Jedro

Tožeča stranka z opravljenimi spremembami ni povečala obsega motenja, tudi ni spremenila motilnega načina, ni uveljavljala novega motilnega dejanja in je zgolj popravila posamezne navedbe (datum motilnega dejanja), s čemer pa ni vezana na zakonsko določeni 30-dnevni rok.

Tožniku posestnega varstva ne more odvzeti okoliščina, da je opazil toženčevo ravnanje in nanj takoj ni reagiral. Tožnik bi se sicer toženčevemu ravnanju lahko zoperstavil v okviru dovoljene samopomoči, če pa se te ni poslužil, to ne pomeni, da se je odpovedal tudi pravici do sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče sklenilo, da je toženec motil tožnika v njegovi zadnji neposredni mirni posesti dela nepremičnine parc. št. 1469, k.o. ..., v njenem srednjem delu, ki v naravi predstavlja travnik in se razteza od vrta na eni strani do sadovnjaka na drugi strani v približnem obsegu 2 arov, s tem, da je dne 05.05.2008 preoral navedeno zemljišče. Tožencu je naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da zravna navedeno zemljišče in poseje travo ter mu v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji prepovedalo posegati v tožnikovo posest te nepremičnine, naložilo pa mu je tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 1.067,43 EUR, zavrnilo pa njegovo zahtevo za povračilo zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih pravdnih stroškov od odmere do poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Zoper sklep se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Sklicuje se na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki urejajo razmerja med solastniki in meni, da je tožnik sporno nepremičnino pričel uporabljati v bistveno večjem obsegu, kot je njegov solastniški delež in s tem kršil pravice J. L. Tožena stranka je po naročilu slednjega sporno nepremičnino preorala, s tem pa le izvrševala njegovo pravico do posesti. Tožeča stranka posesti na tej nepremičnini ni izvrševala, niti izkazala interesa za pridobitev posesti, vse do vložitve tožbe. Da je temu tako, je potrdila tudi priča J. Z., do katerega izpovedi se sodišče sploh ni opredelilo, kakor tudi ni obrazložilo, zakaj bolj verjame pričam, ki jih je predlagal tožnik. Da tožnik ni imel posesti, dokazuje tudi, da se ob toženčevem posegu ni poskušal obraniti, ampak je le nemo opazoval. Opozarja, da je tožeča stranka kar dvakrat spremenila tožbeni zahtevek, kar bi lahko storila le v zakonsko določenem 30-dnevnem roku. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen le tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to protipravno.- Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, sodišče pa daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Posestno varstvo ima tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, proti kateremu je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč. (III. del Stvarnopravnega zakonika – SPZ).

Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka, saj naj bi tožeča stranka dvakrat spremenila tožbo, sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo, da je bila takšna sprememba izvedena že po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 32. člena SPZ. Kaj je sprememba tožbe, pove 184. čl. ZPP: - sprememba istovetnost zahtevka - istovetnost zahtevka se spremeni, če se spremeni tožbeni temelj ali tožbeni predlog ali oboje; - uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega ali povečanje obstoječega zahtevka - ko bi npr. tožnik poleg prvotnega motenja posesti navedel še novo motenje, ki bi bilo storjeno kasneje.

Sprememba, dopolnitev in poprava posameznih navedb pa ne pomenijo spremembe tožbe, če se zaradi tega tožbeni zahtevek ne spremeni (3. odst. 184. čl. ZPP). ZPP torej dopušča, da se prvotno zatrjevano dejansko stanje spremeni, dopolni ali popravi v takšnem obsegu, da se s tem ne spremeni zahtevek. Kakšen obseg je dovoljen, da gre zgolj za popravo, je potrebno ugotoviti v vsakem konkretnem primeru. Tožeča stranka z opravljenimi spremembami ni povečala obsega motenja, tudi ni spremenila motilnega načina, ni uveljavljala novega motilnega dejanja, zato gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je zgolj popravila posamezne navedbe (datum motilnega dejanja), s čemer pa ni vezana na zakonsko določeni 30 - dnevni rok (1) (32. člen SPZ).

Pritožba na eni strani ugotavlja, da je tožnik sporno nepremičnino uporabljal v razmerju, ki je znatno presegal njegov idealni solastniški delež (in se s tem spušča v razpravljanje o pravici do posesti, ki se v motenjskem sporu ne presoja (1. odstavek 33. člena SPZ)), na drugi strani pa ugotovitev sodišča, da je bil tožnik zadnji mirni posestnik sporne nepremičnine, izpodbija. Ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na presoji, katerim pričam verjame in katerim ne, saj ta na podlagi izvedenega dokaznega postopka in neposrednega zaznavanja odloči, katera dejstva šteje za dokazana (2). Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče J. Z.. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je sicer priča potrdila toženčevo izpovedbo (ki ji sodišče prve stopnje glede na njegovo različno zatrjevanje in izpovedovanje, upravičeno ni verjelo), da naj bi posest nad sporno nepremičnino vršila M. L., ki pa je zaslišana kot priča, temu nasprotovala, saj je travo pokosila za tožnika. Da je posest nad sporno nepremičnino vršil tožnik, je potrdil tudi sam, prav tako pa tudi priča M.L.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub nasprotujočim si izvedenim dokazom, dokazno oceno napravilo skrbno, vestno in natančno, kot mu to narekuje določilo 8. člena ZPP. Glede na takšen rezultat dokaznega postopka, pa je ugotovitev sodišča, da je tožnik imel posest nad delom nepremičnine parc. št. 1469, k.o...., povsem pravilna.

Tožniku posestnega varstva ne more odvzeti niti okoliščina, da je opazil toženčevo ravnanje in nanj takoj ni reagiral. Tožnik bi se sicer toženčevemu ravnanju lahko zoperstavil v okviru dovoljene samopomoči (31. člen SPZ), če pa se te ni poslužil, to ne pomeni, da se je odpovedal tudi pravici do sodnega varstva (33. člen SPZ). Toženec do prvega naroka tudi ni zatrjeval, da bi motilno ravnanje storil po naročilu J. L., pri tem pa ni pojasnil, zakaj takšnih navedb ni mogel podati pravočasno (337. člen ZPP), zato se pritožbeno sodišče do tega dela pritožbe ni opredeljevalo.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijan sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

(1) Glej tudi sklep VSL I Cp 955/99. (2) 8. člen ZPP.