Jedro

V sporu ne gre za nasledstveno vprašanje.

Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na civilnopravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava „branch compensating deposit principle.“ V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki bi jih tretja toženka lahko uveljavila le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe oziroma z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila.

Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev podružnici, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela od NBJ, sta le poslovni odločitvi tretje toženke, ki nikakor ne moreta vplivati na njeno razmerje do posameznega varčevalca.

Dolžnikovo pripisovanje obresti ima učinek pripoznave dolga, ki pretrga zastaranje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala nerazdelno plačilo deviznih sredstev, ki jih je na podlagi pogodbe o denarnem depozitu privarčevala na hranilni knjižici pri Ljubljanski banki d.d., Osnovni banki Zagreb oziroma Glavni filiali Zagreb. Sodišče prve stopnje je prvi toženki naložilo, naj tožnici plača 60.276,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko in celotni tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča prva toženka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni v smeri zavrnitve preostalega dela tožbenega zahtevka, sicer pa naj sodbi sodišč nižjih stopenj v obsodilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Nasprotuje uporabi slovenskega prava in pristojnosti slovenskega sodišča (po sedežu prve toženke), saj gre za depozitno razmerje, sklenjeno z banko (depozitarjem) v Zagrebu, zato je sredstva tožnici dolžna izplačati slednja (in ne prva toženka). Tudi sicer sporno razmerje ni najtesneje zvezano s slovenskim, temveč s hrvaškim pravom. V pritožbi je bilo opozorjeno na kršitev pravil o pristojnosti slovenskega sodišča, izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov. Prva toženka ni pasivno legitimirana, saj preoblikovanje Ljubljanske banke d.d., Osnovne banke Zagreb v Ljubljansko banko, Glavno filialo (v nadaljevanju LB OBZ oziroma LB GPZ) ni bilo zaključeno. Formalna ustanovitev podružnice še ni pomenila, da je tako poimenovana pravna oseba postala del banke. Postopek sanacije LB GPZ zaradi razpada SFRJ ni bil dokončan, zato slednja ni postala podružnica prve toženke, temveč je imela še naprej status samostojne in neodvisne pravne osebe, materialnopravni prenos njenih sredstev, pravic in obveznosti na toženko pa ni bil izveden. Z deviznimi vlogami pridobljena sredstva so bila deponirana pri Narodni banki Jugoslavije (v nadaljevanju NBJ) in niso bila prenesena na prvo toženko. OBZ oziroma GPZ je bila samostojna in neodvisna pravna oseba. Ustanovljena je bila leta 1978 kot temeljna banka. Temeljne banke so lahko ustanovile združeno banko, s katero so upravljale. Kot ustanoviteljica je tako OBZ oziroma GPZ odgovarjala za obveznosti Ljubljanske banke združene banke (v nadaljevanju LB ZB). Vprašanje jamstva nekdanje SFRJ za devizne vloge (med drugim tožničine) je postalo vprašanje nasledstva, ki je predmet pogajanj med državami naslednicami. Da gre pri vračilu obravnavanih deponiranih sredstev za nasledstveno vprašanje, potrjuje Sporazum o vprašanjih nasledstva med državami naslednicami nekdanje SFRJ. Sodišče zmotno ni upoštevalo sklicevanja toženke na načelo „branch compensating deposit principle“, po katerem matična banka odgovarja za obveznosti podružnice le, če je za deponirana sredstva v podružnici prejela kritje v matični banki, kot tudi ne določbe 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o tem, da je hranilna vloga razmerje med deponentom in enoto banke, pri kateri je bila vloga odprta. Zmotno je stališče, da določba 1040. člena ZOR ureja le način izpolnitve depozitarja, in ne njegove odgovornosti za izpolnitev. Tožnica bi lahko svoj zahtevek uveljavljala le zoper LB GPZ. Prva toženka ni odgovorna za tožničino terjatev tudi zaradi razlastitve LB GPZ oziroma ukrepov Republike Hrvaške, ki so ji onemogočali vpliv na poslovanje podružnice, teh navedb pa sodišči nižjih stopenj nista obravnavali. Pasivno legitimacijo prve toženke je pritožbeno sodišče zmotno utemeljilo tudi z določbami Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL) in dopolnitvami istega zakona, saj te niso posegle v razmerja, ki na novoustanovljeni banki niso bila prenesena. Končno je napačna še odločitev o ugovoru zastaranja in pripoznavi dolga. Izjava prve toženke v dopisu z dne 14. 7. 2004 ne pomeni pripoznave dolga, saj vsebuje izrecno zavrnitev izplačila devizne vloge. Do pripoznave dolga prav tako ni prišlo s pripisovanjem obresti, ki iz fotokopij hranilnih knjižic niti ne izhaja, tega očitka pa pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Pretrganja zastaranja sodišče ne bi smelo ugotoviti, saj tožnica ni zatrjevala, da naj bi bil dolg konkludentno priznan. Terjatev tožnice, ki po lastni navedbi že od leta 1991 ne more razpolagati s svojimi sredstvi (to pa ji brez zahteve, podane na banko, gotovo ne bi bilo znano), je torej zastarala. S poznejšo dopolnitvijo revizije, vloženo po izteku roka za vložitev predloga, toženka opozarja na nedavno sklenitev Memoranduma med Vladama Republike Slovenije in Republike Hrvaške z dne 11. 3. 2013. 4. Tožnica v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Stroškov ne priglaša. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Njene dopolnitve z dne 22. 4. 2013 ni moglo upoštevati, saj se je tedaj rok za vložitev revizije iz prvega odstavka 367. člena ZPP že iztekel (kot izhaja iz vročilnice na list. št. 347 spisa, je revidentka izpodbijano odločbo prejela 8. 10. 2012).

7. Revizijski očitki glede uporabljenega prava in pristojnosti niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je pravilno opozorilo, da je pogodbo o bančnem depozitu v Republiki Sloveniji dolžna izpolniti prva toženka, ki ima v Sloveniji sedež. Da tovrstne okoliščine v času odločanja utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča in uporabo slovenskega prava (20., 48. in 49. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku), se je revizijsko sodišče v podobnih sporih že izreklo.(1)

8. Izpodbijana odločitev tudi sicer sledi v sodni praksi uveljavljenim stališčem. Spori med posameznimi varčevalci in prvo toženko iz sklenjenih pogodb o bančnem denarnem depozitu niso spori o vprašanju nasledstva,(2) temveč jih je treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava, in sicer določbe ZOR o bančnem denarnem depozitu (1035. do 1046. člen ZOR) in splošna pravila o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica (31. člen Zakona o gospodarskih družbah). Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na takšno civilnopravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava „branch compensating deposit principle.“ To še posebej velja ob dejstvu, da v letu 1994 sprejeti Ustavni zakon o dopolnitvah UZITUL v 22.b členu izrecno določa, da prva toženka ohrani odnos do sedanjih podružnic s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži tudi ustrezen delež terjatev do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog in da obdrži obveznosti in terjatve iz deviznih hranilnih vlog, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL. Nenazadnje gre v opisanem delu revizije dejansko za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki bi jih prva toženka lahko uveljavljala le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe, procesno pa z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila.

9. Neutemeljeni so revizijski očitki, da prva toženka ne odgovarja za obveznosti LB OBZ oziroma LB GPZ, ker postopek preoblikovanja v podružnico ni bil dejansko zaključen in je zato podružnico treba obravnavati kot svojevrstni pravni subjekt. Postopek preoblikovanja LB OBZ oziroma LB GPZ v podružnico prve toženke je bil formalno zaključen. Prva toženka je v svojem statutu prevzela vse obveznosti LB ZB in LB OBZ oziroma LB GPZ. Spremembe so bile iz sodnega registra, ki je javna knjiga, razvidne tudi navzven. To povsem zadošča za zaključek, da je prva toženka v razmerju do tožnice prevzela vse pravice in obveznosti podružnice. Sklicevanje na dodatne pogoje za prevzem obveznosti, ki naj bi bili v manjkajočem dejanskem zaključku preoblikovanja in v tem, da vloženih deviznih sredstev ni nikoli prejela, navedenega ne more spremeniti. Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev podružnici, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela od NBJ, sta le poslovni odločitvi prve toženke, ki nikakor ne moreta vplivati na njeno razmerje do posameznega varčevalca. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 1040. člen ZOR, ki določa le način izpolnitve, ne pa, kdo je dolžnik iz obligacijskega razmerja in zavezanec za izpolnitev.(3)

10. Revidentka končno ne uspe izpodbiti sklepanja sodišč nižjih stopenj o pretrganju zastaranja, ki temelji na zadostnih razlogih o pripisovanju obresti, takšnemu ravnanju dolžnika pa sodna praksa pripisuje učinek pripoznave dolga (drugi odstavek 387. člena ZOR).(4) Ugotovitev, da je banka glavnici pripisovala obresti, ima zadostno podlago v tožničinih trditvah (list. št. 128 spisa), vsebinske pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v tem delu pa pritožbeno sodišče ni bilo dolžno preverjati. Na pripisovanje obresti je sodišče prve stopnje sklepalo iz pozitivne vrednostne razlike med stanjem tožničine vloge v letih 1991 in 2004, ki izhaja iz fotokopije hranilne knjižice, čemur je prva toženka v pritožbi nasprotovala s sklicevanjem na dokazno pravilo, da so v razmerju med banko in vlagateljem dokaz o vplačilih oziroma dvigih vpisi v hranilno knjižico, ki so potrjeni s pečatom banke in podpisom pooblaščene osebe (drugi odstavek 1044. člena ZOR). Revidentka zmotno razume vsebino omenjenega dokaznega pravila, ki sodišču ne onemogoča ugotovitve in utemeljitve pripisovanja obresti le zato, ker ni izrecno vsebovano v kvalificirani listini. Prva toženka ni nasprotovala (povečanemu) stanju tožničinega dobroimetja, ki izhaja iz hranilne knjižice, temveč le vsebini tega povečanja (obresti), pri čemer ni zatrjevala morebitnega drugačnega izvora povečanja tožničine vloge (npr. dodatno vplačilo). Ugotovljenemu dejanskemu stanju v tem delu zato ni dovolj konkretno nasprotovala, da bi dosegla njegov pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP). Namigovanje, da je tožnica že leta 1991 banko pozvala na izpolnitev (ker od tedaj po lastni navedbi ne more razpolagati s svojimi sredstvi), nasprotuje dejanski ugotovitvi, da takšna tožničina zahteva (pisna ali ustna) ni dokazana (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

12. Posebni stroškovni del izreka ni bil potreben, saj je stroške revizijskega postopka priglasila le prva toženka, zavrnitev njene stroškovne zahteve pa je vsebovana že v zavrnitvi revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013 in II Ips 49/2012 z dne 21. 3. 2013. Op. št. (2): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012, II Ips 343/2011 z dne 15. 11. 2012, II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013 in II Ips 49/2012 z dne 21. 3. 2013. Glej tudi razloge odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1857/07, U-I-161/07 z dne 3. 12. 2009. Op. št. (3): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012, II Ips 343/2011 z dne 15. 11. 2012, II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013 in II Ips 49/2012 z dne 21. 3. 2013. Op. št. (4): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012.