Jedro

Glede na tožbene trditve tožnica ni zahtevala razveze pogodbe zgolj na podlagi tretjega odstavka 561. člena OZ zaradi neizpolnjevanja prevzetih obveznosti, pač pa tudi na podlagi 562. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da sodišče uredi na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine, če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sodišče razveže Pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sklenjeno s toženo stranko dne 7. 10. 2016 v notarskem zapisu notarke A. A. opr. št. SV 433/16 in Dodatek št. 1 k notarskem zapisu Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, SV 433/16 z dne 7. 10. 2016, sklenjen dne 7. 12. 2016 med tožnico kot preživljanko in tožencem kot preživljancem (prav: preživljalcem), ter tožeči stranki naložilo v plačilo 2.043,85 EUR stroškov na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč ter 1.671,00 EUR sodnih taks, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, da ne bo izvršbe.

2. Tožnica se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Višjemu sodišču predlaga, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti prisodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka z zakonskim zamudnimi obrestni od dneva dospelosti do plačila. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Predlagal je njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo z zaključkom, da za neizpolnjevanje pogodbe ni podana toženčeva odgovornost. Pri tem se je sklicevalo na tretji odstavek 561. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Obrazložilo je, da sta se v sodni praksi oblikovala dva pogoja za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, in sicer da gre za pomemben obseg neizpolnjevanja prevzetih obveznosti in da je za neizpolnjevanje podana odgovornost preživljalca. Sodišče prve stopnje je, kot povzema pritožba, ugotovilo, da je izkazano nudenje pomoči v trajanju od sklenitve pogodbe 7. 10. 2016 do aprila 2018, in zaključilo, da je toženec pogodbene obveznosti izpolnjeval; prav v času od 13. 2. 2018 do 1. 4. 2018 pa so izkazana dejanja obsežne vsakodnevne skrbi in pomoči tožnici, ki je takrat takšno pomoč tudi potrebovala.

6. Tožnica je v tožbi trdila, da toženec ni izvrševal prevzetih obveznosti oziroma jih je izvrševal le kratek čas po sklenitvi pogodbe in jih ni izvrševal na dogovorjen način, zato ne drži pritožbena navedba, da tožnica v tožbi niti ni zatrjevala, da je toženec opustil izvrševanje svojih obveznosti, prevzetih s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Drži pa nadaljnja pritožbena navedba, da je tožnica trdila, da med pravdnima strankama zaradi ravnanja toženca ni več medsebojnega zaupanja, ki je bistveno za izvrševanje pogodbe. V tožbi je izrecno navedla, da je zaradi nezaupanja tožnice in porušenih medsebojnih odnosov, ki so posledica ravnanja toženca, nadaljnje izvrševanje pogodbe onemogočeno. Tožnica je razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zahtevala zaradi izgube medsebojnega zaupanja in za to navedla vrsto razlogov. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do nekaterih trditev o ravnanjih toženca oziroma njegove partnerke, res pa je, kot bo še obrazloženo, da se ni opredelilo do vseh in da ni podalo dokazne ocene oziroma zaključka o razlogih, zaradi katerih so potrditvah tožnice medsebojni odnosi med pravdnima strankama porušeni, oziroma ni sprejelo dokazne ocene oziroma zaključka o odgovornosti za izgubo zaupanja.

7. Glede na tožbene trditve tožnica torej ni zahtevala razveze pogodbe zgolj na podlagi tretjega odstavka 561. člena OZ zaradi neizpolnjevanja prevzetih obveznosti, pač pa tudi na podlagi 562. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da sodišče uredi na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine, če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena.

8. Kot pravilno povzema pritožnica, je v tožbi, poleg dogodka v aprilu 2018, navedla še druge razloge, zaradi katerih je medsebojno zaupanje med njo in tožencem omajano, in sicer: - da jo je motilo, da je B. B. zahtevala, da bi ji omogočila razpolaganje z njenimi finančnimi sredstvi; - da je toženec, potem ko se je preselila v pritličje, brez vprašanja skozi okno zmetal njeno zakonsko posteljo; - da se je toženec proti njeni volji hotel k njej preseliti; - da je ob priložnosti, ko je šla plačat položnice in je želela še k zdravniku, B. B. ni hotela peljati, češ, da je ne bo čakala; - da ji je B. B. po vrnitvi iz bolnišnice v februarju 2018 dala druga zdravila od tistih, ki so ji jih predpisali zdravniki; - da je toženec s tožnico dne 31. 7. 2018 fizično obračunal, ko je prišel zlagat drva. Kričal je na tožnico in jo žalil in zmerjal. Rekel ji je: ti kurba, prasica, kdaj boš že enkrat crknila baba stara. Čas bi že bil ti gnida stara faulasta. Pri tem je tolkel po kuhinji in mizi. Zahteval je tudi denar od dodatka za pomoč in postrežbo, ki ga je prejemala od meseca februarja in zahteval njeno bančno knjižico. Tožnica je stala osupla na hodniku, ko pa je šel toženec mimo nje, jo je močno odrinil, tako da se je komaj zadržala, da ni padla. Ker je imela namen poklicati policijo, ji je vzel telefon in ga odnesel; - da sta toženec in njegova partnerka tožnico večkrat, skoraj ob vsakem srečanju, žalila in zmerjala in ji govorila, da je dementna in da naj se gre zdravit v V. 9. Ne drži, da se je sodišče v sodbi dotaknilo le dogodka v aprilu 2018, saj je presojalo resničnost večine v prejšnji točki povzetih tožničinih trditev. Ni pa se v sodbi opredelilo do trditev, da je toženec, potem ko se je tožnica preselila v pritličje, brez vprašanja skozi okno zmetal njeno zakonsko posteljo; da je ob priložnosti, ko je šla plačat položnice in je želela še k zdravniku, B. B. ni hotela peljati, češ, da je ne bo čakala; da je toženec s tožnico dne 31. 7. 2018 fizično obračunal, ko je prišel zlagat drva, kričal na tožnico in jo žalil in zmerjal, in do trditev, da sta toženec in njegova partnerka tožnico večkrat, skoraj ob vsakem srečanju, žalila in zmerjala in ji govorila, da je dementna in da naj se gre zdravit v V. Ker je navedeno prav tako ključno za presojo, ali so se razmere po sklenitvi pogodbe o preživljanju bistveno spremenile, tako da je postala izpolnitev pogodbe znatno otežkočena, je zaradi opustitve opredelitve sodišča do vseh relevantnih navedb v tožbi podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožeči stranki kršena pravica do izjavljanja.

10. Zaradi napačne uporabe materialnega prava, ker sodišče pri odločitvi glede na tožbene trditve ni uporabilo tudi 562. člena OZ, in podano bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena in prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, upoštevaje obe zatrjevani pravni podlagi. Sodišče prve stopnje je že izvedlo dokaze in mu jih ne bo treba ponovno izvesti (razen če bo samo ocenilo, da je to potrebno zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja), kar bi sicer moralo storiti sodišče druge stopnje, če bi sojenje opravilo sámo. Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti do tožničinih pravnorelevantnih navedb v zvezi z drugo pravno podlago od tiste, ki jo je v izpodbijani sodbi navedlo. Če bi to storilo prvič šele pritožbeno sodišče, bi bila pravdnima strankama kršena pravica do pritožbe. Upoštevaje navedeno in ker z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročena hujša kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je pritožbeno sodišče odločilo, da sojenja ne bo opravilo sámo. Potek dveh let od vložitve tožbe namreč še ni tako nerazumno dolga doba, upoštevaje razmere, v katerih so sodišča delala v obdobju koronavirusne bolezni, da bi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehtala pomen pravice do pritožbe oziroma do instančnega sojenja. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo tako pravdnima strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe; 25. člen Ustave RS), hkrati pa jima ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.