Jedro

Obveznega plačila naročnika podizvajalcu nista določala niti tedaj veljavni ZJN-2 niti Uredba kot njegov izvedbeni predpis. Z Uredbo so bili predpisani le pogoji in način izvedbe neposrednega plačila podizvajalcu, vključno s pogoji za domnevo, kdaj se šteje, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev podizvajalca. V vsakem primeru pa je smel podizvajalec terjati neposredno naročnika le, če so bili izpolnjeni tudi preostali pogoji iz 631. člena OZ. Obvezna neposredna plačila podizvajalcem so bila predpisana šele z ZJN-2B.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženka plačati 48.570,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2010 dalje. Tožnici pa je naložilo, da mora toženki povrniti 2.108,03 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga takšno spremembo prve sodbe, da bo njenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da je račun z dne 27. 1. 2010 predložila glavnemu izvajalcu. Priči A. A. in B. B. sta izpovedali, da so račun poslali na V., d. d., in jih prosili za njegovo potrditev. Sodišče ni pojasnilo, zakaj pričama ni verjelo. Bremena neizkazane zavrnitve ali potrditve računa ne bi smelo preložiti na tožnico. Splošno znano je, da se računi posredujejo naslovnikom z navadno pošto. Sicer pa ni pomembno, ali je bil račun poslan V., saj je ta prevzel izvedena dela po primopredajnem zapisniku z dne 27. 1. 2010 in soglašal, da so bila dela po pogodbi opravljena in da ni ovir za plačilo računa. Priča C. C. bi izpovedal, da je pripoznal opravljena dela tožnice, lahko pa bi izpovedal tudi glede prakse potrjevanja izvedenih del, potrebe po potrditvi računov in razlogih za pasivnost V. Kljub temu je sodišče izvedbo tega dokaza brez obrazložitve zavrnilo in s tem kršilo postopek. Čeprav je tožnica na toženkino zahtevo 19. 3. 2010 posredovala vsa zahtevana dokazila, toženka neposrednega plačila ni izvedla, ampak je XII. in XIII. situacijo plačala V. namesto tožnici. Ko je prejela njeno zahtevo za neposredno plačilo, še ni izpolnila svojih obveznosti do V. Toženka je brez temelja plačala V. za neizvršena dela na solarnem sistemu, ki jih je V. vnašal v predložene situacije, še preden so bila ta dela končana. Toženka bi morala pregledati delo, zajeto v situacijah, in plačilo odkloniti. Toženka je ravnala očitno protipravno. Z opustitvijo neposrednega plačila je tožnico oškodovala. Sodišče bi moralo tožničinemu zahtevku ugoditi na odškodninski podlagi, medtem ko se do zahtevka na podlagi asignacije v sodbi ni opredelilo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v pritožbi ponavlja trditve, na katere ji je jasno in izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Izpodbijana sodba ima zadostne in neprotislovne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje se je med drugim opredelilo do zatrjevane asignacije in pojasnilo, zakaj je zavrnilo preostale, neizvedene dokaze, vključno z zaslišanjem priče C. C. Tožničina pravica do obravnavanja torej ni bila okrnjena, uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pa postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Nosilni razlog izpodbijane sodbe predstavlja ugotovitev, da je toženka, še preden se je tožnica obrnila nanjo s svojo zahtevo za neposredno plačilo, poravnala stroške za dobavo in montažo solarnega sistema glavnemu izvajalcu (V., d. d.). Že s plačilom IX. in X. začasne situacije, ki ga je toženka izvršila 1. 10. 2009 in 4. 11. 2009, je bila presežena višina vtoževane tožničine terjatve. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je toženkina obveznost zaradi izpolnitve prenehala. Toženka ni dolžna ponovno plačati tožnici kot podizvajalki. Asignacijska pogodba z dne 18. 11. 2009, na katero tožnica tudi opira svoj tožbeni zahtevek, je bila sklenjena pozneje, poleg tega pa je toženka ni podpisala, niti ni sprejela nakazila. Razpravljanje o tem, ali je bil akcept sploh potreben, je odveč, najprej zato, ker ob sklenitvi asignacijske pogodbe toženka glavnemu izvajalcu ni več dolgovala zneska, ki bi ga morala nakazati tožnici, pa tudi zato, ker je izvajalec v tretjem odstavku 23. člena gradbene pogodbe z dne 20. 10. 2008 sicer pooblastil naročnika za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu, vendar „v skladu s podzakonskim aktom, izdanim na podlagi šestega odstavka 4. člena ZJN“. Po presoji pritožbenega sodišča je bila toženka s tem pogodbenim določilom, ki ga pritožba posebej izpostavlja, pooblaščena za izpolnitev podizvajalcu le v tistih primerih, ko so bili za neposredno plačilo izpolnjeni predpisani pogoji po Uredbi o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročilu(1) (Uredba).

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bila tožnica že po Uredbi upravičena do neposrednega plačila od toženke. Obveznega plačila naročnika podizvajalcu namreč nista določala niti tedaj veljavni Zakon o javnem naročanju(2) (ZJN-2) niti Uredba kot njegov izvedbeni predpis. Z Uredbo so bili predpisani le pogoji in način izvedbe neposrednega plačila podizvajalcu, vključno s pogoji za domnevo, kdaj se šteje, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev podizvajalca (tretji odstavek 5. člena). V vsakem primeru pa je smel podizvajalec terjati neposredno naročnika le, če so bili izpolnjeni tudi preostali pogoji iz 631. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Obvezna neposredna plačila podizvajalcem so bila predpisana šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem naročanju(3) (ZJN-2B). Ker je ta začel veljati aprila 2010, pogodba med toženko in V., d. d., pa je bila sklenjena oktobra 2008, navedene zakonske spremembe pri presoji obravnavanega spora ni mogoče uporabiti.

8. Podizvajalec mora najprej terjati svojega pogodbenika, torej glavnega izvajalca. Kadar ta odkloni plačilo, ker noče ali ne more plačati, pa lahko podizvajalec na podlagi 631. člena OZ zahteva plačilo neposredno od naročnika, čeprav z njim ni v pogodbenem razmerju. Naročnik mora plačati podizvajalcu, če je glavni izvajalec pripoznal terjatev podizvajalca in če naročnik v trenutku podizvajalčeve zahteve še kaj dolguje glavnemu izvajalcu; obe terjatvi, izvajalčeva do naročnika in podizvajalčeva do izvajalca, morata biti torej koneksni, resnični in dospeli.

9. Navedeni pogoji v tem primeru res niso izpolnjeni. Tožnica se je namreč s svojo zahtevo za neposredno plačilo obrnila na toženko šele februarja 2010, ko toženka zahtevanega zneska ni več dolgovala glavnemu izvajalcu, saj ga je že plačala v okviru IX. in X. začasne situacije. Tej ugotovitvi izpodbijane sodbe pritožba ne oporeka, zato je brez pomena pritožbeni očitek, da je toženka XII. in XIII. začasno situacijo plačala glavnemu izvajalcu šele potem, ko je že razpolagala s tožničino zahtevo za neposredno plačilo vtoževane terjatve. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da je toženki predložila dokumente, ki izkazujejo predložitev situacije ali računa glavnemu izvajalcu in potek roka za potrditev (četrti odstavek 5. člena Uredbe). Izpoved prič A. A. in B. B., da je tožnica račun poslala V., ne zadošča, saj bi tožnica morala dokazati, da je naslovnik poslani račun tudi prejel. V nasprotnem primeru ni podlage za domnevo, da je bil račun sprejet in potrjen, ker ga glavni izvajalec v roku 15 dni od prejema ni zavrnil (tretji odstavek 5. člena Uredbe). Nesprejemljivo je pritožbeno sklicevanje na domnevno splošno znano dejstvo, da se računi posredujejo z navadno pošto. Tožnica bi si morala zagotoviti dokaz o vročitvi, da bi zoper glavnega izvajalca lahko uveljavljala navedeno domnevo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na primopredajni zapisnik z dne 27. 1. 2010. Kot je tožnici pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je vsebina navedenega zapisnika presplošna in preskromna, da bi jo bilo mogoče upoštevati kot pripoznavo tožničine terjatve, posebej ne s strani „toženca“(4), saj sta bila pri sestavi te listine udeležena samo predstavnika glavnega izvajalca in tožnice. Izpoved priče D. D., na katero se sklicuje pritožba, ne omogoča drugačne odločitve o tožbenem zahtevku. Kot že navedeno, je bistveno, da je s plačilom glavnemu izvajalcu prenehala toženkina obveznost do tožnice kot podizvajalke. Ker ZJN-2 in Uredba takrat še nista določala obveznega neposrednega plačila naročnika podizvajalcu, je toženka smela plačati glavnemu izvajalcu, sploh ker tožnica takrat zahtevka zoper toženko še ni uveljavljala.

10. Toženkino ravnanje ni bilo protipravno, čeprav je šlo za vnaprejšnje plačilo, ko tožničino delo še ni bilo opravljeno in prevzeto. Niti zakon niti pogodba takšnega vnaprejšnjega plačila nista prepovedovala. Zmotno je pritožbeno stališče, da je šlo za plačilo brez temelja, ker bi morala toženka odkloniti plačilo glavnemu izvajalcu, dokler ni pregledala in potrdila izvršenega dela (633. in 642. člen OZ). Na to toženkino obveznost se tožnica, ki ni bila v pogodbenem razmerju z njo, ne more uspešno sklicevati. Res je sicer, da je toženka z izpolnitvijo svoje obveznosti glavnemu izvajalcu tožnici onemogočila, da bi kot podizvajalka uveljavljala svoje upravičenje zahtevati neposredno plačilo od toženke. Samo to dejstvo pa še ne zadošča za toženkino odškodninsko odgovornost. Ker gradbena pogodba v tretjem odstavku 23. člena napotuje na Uredbo, obenem pa ne določa, da sme naročnik plačevati podizvajalcu mimo pogojev iz 631. člena OZ, bi tožnica lahko očitala toženki protipravnost njenega ravnanja le, če bi dokazala, da je takrat, ko se je s svojo zahtevo obrnila na toženko, izpolnjevala z Uredbo in 631. členom OZ predpisane pogoje za neposredno plačilo. Kot že navedeno, ta dokaz tožnici ni uspel. Za povrh pa tožnica v pritožbi niti obrazloženo ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da toženka ob plačilu glavnemu izvajalcu ni mogla pričakovati, da ta ne bo poplačal podizvajalcev.

11. Sodišče prve stopnje je po navedenem materialnopravno pravilno odreklo tožnici zahtevano plačilo. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov. Tožnica je namreč s pritožbo propadla, toženka pa s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 66/2007 s spremembami.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 128/2006 in 16/2008. Op. št. (3): Ur. l. št. 19/2010. Op. št. (4): Zadnji odstavek na 4. strani pritožbe.