stranka.

9. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je dolžna tožeče stranka nositi sama svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo po specificiranem stroškovniku tožene stranke v višini 3750 OT za sestavo odgovora, 1 do 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.