Jedro

Od strokovnih delavcev v vrtcih ni mogoče zahtevati, da imajo v vsakem trenutku pod nadzorom vsak gib vsakega od varovancev. Prestrogi kriteriji in s tem skladne nerazumne prepovedi in zapovedi bi namreč utegnile slabo vplivati na razvoj otrok skozi lastno oblikovanje meje tolerance, kar terja določeno mero svobode (II Ips 696/2009).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 6.000,00 EUR zaradi poškodb, ki jih je utrpel mladoletni tožnik, ko je bil zaupan v varstvo in vzgojo vrtcu in posledično tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške s pripadki.

2. Odločitev sodišča iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ene izmed pripravljalnih vlog tožeče stranke in zavrnilo predlog za zaslišanje prič A. A. in B. A. in zato zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita tudi zmotno uporabo določil materialnega prava, ker je odločilo, da sta vzgojiteljici zaposleni pri toženi stranki ravnali z dolžno skrbnostjo, saj je pritožnik prepričan, da sta jo opustili.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbena navedba v zvezi z vlogo, ki je sodišče ni upoštevalo, ker je bila podana po prvem naroku za glavno obravnavo, je pavšalna, saj pritožnik ne pove, kako bi v primeru, da bi sodišče to vlogo obravnavalo, to vplivalo na potek postopka in posledično na odločitev sodišča. Pritožba ne navaja, kako bi zaslišanje prič A. A. in B. A. vplivalo na odločitev sodišča. Niti vštete bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen dokazni predlog za zaslišanje priče A. A. ni bil substanciran, ker tožeča stranka ni navedla, o kateri pravno relevantni okoliščini naj bi priča izpovedovala.

5. Tudi pritožbena navedba, da je sodišče pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke v zvezi z razbremenitvijo odgovornosti za poškodbo mladoletnega tožnika nedopustno nadomestilo z zaslišanjem vzgojiteljic, ni utemeljena. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je mladoletni tožnik sedel na klopci, da se ob padcu ni uspel ujeti na roke, da ga je sovrstnik z zadnjico zrinil iz klopce in da sta bili obe vzgojiteljici ob padcu v neposredni bližini otrok.

6. Neutemeljen je očitek o zmotnosti materialnopravnega zaključka, da vzgojiteljici nista opustili dolžne skrbnosti pri varovanju otrok v vrtcu, ni utemeljena. Pravilnik o varnosti otrok v vrtcih v 21. členu določa, da je pri delu oziroma bivanju otrok v igralnici potrebno organizirati delo tako, da se zagotovi varnost otrok in sicer predvsem tako: da se otrokom preprečuje nevarna ravnanja ali gibanje v igralnici (tretja alineja), da se otrokom preprečuje nevarna medsebojna fizična obračunavanja in nasilna ravnanja in podobno, kar lahko ogroža otrokovo varnost (četrta alineja).

7. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da delavki vrtca nadzorstva nista izvajali tako, da bi bila zagotovljena varnost otrok, ker sta obe stali na isti polovici okrogle klopi, daleč od mladoletnega tožnika, ki je sedel na drugi strani klopi; zavedali sta se oziroma bi se morali zavedati, da je njuna postavitev neprimerna za zagotavljanje varnosti otrok, ki sedijo za okroglo klopjo, in dopuščali, da so se otroci na okrogli klopci prerivali in izrivali ter sedeli z rokami pod zadnjico. Vse to je povečevalo možnost za padec in nastanek poškodb.

8. Iz sodne prakse sodišč v podobnih primerih sledi, da od strokovnih delavcev v vrtcih ni mogoče zahtevati, da imajo v vsakem trenutku pod nadzorom vsak gib vsakega od varovancev. Prestrogi kriteriji in s tem skladne nerazumne prepovedi in zapovedi bi namreč utegnile slabo vplivati na razvoj otrok skozi lastno oblikovanje meje tolerance, kar terja določeno mero svobode (II Ips 696/2009).

Četudi pri padcu majhnih otrok ne gre za popolnoma nepričakovan in nepredvidljiv dogodek, vendar to ne pomeni, da mora biti nadzor in neposredno varstvo strokovnih delavcev v vsakem trenutku takšno, da bo možnost nastanka poškodbe absolutno izključena, saj je to nerealno in neživljenjsko (VSL III Cp 2654/2014).

Dokazni postopek je pokazal, da sta strokovni delavki po umivanju rok otrokom dali osnovno navodilo: „sedimo na klopci, da se igralnica prezrači, potem pa bomo jedli“. Otrokom je bil potek dogajanja jasen. Šlo je za vsakodnevno rutino umivanja rok in nekajminutnega čakanja, da se igralnica pred kosilom prezrači. Vedenje mladoletnega tožnika na način, da je imel roke pod zadnjico, ter ravnanje drugega varovanca tožene stranke, ki je popolnoma neagresivno premikal zadnjico malo levo in desno, spadata v normalno obnašanje štiriletnih otrok, ki po normalnem teku stvari ne more voditi v nastanek poškodbe. Zato strokovni delavki – vzgojiteljica in njena pomočnica – nista imeli razloga, da bi takšno ravnanje preprečili oziroma otroka opozorili na njegovo neprimernost. 9. Neživljenjsko je pričakovanje tožeče stranke, da bi morali vzgojiteljici stati tako, da bi lahko preprečili padec tožeče stranke. Iz izpovedbe vzgojiteljice in njene pomočnice sledi, da sta ves čas stali v neposredni bližini okrogle klopce (priloga B6) in skoraj nasproti druga drugi. Glede na nepričakovanost in hipnost padca sodišče ocenjuje, da bi lahko strokovni delavki padec preprečili samo v primeru, da bi ena od njiju stala neposredno za mladoletnim tožnikom. Takšno pričakovanje oziroma zahteva je neživljenjska in nerealna, saj bi takšen standard zagotavljanja varnosti zahteval, da ima vsak otrok v vrtcu svojo vzgojiteljico.

10. Vzgojiteljici sta tako tudi po prepričanju višjega sodišča izpolnili standard dolžne skrbnosti pri varovanju in sta ravnali v skladu z 21. členom Pravilnika o varnosti otrok v vrtcih. Nesreča mladoletnega tožnika in njegovo poškodovanje sta, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, posledica nesrečnega naključja. Šlo je za že nenaden in nepredvidljiv padec, ki ga ni mogoče povsem izključiti oziroma preprečiti.

11. Pritožbene navedbe se tako pokažejo kot neutemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).