Jedro

Če tožnici pravica uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, ki jo je pridobila na podlagi dedovanja, ni bila odvzeta na podlagi predpisa iz 3. ali 4. člena ZDen, ni podlage za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2765/97-7 z dne 14.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23.9.1997. Z njo je tožeča stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 30.11.1996, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za denacionalizacijo nezazidanih stavbnih zemljišč parc. št. 5/1, 5/2, 187/1, 187/3 in 378, vse k.o. T.p. Navedena zemljišča so bila podržavljena A.Š. z ugotovitveno odločbo Občinskega ljudskega odbora L.V. z dne 16.6.1959, na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZNNZGZ). Stavba, stoječa na prac. št. 5/1, ni bila nacionalizirana in je ostala v lasti A.Š., do leta 1963, ko je z dedovanjem prešla lastninska pravica na stavbi in pravica uporabe na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini na njenega sina J.Š. in hčerki A.O. in M.G., in sicer na vsakega do 1/3. V letu 1988 so vsi trije takratni lastniki oziroma imetniki pravice uporabe, med njimi tudi tožnica, s pogodbo, ki je nadomestila razlastitev, skupaj s hišo na K. cesti 9 (ob podržavljenju parc. št. 5/1), prodali Skupnosti za ceste L. tudi pripadajoče stavbno zemljišče. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna, saj tožnica, ki je z dedovanjem pridobila le pravico uporabe na spornih zemljiščih, ni prejšnja lastnica in tudi ne upravičenka do denacionalizacije nezazidanega stavbnega zemljišča. Sodišče zavrača tožničin ugovor, da bi moral biti uveden denacionalizacijski postopek in vzpostavljena lastninska pravica v njeno korist kot pravne naslednice bivše lastnice, ker vzpostavitev lastninske prvice na podržavljenem nezazidanem stavbnem zemljišču v korist pravnih naslednikov prejšnjega lastnika v tem primeru ni mogoča. Določba 3. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) omogoča možnost vrnitve nezazidanega stavbnega zemljišča z izročitvijo v last in posest samo upravičencu.

Tožnica v pritožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo zakona, saj ni pravilno njegovo stališče, da je za ugotavljanje upravičenosti do denacionalizacije na nezazidanem stavbnem zemljišču pomemben predpis, na podlagi katerega je bila odvzeta pravica uporabe na zemljišču. Ker je bila A.Š. odvzeta lastninska pravica na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen, je upravičenka do denacionalizacije, njeni pravni nasledniki pa so upravičeni do vložitve zahteve po določbi 15. člena ZDen. Navaja, da je navedeno stališče zavzelo tudi sodišče prve stopnje v zadevi U 1187/97. Pravna podlaga za vračanje obravnavanih nezazidanih stavbnih zemljišč je 3. odstavek 32. člena ZDen. Zavezanec za denacionalizacijo namreč zemljišča ni oddal za gradnjo, investitor pa z gradnjo na zemljiščih tudi ni pričel. Odškodnina, ki jo je tožnica dobila na podlagi pogodbe namesto razlastitve, je odškodnina za pravico uporabe in je bistveno nižja od odškodnine, ki bi jo dobila, če bi imela na nepremičnini lastninsko pravico. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Drži, da je bila lastninska pravica na nezazidanem stavbnem zemljišču odvzeta A.Š. na podlagi ZNNZGZ, torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena ZDen, toda za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije je pomembno tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno. Na to kaže že sam način in izvedba podržavljenja stavbnih zemljišč v letu 1958, po katerem je lastninska pravica na stavbnih zemljiščih po zakonu na podlagi ugotovitvenih upravnih odločb res prenehala, prejšnji lastniki pa so zemljišča obdržali v uporabi, in sicer zazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma uporabe, dokler na njih stavba stoji, nezazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma uporabe do izdaje odločbe o izročitvi v posest občini oziroma drugemu uporabniku. Podržavljenje je bilo torej dejansko končano z izročitvijo zemljišča občini oziroma drugemu uporabniku. Toda, če do take izročitve ni prišlo na podlagi določb ZNNZGZ, ampak pozneje, ni mogoče več šteti, da podlaga za denacionalizacijo izhaja iz 9. točke 3. člena ZDen. S 15.2.1968 sta namreč začela veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o razlastitivi in Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (oba Uradni list SFRJ, št. 5/68), ki sta, upoštevajoč Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 20/69) določbe ZNNZGZ, ki so se nanašale na prejšnje lastnike nacionaliziranih stavbnih zemljišč nadomestila z novimi določbami, zlasti pa določila, da se tudi za odvzeta nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila nacionalizirana po ZNNZGZ, določi pravična odškodnina. Ta pravica je bila pozneje urejena tudi v kasneje sprejetih zakonih, med drugim tudi v Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80) in Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84).

Če je bila v obravnavanem primeru pogodba, ki je nadomeščala razlastitev, sklenjena leta 1988, torej v času veljavnosti Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini in Zakona o stavbnih zemljiščih, ko je bila odškodnina že urejena z navedenima zakonoma in ker to nista predpisa iz 3. in iz 4. člena ZDen, potem ni podlage za uvedbo denacionalizacijskega postopka, kot je pravilno ugotovila že tožena stranka in to potrdilo sodišče prve stopnje.

Tudi sicer v tem primeru, če so bila stavbna zemljišča kot funkcionalna zemljišča skupaj s stavbo, prodana v letu 1988 s pogodbo namesto razlastitve, ne gre za razmerje prejšnjih lastnikov do nezazidanih stavbnih zemljišč. Ta se sicer pod določenimi pogoji iz 3. odstavka 32. člena ZDen res vračajo, toda le upravičencu, to je prejšnjemu lastniku. Le njemu se vrača nacionalizirano premoženje (67. člen ZDen). V ZDen pa ni podlage, da bi uporabniki stavbnih zemljišč, ki so pravico uporabe podedovali ali jo pridobili z darilno pogodbo, uveljavljali še posebej vrnitev stavbnih zemljišč, ki so jih, čeprav le s pravico uporabe, skupaj s stavbo prodali drugemu uporabniku v letu 1988. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožničine navedbe glede drugega upravnega spora, saj se ne nanašajo na ta primer.

Ker uveljavljana pritožbena razloga nista podana, kot tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.