Jedro

Izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje nobene časovne omejitve za predajo tožnikov Republiki Hrvaški. To pomeni, da ta sklep v primeru, če do predaje ne pride do poteka šestmesečnega roka, ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Sodišče zato ugotavlja, da izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo.

Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna, tožbeni zahtevek pa ni očitno neutemeljen, zato je treba zagotoviti suspenzivnost izpodbijanega akta, saj bi bil sicer kršen 13. člen EKČP. Ker so tožniki izkazali, da jim bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 22142-5177/2022/38 (1221-07) z dne 12. 5. 2023 se odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka številka 22142-5177/2022/38 (1221-07) z dne 12. 5. 2023.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) združila postopke vseh tožnikov (1. točka izreka) in zavrgla prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka). Odločila je še, da ne bo obravnavala prošenj tožnikov, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) za to odgovorna država članica (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da sta prvotožnik in drugotožnica zase ter za svoje mladoletne otroke (ostali tožniki) vložila prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: Prošnja). Toženka je na podlagi predloženega vozniškega dovoljenja Republike Burundi št. ... z veljavnostjo do 16. 8. 2027 in vozniškega dovoljenja Republike Burundi št. ..., z veljavnostjo do 16. 8. 2027, ugotovila istovetnost prvotožnika in drugotožnice. Ugotovljeno je bilo, da sta za svoje mladoletne otroke v postopek predložila kopije njihovih rojstnih listov, vendar nista predložila nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar istovetnost otrok (od tretje do sedmotožnika) v postopku ni bila nesporno ugotovljena.

3. Toženka je na podlagi Centralne evidence EURODAC ugotovila, da sta prvotožnik in drugotoženka vnesena 19. 9 2022 kot prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, od katere je 1. 12. 2022 prejela odgovor, da v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnikov s pojasnilom, da so prošnjo dejansko vložili 27. 9. 2022, nato pa so 6. 10. 2022 državo zapustili.

4. Iz obrazložitve izhaja, da gre za ponoven postopek, saj je toženka Prošnje zavrgla že s sklepom št. 2142-5177/2022/12 (1221-07) z dne 27. 1. 2023, ki je bil s sodbo naslovnega sodišča IU 170/2023 s 13. 2. 2023 odpravljen in zadeva vrnjena pristojnemu organu v ponoven postopek.

5. Iz obrazložitve izhaja, da je prvi tožnik povedal, da jim je hrvaška policija dala v podpis dokumente brez pojasnila kaj v njih piše, in jim vzela prstne odtise. Na hrvaškem ozemlju so se nahajali približno pet dni, nato pa se odpravili proti Sloveniji. Točnih datumov ni vedel, saj si niso nič zapisovali. Iz Zagreba jih je odpeljal taksi, vendar ne čisto do meje, precejšen del te poti so prehodili. V primerjavi s Slovenijo se mu je zdelo paradoksalno, da so na Hrvaškem, če so želeli jesti, potrebovali kartico s sliko, ki so jo dobili, ko so podpisali papir. Ko so prejeli te kartice, so uradne osebe z njim opravile razgovor. Na Hrvaškem jim ni bilo všeč. Po prehodu meje si bili travmatizirani, bili so brez hrane od dopoldneva do večera, v Sloveniji pa so z njimi ves čas ravnali lepo. Na Hrvaškem so se policisti do njih vedli kot pazniki v ječi in so jih obravnavali na nečloveški način. Dva otroka sta se igrala na dvorišču in sta izgubila kartico. Zaradi tega nista mogla dobiti hrane, ker so glede tega zelo strogi. Kako sicer v Republiki Hrvaški obravnavajo prosilce za azil, mu ni znano. Druga tožnica je izjavila, da je hrvaška policija z njimi ravnala slabo, ko jih je ponoči ustavila v gozdu. Nekdo je tekel za njimi, spodrsnilo ji je in je padla v luknjo. Otekla ji je leva noga, imela je zelo močne bolečine. Policist jo je udaril. Zatem so jih z avtobusom odpeljali na policijsko postajo, kjer so jim odvzeli prstne odtise in jim dali v podpis dokument, za katerega niso vedeli, kaj piše na njem. Nekdo jih je v angleščini vprašal, če želijo mednarodno zaščito, vendar so odklonili. Odpeljali so jih v Zagreb v kamp, kjer so jih nastanili v večnadstropni stavbi. Tam sta najmlajša otroka izgubila kartico, zato sta bila dva dni brez hrane. Bali so se. Tudi v Zagrebu so jih vprašali, če želijo zaprositi za mednarodno zaščito, vendar sta s prvim tožnikom dejala, da želijo nadaljevati pot. Na Hrvaškem jim nihče ni pojasnil azilnega postopka, tam so ostali približno teden dni. Tožnica na razgovoru ni znala pojasniti kje so bivali naslednja dva tedna (na Hrvaškem so ji prstne odtise odvzeli 19. 9. 2022, v Slovenijo pa je glede na policijsko dokumentacijo prispela šele 7. 10. 2022). Točnih datumov se ne spomni, ker je bila v velikih bolečinah zaradi udarca v nogo, vendar pa ve, da tri tedne v Republiki Hrvaški ni bila. Zanikala je, da bi tam zaprosila za mednarodno zaščito. Njihova družina je želela v Slovenijo, saj sistem v Republiki Hrvaški ni dober, v času bivanja tam je bilo grozno, otroka sta bila dva dni brez hrane. Ko jih je prijela policija, so bili cel dan brez hrane z malimi otroci zaprti v majhni sobi. Najmanjši otrok, star tri leta, je jokal, ker je bil lačen, sama pa ni imela hrane zanj. Menila je, da hrvaška policija nima nobenega sočutja niti do otrok. Sicer ji ni znano kako v Republiki Hrvaški obravnavajo prosilce za mednarodno zaščito, vendar se zaradi slabe izkušnje tja ne želi vrniti. Sina so odpeljali v kamp za odrasle samske. Nadaljeval je pot v tujino in je sedaj v Švici.

6. Toženka je kot pavšalne ocenila izjave, da tožnikom v Republiki Hrvaški ni bilo všeč, da so se policisti do njih vedli kot pazniki v ječi, da so slabo ravnali z njimi, ki po oceni toženke ne zadoščajo za ugotovitev, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njimi nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za azilni in ne za policijski postopek. Toženka ni dvomila, da si je drugotožnica poškodovala nogo, vendar je šlo pri tem po mnenju toženke za njeno nesrečo. Izjave tožnikov, da so morali z majhnimi otroki cel dan čakati na policijski postaji, je toženka ocenila kot neutemeljene, upoštevajoč, da je šlo za izvedbo predhodnega postopka, da je treba speljati postopek z vsako polnoletno osebo individualno in dejstvo, da je bilo v skupini 60 ljudi. Toženka je trditve v zvezi z neprimernim ravnanjem hrvaških policistov zavrnila z obrazložitvijo, da niso prepričljiv razlog, da bodo tožnikom v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice oziroma, da tam obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Toženka je izpostavila, da je drugotožnica potrdila, da je na hrvaški policiji nekdo v angleščini vprašal, če želijo mednarodno zaščito, da je predhodni postopek v Republiki Sloveniji prav tako tekel v angleškem jeziku, ker sta tožnika navedla, da ga razumeta, da je bila Prošnja sprejeta v francoskem jeziku, ki ni njun materni jezik in da je njun materni jezik kirundi. Upoštevajoč, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški, tožniki predani v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka, v katerem je pravica do tolmača zagotovljena, je ugovor v zvezi s kršitvijo glede jezika, po mnenju toženke ni utemeljen. Poudarila je, da imajo glede na uradno objavljene podatke iz podatkovne baze Asylum Information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po določilih Uredbe Dublin III, pri azilnih postopkih prisotnega tolmača, edina izjema so prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško.

7. Toženka je navedbe tožnikov, da naj bi najmlajša otroka med igro izgubila svoji kartici za prehrano in zato naj dva dni ne bi dobila hrane, štela za malo verjetne. S sklicevanjem na Zakon o mednarodni in začasni zaščiti (Zakon o medunarodnoj i privremenoj zaštiti, Narodne novine«, br. 70/15), Pravilnik o izvajanju materialnih pogojev sprejetja (Pravilnik o ostvarivanju materialnih uvjeta prihvata, broj: 511-01-152-82170/2015), toženka namreč ni verjela, da najmlajša otroka, sta stara štiri in šest let, kar dva dni ne bi dobila hrane. Izpostavila je, da so socialni delavci, uradne osebe in drugo osebje ves čas prisotni v azilnem domu, tako da sta tožnika po njeni oceni vsekakor imela možnost poiskati kogarkoli izmed zaposlenih in povedati, da sta otroka izgubila svoji kartici, poleg tega pa se pozanimati, na kakšen način bi lahko pridobila nove kartice. Toženka je izpostavila razliko v izjavah obeh tožnikov, kar je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi pri Upravnem sodišču Republike Slovenije z dne 13. 2. 2023 glede tega, kolikokrat in komu so v azilnem domu v Republiki Hrvaški povedali, da sta otroka izgubila kartice in nimata dostopa do hrane, kot tudi glede tega, kako so kartice po dveh dneh dobili nazaj, kar je po oceni toženke negativno vplivalo na kredibilnost njunih izjav.

8. Toženka je ugotovila neverodostojnost tožnikov tudi glede časa, ki so ga preživeli v Republiki Hrvaški. Izpis iz EURODAC sistema dokazuje, da sta v Republiki Hrvaški prstne odtise dala 19. 9. 2022, v Republiko Slovenijo pa so prispeli 7. 10. 2022, sama pa izpovesta drugače. Po oceni toženke je približno 14 dni razhajanja pri navedbi časa, preživetega v Republiki Hrvaški, prevelika razlika, da bi šlo le za napako pri presoji časa, saj ne gre za razliko v dnevu ali dveh. Na glavni obravnavi pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije je tožnik izjavil, da so bili v Republiki Hrvaški več kot dva tedna, tožnica pa je rekla, da so bili tam več kot pet dni. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka izjavo tožnikov, da se ne želijo vrniti v Republiko Hrvaško, zavrnila in pojasnila, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih. Toženka je ugotovila, da izjave tožnikov ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogli biti predani Republiki Hrvaški. Na podlagi navedb tožnikov toženka ni mogla zaključiti, da obstajajo na njihovi strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavanje njihove prošnje za mednarodno zaščito.

9. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je toženka vpogledala v prejet dokument »Informacije o stanju na Hrvaškem«, ki je vključeval več člankov1. Ugotovila je, da se veliko informacij iz dokumenta »Informacije o stanju na Hrvaškem«, nanaša na ravnanja z osebami, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Opredelila, se je do Poročila Amnesty International za Hrvaško, ki se nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, kar ni uporabljivo v tem postopku, ker je bil tožnikom dostop do azilnega postopka omogočen.

10. Toženka je v zvezi s sodbo Upravnega oddelka Državnega sveta št. 202102939/1/V3 in 20204072/1/v3, izdani 13. 4. 2022 menila, da odločitve v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Izpostavila je, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera.

11. Toženka je upoštevaje poročili AIDA in EUAA menila, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka, da osebe po predaji v Republiko Hrvaško niso ovirane v tem, da ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito, zato je toženka ocenila, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Tako stališče je julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

12. Toženka je v zvezi s sodbama Evropskega sodišča za človekove pravice št. 43115/18 in 18810/19 iz marca 2020 poudarila, da se obe tožbi nanašata na delo hrvaške policije in ne organov, pristojnih za obravnavo vloge za mednarodno zaščito. Prav tako v ničemer ne naslavljata razmer, v katerih se v Republiki Hrvaški znajdejo osebe, vrnjene tekom dublinskega postopka Poleg tega sodbi obravnavata dogajanje pred dobrimi štirimi leti, torej leta 2018. 13. Toženka je pojasnila, da se izvleček poročila Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja po obisku na Hrvaškem med 10. in 14. 8. 2020, ne nanaša na azilni ampak policijski postopek s tujci na Hrvaškem, zato za konkretno zadevo ni relevanten. Toženka je izpostavila, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz poročila EUAA pa izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito.

14. Toženka je pridobila individualno jamstvo, da bo za tožnike po sprejemu v Republiki Hrvaški ustrezno poskrbljeno in, da bodo dobili vso potrebno zdravstveno oskrbo, ki jo potrebujejo. Poudarila je, da je splošno zagotovilo zagotovilo poslal pristojni organ dublinske enote Republike Hrvaške in nasprotuje trditvi tožnikov, da v Republiki Hrvaški prosilcem naj ne bi bil zagotovljen dostop do azilnega postopka.

15. Toženka je ugotovila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III, ki se v državi uporablja neposredno. Pristojni organ šteje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir.

16. Toženka je še sklicujoča na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 23/2021 z 9. 4. 2021 in I Up 245/2022 z 11. 1. 2023 izpostavila, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, po presoji Vrhovnega sodišča odločitve niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Toženka se sklicuje tudi na sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije IU 1223/2022 s 16. 9. 2022., IU 1566/2022 s 24. 11. 2022 in IU 148/2023 s 3. 2. 2023, ki so potrdile, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo.

17. Toženka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bodo v konkretnem primeru tožniki ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnikov, ki niso izkazali razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, se bo pristojni organ v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovoril o predaji prosilcev, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje _Povzetek relevantnih navedb tožeče stranke_

18. Tožeča stranka izpodbija sklep zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Predlaga tudi, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

19. Tožeča stranka nasprotujejo predaji Republiki Hrvaški, ker menijo, da bi bili tam v postopku mednarodne zaščite zaradi svoje rase diskriminatorno obravnavani, ne bi bili sprejeti ob transferju kot prosilci za mednarodno zaščito, saj bi bili obravnavani kot tujci, ker so pred zaključkom njihovega postopka ozemlje Hrvaške zapustili. Tožniki bi bili v primeru vračanja podvrženi nehumanemu in ponižujočemu ravnanju s strani hrvaških migracijskih in varnostnih organov, kot izredno ranljive osebe, še posebno tožnica in njenih pet mladoletnih otrok, pa deležni neprimerne tako zdravstvene kot psihosocialne obravnave, ki ne bi zadoščala sprejemnim pogojem iz Recepcijske direktive ter zagotovo ne bi bila v največjo t.i. korist otrok, ki izhaja iz ne le mednarodnopravnih aktov področja azilnega prava, temveč tudi temeljnih pravic otrok, kateri so bili izredno travmatizirani že od dogajanja v njihovi izvorni državi ter ob vseh postopkih s strani hrvaških varnostnih organov na območju Republike Hrvaške, tako ob prvi obravnavi kot tudi nastanitvi v azilnem domu v Zagrebu.

20. Tožniki menijo, da je toženka nepravilno uporabila Uredbo Dublin III zaradi tveganja kršitve 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ob morebitni vrnitvi na Hrvaško. Izpostavljajo ugotovitve Nizozemskega državnega sveta2, Švicarskega sveta za begunce3, Švicarskega zveznega upravnega sodišča4. 21. Tožniki menijo, da je presplošna in nedokazana toženkina izjava, da prosilce ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške sprejmejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje azilnega postopka, nato pa so nastanjeni v azilnem domu. Menijo, da je trenutno edino dokazano, da uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve (torej policija) ravnajo z ljudmi surovo in nečloveško. Da bi druge uradne osebe istega ministrstva (kot npr. velja v skladu s slovenskim azilnim pravom v RS) ravnale drugače s prosilci za azil, bi morala dokazati toženka. Tožnica je pred naslovnim sodiščem izpovedala, da je v hrvaškem azilnem domu videla mnogo oseb v uniformi, tako policistov kot varnostnikov.

22. Glede očitkov, da naj bi bila tožnika neverodostojna, ponavljata, da je bila ta celotna izkušnja zanju in za njune mladoletne otroke izredno travmatična, tožnik je bežal z otroki (ki so bili v rokah ostalih moških tudi, saj je bilo varnejše za njih) v eno stran, tožnica (ki je kronično bolna) pa v drugo, ko se je poškodovala. Izpostavljata, da naslovno sodišče pri svoji predhodni sodni odločitvi ni zaznalo tovrstnega dvoma v samo verodostojnost tožnikovih izjav ob samem kritičnem dogodku nelegalnega prečenja hrvaško bosanske meje. Oba sta skladno pojasnila, da so bili do ljudi, ki so bili v skupini takrat policisti izjemno agresivni, nanje so kričali, nekatere tepli, imeli so palice, s katero je tožnica tudi videla, da so osebo ob njej udarili, tožnik je pa prav tako jasno izpovedal enako in, da so se zbali zase in razbežali, saj so se počutili ogrožene.

23. Tožnika ponavljata in poudarjata neprimerno ravnanje z njimi na hrvaški policijski postaji. Tožnica je bila poškodovana (poleg tega, da je kroničen bolnik z diabetesom in hipertenzijo) in zdravstveno tam ni bila oskrbljena, otroci so bili premraženi in lačni, tožnik pa popolnoma prestrašen. Nihče jih ni informiral o njihovih pravicah, tožniki niso želeli zaradi takšnega ponižujočega ravnanja z njimi s strani varnostnih organov ostati na Hrvaškem, vendar so jima ukazali, da morajo biti odvzeti prstni odtisi; v angleškem jeziku so ju vprašali, ali želijo mednarodno zaščito, rekla sta, da nikakor ne, zato ne vesta, zakaj so tožniki vneseni v sistem EURODAC kot prosilci za mednarodno zaščito. Nista vedela, kaj so jima dali podpisati, saj so bili dokumenti v hrvaškem jeziku. Vsekakor ni bila prava volja tožnikov, da vložijo na Hrvaškem prošnjo/namero za mednarodno zaščito v sled tako travmatizirajočim dogodkom. Nista vedela niti jima ni bilo pojasnjeno s strani uradnih oseb, da sta hkrati z odvzetimi prstnimi odtisi tudi vložila (verjetno namero za mednarodno zaščito; sama ne vesta) prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem dejanju ni bil prisoten tolmač, ki bi ji lahko dejanja uradnih oseb in podpisani dokument prevedel v jezik, ki ga razumeta. S tem, ko ni bila podana prava volja za »vložitev« mednarodne zaščite, pa je pomen predmetnega dokumenta ničen, kar pomeni, da tožnika nista nikoli vložila na Hrvaškem niti namere za mednarodno zaščito. Ko so tožniki prispeli v Zagreb, sami niso vedeli, da so v azilnem domu, dobili so le kartice s sliko; uradna oseba jim je povedala, da je to kartica »za hrano«, otroka (šestleten A. in desetletni B.) sta ju kmalu izgubila in polnoletna tožnika niti vedela nista, na koga naj se obrneta, zaradi izjemno slabih izkušenj se nista mogla obrniti na hrvaško policijo (saj Policija upravlja in nadzoruje zagrebški azilni dom t.i. Porin), kar je življenjsko razumljivo; tako sta bila otroka lačna (tožnik jima je sicer šel po kruh), kar je tožnico zelo prizadelo, saj zaradi zdravstvenega stanja ni bila v tistem trenutku zmožna urejati; do nje ni pristopil, kljub njenim zaprosilom noben zdravstveni delavec, niti socialna delavka, v azilnem domu tudi ni videla nobenega prostovoljca katerekoli nevladne organizacije. Tožnika izpostavljata, da je tožnica na glavni obravnavi jasno povedala, da je zaprosila za zdravniško pomoč uradno osebo v hrvaškem azilnem domu, zaradi otečene noge in neznosnih bolečin; zaprosila je tudi za dietno hrano, ki je ni bila deležna. Želela je biti zdravstveno oskrbljena zase in zaradi skrbi za svoje otroke. Poslušala je opozoriti zaposlene na svoje zdravstveno stanje, a so jo povsem ignorirali; z njo v parih dneh nastanitve tam nihče ni govoril. V tem času sploh ni mogla hoditi, podpiral jo je mož, da se je lahko premikala, to so vsi zaposleni videli, ampak jih ni zanimalo. Poleg poškodbe in bolečin v nogi, je imela tudi močne bolečine v telesu, zaradi posledic sladkorne bolezni in visokega pritiska, katere so bile toliko bolj akutne zaradi hudega stresa. In tudi glede tega ni dobila pomoči. Čakala je zaprta v sobi brez zdravstvene oskrbe, brez hrane in brez kakršnihkoli informacij. Psihično in fizično se je sama izredno slabo počutila v njej neznani nastanitvi v Zagrebu in enako slabo so se počutili tudi njeni otroci. Tožniki so se zatekli par dni v njim primernejše varno zavetje na Hrvaškem, kjer so bili otroci oskrbljeni in kjer je bila tožnica z resnimi zdravstvenimi težav, prav tako oskrbljena.

24. Tožniki vztrajajo, da so zelo trpeli in, da je bila popolnoma neprimerna obravnava mladoletnih otrok s strani hrvaških organov. V tem delu menijo, da izpodbujani sklep ni obrazložen in se ga ne da v zadostni meri niti preizkusiti, kar kaže tudi na absolutno kršitev postopka. Tožnica je mnogokrat izpostavila travmatske izkušnje svojih otrok. Razumljivo je, da ni bila opolnomočena, kar je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru, bila je pod neznosnim pritiskom, brez pooblaščenca, psihično neuravnovešena, s simptomi posttravmatske stresne motnje; tresla se je, potila, se večkrat jokala. Izrecno je izpostavila, da otrok ni bila po svojih najboljših močeh zmožna zavarovati. V zagrebškem azilnem domu (za katerega sploh ni vedela, da je azilni dom), ji ni bila nudena nobena pomoč, ne s strani varnostnih organov ne morda ostalih uslužbencev, še vedela ni, kdo so; glede na pretekle izkušnje meni, da se otroci ne bodo varno počutili v primeru vračanja nazaj na Hrvaško. Sama ni bila zdravstveno oskrbljena, meni, da nobenemu ni bilo mar za njih, ker so drugačne barve kože in so želeli vsi, da čim prej gredo iz Hrvaške.

25. Tožniki poudarjajo, da so bili nastanjena v izpostavi azilnega doma v Logatcu, kjer je bila tožnica v celoti zdravstveno oskrbljena, mladoletni otroci cepljeni in psihosocialno oskrbljeni. Sama se zaveda, da je naredila, kar je bilo najbolje v njihovo korist. 26. Zaradi mnogih informacij v zvezi z nečloveškemu ravnanju, ki se sistemsko izvaja na Hrvaškem, še bolj pa, glede na individualne okoliščine nepredstavljivih stisk tožnikov, bi bila toženka dolžna pred transferjem v skladu z Uredbo Dublin III poskrbeti za preventivne, nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila kakršnekoli pomisleke o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU, oz. da se izključi vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru transferja tožnikov.

27. Tožnika menita, da se Republika Slovenija v celoti ne drži mednarodnopravnih standardov uglednih mednarodnih institucij, na primer navezujoč se na zadnjo verzijo AIDA poročila za Slovenijo iz katerega je razvidno, da kljub izrecnemu opozorilu ESČP v njegovi presoji v primeru M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, so bili dublinski zahtevki Grčiji s strani slovenske dublinske pisarne od leta 2018 še vedno podajani (in tudi v letošnjem letu). Tožnika izpostavljata, da je Ustavno sodišče RS podalo jasno stališče, da morajo pristojni organi presoditi v posameznem primeru vse individualne pravnorelevantne okoliščine, katere se navezujejo na načelo nevračanja prosilca, zaradi absolutne narave te njemu pripadane človekove pravice. Ta presoja mora biti opravljena temeljito, sploh glede njegovega zdravstvenega stanja, saj sama predaja, če temu ni v zadostni meri zagotovljeno, mora biti ustavljena in mora Slovenija prevzeti prosilčevo prošnjo, glede mednarodne zaščite.

28. Tožnika menita, da zgolj izpolnitev samega obrazca (t.i. »Standardni obrazec za izmenjavo zdravstvenih podatkov pred izvedbo transferja«), katerega mora v dublinskem postopku slovenska dublinska pisarna hrvaški predložiti, ne zadošča za utemeljevanje vsebinsko tovrstnih individualnih okoliščin. Poleg tega, da mora biti zagotovo podano njuno strinjanje, kateri njuni zdravstveni podatki so se vnesli (in katera zdravstvena dokumentacija je bila priložena k temu dokumentu), je le ta namenjen zgolj logistični izvedbi primernega transferja v državo izročitve. Same individualne okoliščine oseb, ki naj bi bile predane v državo, kjer se kot tožnika ne počutita, kot sta že mnogokrat zatrdila, neprimerno zdravstveno oskrbljena, mnogo bolj preudarno, upotševajoč, da sta starša petim mladoletnim otrokom. Zagotovilo bi moralo biti podano eksplicitno, pri katerih zdravnikih bosta oskrbljena, ali jima bo s strani slovenskih zdravnikov priporočil tam nudena enaka prehrambna dieta, kdo jima bo dal nujno potrebno medikamentozno terapijo, na katere uradne osebe se naj v hrvaškem azilnem domu morata obrniti za to, ali jim bo slednje nudeno brezplačno ali ne; kdo bo v primeru zdravstvenih težav, če do njih pride, skrbel tam za njunih petih mladoletnih otrok. Tožnika sta se že ob takratni nastanitvi (ne glede na čas trajanja, okoli pet dni) mnogokrat (tudi slednje ni relevantno kolikokrat, na koga in kdaj) obrnila na uradne osebe tam, vendar jima niso pomagale.

29. Tožnika izpostavljata, da mora biti zagotovilo toženki jasno, določno, ker se tiče tudi t.i. največje koristi njunih otrok, saj, če njiju ne bodo pravilno obravnavali, njunih otrok sploh ne bodo. Temu je bila tudi predhodna presoja naslovnega sodišča tudi namenjena, saj so družina.

30. Tožnika sta hvaležna za primerno zdravstveno obravnavo s strani slovenskih varnostnih organov kot tudi nadaljnjo obravnavo ob nastanitvi v slovenski azilni dom, kjer sta bila s strani Urada RS za oskrbo in integracijo migrantov sama in tudi njuna družina primerno oskrbljeni, ne le zdravstveno, tudi s pomočjo socialne službe s psihosocialno pomočjo, ki jim je bila res potrebna, kot z resno mero skrbi za njune mladoletne otroke. To je za tožnike neprecenljivo. Tu so tudi njuni otroci mirni, deležni vsemu, kar jim za mir pripada, v skladu s t.i. največjo koristjo otroka. Zagotovo ni sprejemljivo, da se mladoletne otroke premešča, kjer se niso počutili varno; videli toliko nasilja, ki ga ne bodo pozabili nikoli. V tako okolje, kjer se njuni starši ne počutijo varno, se otrok zagotovo ne sme poslati, ker se travme staršev tudi izražajo na njihovo dojemanje varnosti na Hrvaškem. To je preprosto razumljivo. In res ni primerno za mladoletne otroke, da doživijo še večje stiske kot so jih že. 31. Tožeča stranka zahteva tudi, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe odloži. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožniki lahko izročijo Republiki Hrvaški, kjer bi bili izpostavljeni nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP (tožniki se glede tega v celoti sklicujejo na zgoraj navedeno tožbeno argumentacijo). V kolikor bi se to zgodilo, bi tožnikom nastala težko popravljiva škoda. Prav tako je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna in glede na to, da tožniki v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena Konvencije nimajo očitno neutemeljenega zahtevka (t.i. arguable claim), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena Konvencije.

32. Tožniki v vlogi še poudarjajo, da higienski in zdravstveni pregled tožnikom pred samo nastanitvijo v hrvaškem azilnem dom, kar bi v skladu z zakonodajo moral biti opravljen, ni bil opravljen. Ob tem bi bilo tudi zaznano resno zdravstveno stanje obeh tožnikov, sploh tožnice, ki ni imela več zdravil za svojo kronično bolezen in se je že zaradi tega izjemno slabo počutila ter imela hude telesne bolečine zaradi poškodbe noge. Kot sta oba izjavila, jima ob nastanitvi nihče ni pojasnil v katerem postopku sta, predstavil osebje, kdo opravlja katero funkcijo, kdaj je prisoten zdravnik, kateri je tamkajšnji hišni red; sama menita, da so vse zaposlene osebe bile tam uradne osebe, videla sta pa tudi mnogo policije. Zatrjujeta, da sta za zdravstveno oskrbo večkrat zaprosila pri vhodu v azilni dom (tam so bile osebe v uniformi, vsi tožniki menijo, da je bila policija). Tožnika sta zagotovo v času nastanitve v azilnem domu večkrat zaprosila za zdravniško pomoč, vendar so ju ignorirali. Tožnica je bila več kot pet dni brez primerne prehrane in zdravniške pomoči. 33. Tožnica je kronična bolnica, ki je obravnavana s strani vrhunskih diabetologov na UKC Ljubljana. Z njimi ima vzpostavljen zaupanja vreden odnos in so jo po medicinskih smernicah morali v veliki meri opolnomočenja po travmatičnih dogodkih na Hrvaškem obravnavati (seveda skupaj s socialno službo azilnega doma), da se je umirila in da se ji je zdravstveno stanje relativno stabiliziralo, tako glede sladkorne bolezni tipa II kot visokega krvnega tlaka. Vendar je slednje vezano na dojemanje zagotavljanje varnosti njune družine s polnoletnim tožnikom in primerne oskrbe v Sloveniji. Iz zadnjih izvidov njene lečeče zdravnice niti primerna medikamentozna terapija še ni vzpostavljena, kljub rednim preiskavam. Zdravstveno stanje tožnice zagotovo še ni stabilno; pri njej je namreč še vedno prisotna hipertenzija. Diagnoza pri obeh polnoletnih tožnikih še ni potrjena, kar izhaja iz zdravstvene dokumentacije. Diabetični bolniki, ki so še dodatno nagnjeni k hipertenziji, se morajo po vseh obstoječih smernicah izogibati stresorjem. V skladu z vsemi zdravstvenimi smernicami mora biti v samem t.i. načrtu zdravljenja vključeno tudi zgodnje prepoznavanje psihosocialnih težav in pravočasno nudenje psiholoških intervencij. Tožnica je bila tako v predhodnem zaslišanju pred toženo stranko kot naslovnim sodiščem izjemno čustveno prizadeta; jokala, bila pretresena, kar je tudi razvidno iz obeh zapisnikov. Polnoleten tožnik pa trpi za posledicami granatnega napada na njihovo hišo v izvorni državi in se težko osredotoči na vprašanja in ima v stresnih situacijah določene blokade ter spominske motnje, ker je bil več dni v komi zaradi takratnih poškodb. Tožnik je kronični bolnik sladkorne bolezni tipa II.

34. Tožnika se v Sloveniji počutita mirneje in varneje, kot sta že navedla, saj sta primerno zdravstveno oskrbljena, njuni otroci so bili vsi prav tako zdravstveno oskrbljeni, hodijo v šolo, tožnika obiskujeta tečaj za slovenski jezik; tožniki imajo razvito socialno mrežo in se tu počutijo varno. Tožnika trdita, da bi individualno zagotovilo glede primerne zdravstvene oskrbe moralo biti podano mnogo bolj specifično, glede na njuno situacijo, saj sta starša šestih mladoletnih otrok. Glede na vse zgoraj navedeno, iz česar izhaja zelo težko zdravstveno stanje obeh polnoletnih tožnikov, vsekakor ne zadostuje zgolj pavšalno in celo dvakrat poslano vprašanje slovenske dublinske pisarne hrvaški, ali ju bodo v hrvaškem azilnem domu primerno zdravstveno obravnavali, ter kratek odgovor hrvaške dublinske pisarne samo v enem stavku - da ju bodo, brez kakršnekoli obrazložitve.

35. Tožniki še poudarjajo, da so pravice otrok neodtujljive. V Republiki Sloveniji je vsekakor potrebno spoštovati načelo največje koristi otroka. Načelo varovanja največje koristi otroka mora imeti pomen tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev temeljnih pravic mladoletnika v primeru vrnitve v državo Hrvaško. Zanikanje osnovnih ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, kot tudi zdravstvene oskrbe ima drugačen vpliv na otroke kot na odrasle. Kot je v svojih sodbah že poudarilo naslovno sodišče mora medčloveško ali ponižujoče ravnanje doseči minimalno raven resnosti, da se takšno ravnanje lahko obravnava. Ocena te minimalne ravni pa je nujno »relativna«; odvisna je od vseh okoliščin primera, kot so: trajanje nečloveškega ravnanja, spol, »starost«, zdravstveno stanje, fizični in psihični učinki nečloveškega ravnanja na konkretno osebo, o čemer so tožniki (polnoletna tožnika) že do sedaj jasno in verodostojno izpovedali. Okoliščina mladoletnosti ta prag, ki je potreben za ugotovitev nečloveškega ravnanja vsekakor lahko znižuje, s tem pa se znižuje tudi prag, ki je potreben za to, da nastopi odgovornost države podpisnice EKČP oziroma članice EU, da zaščiti otroka pred nečloveškim ravnanjem v primerjavi s pragom, ki velja za odrasle. V zvezi z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem otrok, ni zaščiteno zgolj preživetje mladoletnih otrok, ampak tudi njihov razvoj. Mladoletniki spadajo v posebno ranljivo skupino oseb vključenih v azilni sistem, z res le njihovim zagotovljenim človekovim pravicam, tako v skladu s slovensko zakonodajo kot mednarodnimi akti, zato je nujna potreba po bolj senzibilni obravnavi (ne le procesni, tudi vsebinski), saj so bile same določbe temu namenjene.

36. Tožniki predlagajo, da Republika Slovenija prevzame na podlagi diskrecijske pravice (izhajajoč iz člena 17 Dublinske uredbe) obravnavo njihovih prošenj za mednarodno zaščito.

_Trditve toženke_

37. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen.

38. Toženka ponovno pojasnjuje, da bodo tožniki v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško vsekakor imeli možnost dostopa do azilnega postopka, saj bodo sprejeti s strani uradnih oseb Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, nato pa bodo nastanjeni v sprejemni center. V dublinskem postopku imajo prosilci, ki so vrnjeni v odgovorno državo članico določene pravice, med katerimi je tudi pravica do dostopa do azilnega postopka. Na podlagi tega toženka izrecno zavrača trditev tožnikov, da bi bili v primeru vračanja v Republiko Hrvaško tam podvrženi nehumanemu in ponižujočemu ravnanju s strani hrvaških varnostnih in migracijskih organov. Poleg tega posebej poudarja, da z varnostnimi organi ob morebitni vrnitvi niti ne bodo prišli v stik.

39. Toženka pojasnjuje, da je iz izpodbijanega sklepa povsem jasno razvidno, da so bile določbe Uredbe Dublin III uporabljene povsem pravilno. Toženka je celoten postopek določitve odgovorne države članice izpeljala povsem korektno, svojo odločitev pa je utemeljila tudi na podlagi poročil evropskih institucij, kot sta AIDA in EUAA. Toženka je poleg tega upoštevala navodila Upravnega sodišča Republike Slovenije, ki ji je v sodbi IU 170/2023-14 s 13. 2. 2023 naložilo, da mora pridobiti individualno zagotovilo, da bo polnoletnima tožnikoma zagotovljena vsa potrebna zdravstvena oskrba, ki jo potrebujeta. To zagotovilo je toženka s strani hrvaškega pristojnega organa tudi pridobila, kar izhaja iz izpodbijanega sklepa.

40. Toženka še pojasnjuje, da je v konkretnem primeru evidentno, da je šlo v času, ko naj bi policisti kričali na ljudi v skupini, ki je ilegalno prečkala mejo Republike Hrvaške in jih tepli, za tujce in nikakor ne za prosilce za azil. Pri policijskem postopku, ki sta ga opisala tožnika, je več kot očitno šlo za obravnavanje ilegalnega prehoda državne meje, kar pomeni, da so bili tožniki v tem trenutku nedvomno tujci, ne gre pa tudi spregledati dejstva, da je šlo za številčno skupino 60-ih ljudi, ki jih je policija morala obvladati. Poleg tega tožniki niso bili s strani policije fizično ogroženi, po izpeljanem predhodnem postopku na policijski postaji pa so bili odpeljani v sprejemni center, kar nedvomno kaže na neoviran dostop do azilnega postopka.

41. Toženka ponavlja, da si tožniki ne morejo sami izbirati države, ki bo pristojna za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito in bi bila tudi v primeru, da bi jih Republika Hrvaška obravnavala kot tujce na njihovem ozemlju, ta država odgovorna za obravnavo njihovih prošenj. Poleg tega ne gre spregledati dejstva, da osebe, ki želijo pridobiti mednarodno zaščito, svojo namero izrazijo takoj, ko je to mogoče. Toženka poudarja, da bodo imeli tožniki v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku, vsekakor zagotovljenega tolmača, tako kot so ga imeli v sprejemnem centru, kamor so bili nastanjeni.

42. Po mnenju toženke je zelo pomembno dejstvo, kdaj in kolikokrat sta s tožnikom v azilnem domu zaprosila za zdravstveno oskrbo. Ne drži navedba, da so vsi zaposleni videli, kako se tožnika premikata, saj to ni razvidno niti iz zapisnikov o osebnem razgovoru niti iz zapisnika o glavni obravnavi pred pristojnim sodiščem. Naloga tožnikov je namreč, da osebje v sprejemnem centru opozorijo na to, da potrebujejo zdravniško pomoč, saj osebje pri tako velikem številu prosilcev za mednarodno zaščito ne more vedeti, kakšne težave imajo posamezni prosilci. Glede na to, da tožnika kar dva dni naj ne bi uspela pridobiti novih kartic, s katerimi so z otroki prišli do hrane, je po mnenju toženke vprašljivo tudi to, kako in kolikokrat sta prosila za zdravstveno oskrbo. Glede nadaljnjih tožbenih očitkov, ki se nanašajo na neprimerno obravnavo oseb z zdravstvenimi in psihičnimi težavami v Republiki Hrvaški, pa toženka pojasnjuje, da je v primeru oseb s takšnimi težavami prisoten tudi psiholog. Toženka v zvezi z navedbami glede psihičnih težav tožnice poudarja, da ni prejela nobenega dokazila o tem, da bi prosilka imela kakršne koli psihične težave, poleg tega pa je tudi stanje z njeno nogo, ki je bila poškodovana boljše, njeno stanje, povezano s sladkorno boleznijo, pa je stabilno. Iz tega razloga toženka meni, da ni ovir za predajo tožnice Republiki Hrvaški.

43. Toženka v zvezi s tožbenimi očitki, da izpodbijani sklep glede na navedbe tožnikov o trpljenju in res neprimerni obravnavi otrok s strani hrvaških organov ni obrazložen in se ga ne da v zadostni meri niti preizkusiti, pojasnjuje, da gre za neutemeljen tožbeni očitek, saj gre za mladoletne otroke, ki niso aktivno sodelovali v postopku, zato sta polnoletna tožnika tudi v njihovem imenu v Republiki Sloveniji vložila prošnje za mednarodno zaščito. Toženka je v konkretnem primeru logično in absolutno presojala pogoje za predajo vseh tožnikov odgovorni državi članici, pri čemer pa jih je zaradi starosti mladoletnih tožnikov obravnavala kot družino, torej kot celoto.

**K I. točki izreka**

44. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od označene kot priloge A1 do A7 in B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-5177/2022, zaslišalo prvotožnika in drugotožnico.

Tožba je utemeljena.

45. Toženka je na podlagi Uredbe Dublin III odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnikov in da bodo predani Republiki Hrvaški, ki bo obravnavala prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.

46. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

47. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)5, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

48. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv6, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil7 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,8 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje9. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.10

49. Ni sporno, da so se tožniki, državljani Republike Burundi, pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajali v Republiki Hrvaški, da so bili tam prvotožniku in drugotožnici vzeti prstni odtisi 19. 9. 2023, da so vneseni v bazo EURODAC kot prosilci za mednarodno zaščito in da je 1. 12. 2022 Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikovih prošnje. Glede na navedeno je po presoji sodišča toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikovih prošenj za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

50. Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek (prvi pododstavek prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III). Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne (drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III).

51. Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je torej v primeru, kadar se predaja ne oprava v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo.

52. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi I Up 255/2016 sprejelo stališče, da iz materialnega prava, ki ga predstavlja Uredba Dublin III, izhaja, da je veljavnost akta o predaji prosilca odgovorni državi članici časovno omejena. Učinek takega akta mora namreč prenehati po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, če ne pride do njegovega podaljšanja iz razlogov iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III.

53. Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 68/2023 že sprejelo tudi stališče, da gre za ugovor materialnopravne pravilnosti izpodbijanega akta, kolikor bi ta akt določil, da bodo tožniki predani Republiki Hrvaški brez upoštevanja navedene časovne omejitve iz Uredbe Dublin III. Izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje nobene časovne omejitve za predajo tožnikov Republiki Hrvaški. To pomeni, da ta sklep v primeru, če do predaje ne pride do poteka šestmesečnega roka, ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Sodišče zato ugotavlja, da izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo.

54. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Ker so bile z izpodbijanim sklepom (med drugim) prošnje za mednarodno zaščito tožnikov zavržene, in odločeno, da Republika Slovenija prošenj ne bo obravnavala zaradi predaje tožnikov Republiki Hrvaški, je s tem nastopila situacija, kot da do teh odločitev ni prišlo. Toženka bo zato morala ponovno obravnavati prošnje za mednarodno zaščito tožnikov, pri tem pa je vezana na pravna stališča Vrhovnega sodišča, izražena v tej obrazložitvi.

55. Glede na navedeno se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka** Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

56. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

57. Tožniki težko popravljivo škodo utemeljujejo s tem, da bi bili v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa izročeni Hrvaški, s čimer bi bili izpostavljeni nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP in bi jim nastala težko popravljiva škoda. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna, tožbeni zahtevek pa ni očitno neutemeljen, zato je treba zagotoviti suspenzivnost izpodbijanega akta, saj bi bil sicer kršen 13. člen EKČP. 58. Sodišče pojasnjuje, da izdaja začasne odredbe v obravnavani zadevi ne more temeljiti le na dejstvu, da so tožniki v nasprotnem primeru predani drugi državi članici EU na podlagi Uredbe Dublin III, ampak na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te predaje oziroma v povezavi z njo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda pa mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

59. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker toženka ni prerekala navedb iz zahteve za izdajo začasne odredbe glede zatrjevane težko popravljive škode niti ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.11

60. Ker so tožniki izkazali, da jim bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu, začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

1 Amnesty international report - CROATIA 2021, 2022; Evidence that asylum seekers are facing human rights violations in Croatia is now incontestable, says new study, 22. 7. 2022; AIDA - Country Report: Croatia 2021 update, 6. maj 2022; CROATIA CONDEMNED FOR SYSTEMIC ABUSE OF MIGRANTS, 14. april 2022; Po razkritju pretepanja prebežnikov: kako je s tem povezana Slovenija, 7. oktober 2021; Križev pot prebežnikov čez Balkan, 25. januar 2021; The Netherlands: District Court held that Dublin transfer to Croatia should be considered In light of the expulsion risks contrary to Art 4 Charter and Art 3 ECHR, 13 april 2022; Sodišče: zavračanje migrantov in njihovo vračanje v Slovenijo je nezakonito, 21. januar 2021; S B. and Others v Croatia (Application No. 18810/19), 29. maj 2020; M.H and Others v Croatia (Application No. 43115/18) (No.2), 27. marec 2020; Hrvatska jednim izbjeglicama pomaže, a druge nasilno tjera s granice, 30. april 2022; Odbor Sveta Evrope obtožil Hrvaško hudih zlorab prebežnikov; Hrvaški policisti so mi vzeli čevlje in me nagnali nazaj v Bosno. Bos sem hodil 25 kilometrov 17. oktober 2021; Hrvaška policija obtožena kraje in nasilnega zavračanja afganistanskih beguncev, 31. avgust 2021; ZN prejeli verodostojne navedbe o nasilju hrvaških policistov nad prebežniki, 20. julij 2021; Spolno nasilje hrvaškega policista na meji: prosilki za azil grozil z nožem, 7. april 2021; Swiss refugee council - Situation of asylum seekers and beneficiaries of protection with mental health problems in Croatia - Summary of the Report published in December 2021; VG Braunschweig 2. Kammer, Beschluss vom 25.02.2022, 2 B 27/22,ECLI:DE:VGBRAUN:2022:0225.2B27.22.00,GermanyVerwaltungsgericht, 25. 1. 2022; Netherlands. Council of State [Afdeling Bestuursrechtspraak van de Raad van State], Applicant v State Secretary for Security and Justice (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid), 202104072/1/V3, 13. 4. 2022. 2 Da nič ne kaže na to, da bi bili posamezniki, premeščeni na podlagi Uredbe Dublin III, iz Hrvaške deportirani nazaj v tretje države, ne da bi imeli možnost zaprositi za mednarodno zaščito. 3 Objavil je izbor primerov sodne prakse nacionalnih sodišč, ki so odločala o predaji azilantov Republiki Hrvaški. Opozoril na problem različnih sodnih praks in na podlagi informacij o vrnitvi prosilcev iz Hrvaške v tretje države tudi priporočil izogibanje predaji prosilcev Republiki Hrvaški ter poudaril pomen pridobitve individualnih jamstev pri izvedbi predaje. 4 V letu 2021 je v nekaterih primerih dejansko ugotovilo, da Državni sekretariat za migracije domnevnega policijskega nasilja ni raziskal v zadostni meri, poleg tega pa tudi ni dovolj poglobljeno preučil tveganja, povezanega z vrnitvijo prosilcev v tretje države, zato je sodišče odredilo, naj pristojni organ zadevno problematiko ponovno preuči. Na podlagi preiskave je sodišče večkrat ugotovilo, da v hrvaškem sistemu sprejema prosilcev ni bilo sistematičnih napak, zaradi katerih bi bilo treba odločbo o predaji razglasiti za nično. Januarja 2022 je sodišče drugič razveljavilo odločbo o predaji Republiki Hrvaški, pri čemer je ugotovilo, da se Državni sekretariat za migracije pri ugotavljanju odsotnosti sistematičnih pomanjkljivosti azilnega postopka v sistemu sprejema prosilcev ne bi smel opirati na stara poročila. 5 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 6 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 7 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 8 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 9 C-411/10 (88. točka). 10 Prav tam, 94. točka. 11 Stališče, da mora tožena stranka navesti dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 (19. točka obrazložitve).