Jedro

Za odgovor na vprašanje, ali gre oškodovancu pravica do BPP, ni bistveno, ali se zadeve šteje za kazensko ali ne in ali je obdolženec upravičen do BPP, temveč ali gre v postopku posameznih preiskovalnih dejanj za uveljavljanje sodnega varstva kakšne njegove pravice ali pravne koristi v smislu 1. člena ZBPP.

Materialnopravno zmotno je stališče tožene stranke, da oškodovanec kot tožilec v predkazenskem postopku ne more biti upravičen do BPP, ker še ni prišlo do vložitve obtožnega predloga in s tem do kazenskega postopka. Treba je namreč presoditi, ali tožnik kot oškodovanec v postopku posameznih preiskovalnih dejanj uveljavlja sodno varstvo kakšne svoje pravice ali pravne koristi in hkrati upoštevati, da ima oškodovanec kot tožilec v kazenskem postopku položaj stranke. Navedeno iz izpodbijane odločbe ni razvidno.

Tožena stranka je zaključila, da tožniku ni mogoče dodeliti BPP, ker postopek še ni prešel v sodno fazo, nato pa ob sklicevanju na 24. člen ZBPP, ocenila, da je zadeva očitno nerazumna, brez pojasnila, na podlagi katerih dejstev oziroma okoliščin je navedeno presodila, kar poleg ugotovljene protispisnosti prav tako onemogoča presojo odločbe v tem delu (absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. 2726/2024 z dne 23. 10. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 29. 8. 2024 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 63769/2020 (v izreku izpodbijane odločbe datum sklepa ni naveden).

2.V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik zaprosil za BPP zaradi vložitve pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 63769/2020 z dne 10. 5. 2021 in nato v nadaljevanju povzema izrek in obrazložitev navedenega sklepa. V zvezi s tem je tožena stranka navedla, da tožnik v postopku I Kpd 63769/2020 nastopa v vlogi oškodovanca kot tožilca in da je sodišče zavrglo tožnikovo vlogo z naslovom "Ugovor na sklep št. Kt/15252/2020/UL ter predlog kazenskega pregona". Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je s sklepom Kt/15252/2020/UL z dne 9. 11. 2020 zavrglo tožnikovo kazensko ovadbo z dne 11. 8. 2020 zoper A. A. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tožnik je v prošnji navedel, da je bilo v postopku napačno uporabljeno materialno pravo, napačno ugotovljeno dejansko stanje, da je bilo sodišče pristransko in sta mu bili kršeni pravici iz 23. in 25. člena Ustave RS.

3.Tožena stranka je nadalje ugotovila, da iz sklepa Okrajnega sodišča izhaja, da je tožnik - oškodovanec kot tožilec pravočasno prevzel kazenski pregon in da je v vlogi sodišču pojasnil, da zaproša za opravo izrecno opredeljenih preiskovalnih dejanj, hkrati pa predlaga sodišču, da navedeni tožilski sklep v celoti zavrže oziroma razveljavi, ter prične z enotnim kazenskim postopkom ter zahteva kazenski pregon zoper osumljenega A. A. in B. B.

4.Oškodovanec kot tožilec ima pravico, da začne pregon s tem, da poda sodišču obtožni predlog, kadar je oškodovanec podal kazensko ovadbo, pa je državni tožilec kot primarni za odločitev pristojni organ že odločil oziroma v skladu s 433. členom ZKP tudi v primeru, če tožilstvo v enem mesecu po prejemu kazenske ovadbe o njej ni odločilo niti ga obvestilo o njenem zavrženju ali odlogu kazenskega pregona. Okrajno sodišče je bilo s strani Okrožnega državnega tožilstva dne 15. 3. 2021 obveščeno, da kazenske ovadbe v obsegu očitkov obdolženemu B. B. še ni prejelo, v zvezi s čimer je sodišče obravnavano vlogo v predmetnem obsegu v skladu s tretjim odstavkom 147. člena ZKP odstopilo v pristojno obravnavo navedenemu tožilstvu. Okrajno sodišče je navedlo, da nima pristojnosti, da sklep Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani zavrže ali razveljavi, saj ZKP pritožbe ali ugovora zoper tožilski sklep ne predvideva. Oškodovanec kot tožilec ima pravico prevzeti kazenski pregon z vložitvijo predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ali obtožnega predloga, pri čemer je z vlogo dne 17. 11. 2020 pravočasno vložil predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zoper osumljenega A. A. Oškodovanec je bil pozvan, da svojo vlogo v roku 8 dneh od prejema sodnega poziva dopolni tako, da bo vsebovala vse elemente ob upoštevanju drugega odstavka 168. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP. Predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj mora vsebovati opis posameznega osumljenemu očitanega kaznivega dejanja, iz katerega so razvidni zakonski znaki posameznega kaznive dejana, vključno s krajevno in časovno opredelitvijo, zakonsko označbo kaznivega dejanja, navedbo okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma, in navedbo že zbranih dokazov. Oškodovanec pa je posplošeno očital kaziva dejanja ter hkrati navajal, da je obdolženi ravnal kaznivo zoper njegovo čast in dobro ime. Konkretiziranega opisa, krajevne in časovne opredelitve ter kakršnekoli okoliščine, iz katere bi izhajala utemeljenost suma, pa oškodovanec ni navedel. Tožena stranka je zaključila z ugotovitvijo, da "iz sklepa Okrajnega sodišča v zadevi I Kpd 63769/2020 izhaja, da oškodovanec dopolnitve na poziv ni predložil".

5.Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe nadaljevala s sklicevanjem na sodno prakso v zvezi z upravičenostjo do BPP oškodovancev kot (eventualno subsidiarnih) tožilcev v kazenskem postopku na podlagi določbe drugega odstavka 1. člena ZBPP. Upravno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I U 1356/2018-7 z dne 10. 9. 2018 sprejelo stališče, da je določbo drugega odstavka 1. člena ZBPP treba razlagati tako, da je do BPP upravičen tudi subsidiarni tožilec v kazenskem postopku, vendar šele po tem, ko je vložen obtožni akt. Če bi se namreč izhajalo iz stališča, da lahko obdolženec dobi BPP, ko je zoper njega vložen obtožni akt, oškodovanec pa že v zgodnejši fazi postopka, bi bila oškodovanec kot tožilec in obdolženec v neenakem položaju. Na podlagi prvega odstavka 430. člena ZKP se kazenski postopek pred okrajnim sodiščem uvede šele na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca ali na podlagi zasebne tožbe, kar pomeni, da do kazenskega postopka, za katerega je tožnik zaprosil za BPP, še ni prišlo. Zato tudi tožnik v vlogi oškodovanca kot tožilca ne more biti upravičen do BPP.

6.Tožena stranka je zaključila, da tožnik kot subsidiarni tožilec ni dopolnil "poziva, s katerim ga je pozvalo Okrajno sodišče, pri čemer je vlogo z dne 17. 11. 2020 pravočasno vložil predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj". Ker oškodovanec kot tožilec vloge ni dopolnil, je Okrajno sodišče vlogo kot nepopolno zavrglo. Tožena stranka je ugotovila, da je prošnja za BPP preuranjena oziroma, ker v tožnikovi zadevi še ni prišlo do vložitve obtožnega akta zoper osumljenega, tožniku na podlagi drugega odstavka 1. člena ZBPP ni mogoče dodeliti BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj zoper osumljenega, niti za sestavo in vložitev obtožnega predloga zoper osumljenega. Tožniku tako ni mogoče dodeliti BPP niti za pravno svetovanje ter za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 63769/2020, saj postopek še ni prešel v sodno fazo, temveč je ostal v predkazenski fazi. Tožniku pa v predkazenskem postopku ni mogoče dodeliti BPP. Glede na navedeno je tožena stranka zaključila, da ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, tj., da zadeva ni očitno nerazumna.

Tožnikove navedbe

V tožbi je tožnik izpostavil, da je hudo bolan, invaliden, invalidsko upokojen in za delo nezmožen. Iz zdravstvenih razlogov in ker je prava neuk, se ni sposoben sam zagovarjati pred državnimi uradi. Tožnik je pravočasno in po svojih najboljših zmožnostih poskušal pojasniti zadevo ter predložil dokazno dokumentacijo, vendar se mu z izsiljevanjem izjav, mučenjem in trpinčenjem sistematično onemogoča pravica do BPP in sodnega varstva. Da ne izgubi pravice do sodnega varstva je tako prisiljen sam vlagati izsiljene izjave, dopolnitve in pojasnila na sodišča ter ostale organe. Ker tožnik tega ni sposoben, sodišča njegove vloge sistematično zavračajo. Sodišča se sprenevedajo in trdijo, da ne razumejo za kaj gre ter da ni jasno, kaj in kdaj je kdo kaj storil, vse z namenom prikritja storitve kaznivih dejanj državnih uradov in uradnikov. Prav zato se je tožnik obrnil tudi na Varuha človekovih pravic, ta pa ga ignorira že vse od leta 2019 ter tako omogoča, da država nad njim vrši "popolni linč, likvidacijo". Po stališču Varuha si morajo bolne, invalidne in socialno šibke osebe pomagati same. Tožnik ni sposoben tolmačiti zakonodaje, pojasnjevati sodne prakse ter voditi sodnih postopkov. Domnevna kazniva dejanja je pravilno, zakonito in pravočasno prijavil pristojnim organom pregona, predložil vso dokumentacijo in zadevo poskusil po najboljših močeh pojasniti, s strani organov pregona in sodišč pa je bil ogoljufan, zaveden, zasmehovan, ponižan in celo pretepen. Za podajo pravno pravilnih izjav potrebuje tožnik pravno pomoč zagovornika. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo Upravnega sodišča (pravilno Okrožnega sodišča v Ljubljani) Bpp 2726/2024 z dne 23. 10. 2024 v celoti razveljavi in odpravi, tožniku pa omogoči zakonito predlaganje odločujočih dokazov v postopku št. I Kpd 63769/2020 s pomočjo pravnega zagovornika, ki bo zadeve vložil in pojasnil skladno s predpisi.

Navedbe toženke

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

K I. točki izreka

Tožba je utemeljena.

Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Za sodno varstvo po ZBPP se poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij ter varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah pred za to ustanovljenimi domačimi in mednarodnimi sodišči štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določene z zakonom (drugi odstavek 1. člena ZBPP). Ustava v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah, dolžnostih in obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je tudi večkrat poudarilo, da osebam slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča, kar izhaja ne samo iz 23. člena Ustave, pač pa tudi iz načela enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije po 14. členu Ustave.

Tožena stranka se je v zvezi s pravico do sodnega varstva v izpodbijani odločbi sklicevala na stališče Upravnega sodišča iz sodbe I U 1356/2018 z dne 10. 9. 2018, po katerem je določbo že citiranega drugega odstavka 1. člena ZBPP treba razlagati tako, da je do BPP upravičen tudi subsidiarni tožilec v kazenskem postopku, vendar šele po tem, ko je vložen obtožni akt. Sodišče je navedlo, da če bi se izhajalo iz stališča, da lahko obdolženec dobi BPP, ko je zoper njega vložen obtožni akt, oškodovanec pa že v zgodnejši fazi postopka, bi bila oškodovanec kot tožilec in obdolženec v neenakem položaju, in da ker do vložitve obtožnega predloga in s tem do kazenskega postopka še ni prišlo, tožnik v vlogi oškodovanca kot tožilca ne more biti upravičen do BPP.

Tožnik je v tožbi, med drugim, uveljavljal napačno uporabo materialnega prava, in zatrjeval, da je kazniva dejanja pravilno, zakonito in pravočasno prijavil pristojnim organom, da se je trudil pojasniti zadevo in predložiti dokaze po svojih najboljših močeh ter da nima pravnega znanja in sposobnosti, da bi lahko dosegel sodno varstvo. S tem je nasprotoval odločitvi tožene stranke, da mu BPP (še) ne pripada.

Sodišče v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da je bilo navedeno stališče iz sodbe I U 1356/2018 z dne 10. 9. 2018, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, preseženo s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 19/2022 z dne 31. 8. 2022, v kateri je sodišče presojalo položaj oškodovanca, ki ni oškodovanec kot tožilec, v fazi oprave posameznih preiskovalnih dejanj pred okrajnim sodiščem. Vrhovno sodišče je poudarilo, da za odgovor na vprašanje, ali gre oškodovancu pravica do BPP, ni bistveno, ali se zadeve šteje za kazensko ali ne in ali je obdolženec upravičen do BPP, temveč ali gre v postopku posameznih preiskovalnih dejanj za uveljavljanje sodnega varstva kakšne njegove pravice ali pravne koristi v smislu 1. člena ZBPP. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da oškodovanec, ki ni tožilec, nima položaja stranke v postopku, izrecno navedlo, da se ne opredeljuje do pravice do BPP oškodovanca kot tožilca, in da hipotetične možnosti uveljavljanja pravic oškodovancev v kazenskem postopku in predkazenskem postopku ne utemeljujejo podlage za dodelitev BPP oškodovancu samo zato, ker so oškodovanci kaznivega dejanja. Pri tem se je sodišče sklicevalo na 13. člen Direktive 2012/29/EU, ki tudi določa, da ima žrtev kaznivih dejanj dostop do pravne pomoči, kadar ima status stranke v kazenskem postopku.

Za Vrhovno sodišče zgolj dejstvo, da lahko oškodovanec že med preiskavo opozori na vsa dejstva in predlaga dokaze, ki so pomembni za to, da se ugotovi kaznivo dejanje, izsledi storilec kaznivega dejanja in ugotovijo njegovi premoženjskopravni zahtevki (prvi odstavek 59. člena ZKP) ne zadošča samo po sebi, da bi bilo mogoče priznati oškodovancu pravico do BPP že za posamezno preiskovalno dejanje. ZKP pa glede oprave posameznih preiskovalnih dejanj tudi ne določa prekluzij glede uveljavljanja oškodovančevih civilnopravnih zahtevkov. Po navedeni analizi pravnega položaja oškodovanca, ki ni hkrati tudi tožilec, je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da postopek posameznega preiskovalnega dejanja z vidika oškodovanca ni postopek sodnega uveljavljanja kakšne njegove pravice ali pravne koristi. Kljub temu, da Vrhovno sodišče izrecno ni presojalo položaja oškodovanca kot tožilca, iz vsega navedenega izhaja, da je materialnopravno zmotno stališče tožene stranke, da oškodovanec kot tožilec v predkazenskem postopku ne more biti upravičen do BPP, ker še ni prišlo do vložitve obtožnega predloga in s tem do kazenskega postopka. Treba je namreč presoditi, ali tožnik kot oškodovanec v postopku posameznih preiskovalnih dejanj uveljavlja sodno varstvo kakšne svoje pravice ali pravne koristi in hkrati upoštevati, da ima oškodovanec kot tožilec v kazenskem postopku položaj stranke.

Navedeno iz izpodbijane odločbe ni razvidno, toliko bolj, ker tožena stranka v odločbi sploh ni presojala akta, v zvezi s katerim je tožnik zaprosil za BPP. Tožnik je namreč na Okrajno sodišče v Ljubljani dne 6. 8. 2024 z isto vlogo vložil tako pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 63769/2020 z dne 13. 6. 2024, kot tudi prošnjo za BPP za vložitev navedene pritožbe. Tožnik je v prošnji izrecno navedel, da želi BPP za vložitev pritožbe zoper zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 63769/2020 z dne 13. 6. 2024, ki ga je prošnji tudi priložil, na obrazcu pa je kot obseg pravne pomoči navedel le, da želi BPP za vložitev pritožbe zoper "sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 63769/2020", brez navedbe datuma sklepa. V izpodbijani odločbi je tožena stranka navedla, da je tožnik zaprosil za BPP za vložitve pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 63769/2020 z dne 10. 5. 2021 in nato povzela njegovo vsebino, kar že na prvi pogled vzbuja dvom o tem, ali je tožena stranka pravilno ugotovila, kateri akt želi tožnik izpodbijati, saj hkrati npr. ni presojala smiselnosti vlaganja pritožbe zoper sklep, izdan pred več kot tremi leti. Tožena stranka nato zaključi, da tožniku ni mogoče dodeliti BPP, ker postopek še ni prešel v sodno fazo, nato pa ob sklicevanju na 24. člen ZBPP, oceni, da je zadeva očitno nerazumna, brez pojasnila, na podlagi katerih dejstev oziroma okoliščin je navedeno presodila, kar poleg ugotovljene protispisnosti prav tako onemogoča presojo odločbe v tem delu (absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

Na podlagi navedenega je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava (drugega odstavka 1. člena ZBPP) in bistvene kršitve pravil postopka izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter toženi stranki naložilo opravo ponovnega postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Nova odločba ne bo smela temeljiti na materialnpravno zmotnem stališču, da tožnik ne more biti upravičen do BPP že zato, ker bi bila sicer oškodovanec kot tožilec in obdolženec v neenakem položaju in ker do kazenskega postopka še ni prišlo, pač pa je treba presoditi, ali tožnik kot oškodovanec v postopku posameznih preiskovalnih dejanj uveljavlja sodno varstvo kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Tožena stranka mora poleg tega ponovno preveriti, v zvezi s katerim aktom je tožnik zaprosil za BPP, in ob morebitnem sklicevanju na 24. člen ZBPP konkretno navesti dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo uporabo te določbe.

Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, v postopku pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom.

-------------------------------

1 Tako sklepa Ustavnega sodišča RS, Up 40/97 z dne 7. 3. 1997 in Up 103/97 z dne 26. 2. 1998.

2 Gre za Direktivo 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ.

3 Gl. tudi 11. člen Direktive 2012/29/EU. Po sodni praksi ESČP sicer pravica do dostopa do sodišča v smislu zavarovanja svojih civilnih pravic ne vključuje tudi pravice, da oškodovanec sproži kazenski postopek zoper tretjo osebo (gl. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 19/2022 z dne 31. 8. 2022, 24. točka in tam navedena sodna praksa).

4 Prvi odstavek 63. člena ZKP določa: Oškodovanec kot tožilec ima iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ.