Jedro

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko se ni ločeno ukvarjalo z vsako od zatrjevanih postavk, temveč je nepremoženjsko škodo, pogojeno z izbrisom, obravnavalo enovito.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od toženke zahteval plačilo odškodnine v višini 288.394,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2017 dalje in mu naložilo povračilo njenih pravdnih stroškov v višini 3.520,80 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za povračilo nepremoženjske škode izpostavlja, da je predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse. Le psihiater bi lahko ugotovil, kako je tožnik razumsko in čustveno dojel posledice izbrisa in na kakšen način se je na to odzival ter ovire premagoval. Prav tako bi ocenil posledice prestanega strahu. Ker se je tožniku življenje bistveno poslabšalo, je prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti in s tem povezanih duševnih bolečin. Njihov obstoj je tožnik potrdil ob zaslišanju. Izvedenec bi podal tudi mnenje o pretrpljenih telesnih bolečinah, ki so bile posledica stresa in strahu in o tem pridobil relevantne podatke iz zdravstvene dokumentacije. Sodišču očita, da se v razlogih ni vsebinsko opredelilo do posameznih postavk nepremoženjske škode. Pritožbi prilaga tudi mnenje sodne izvedenke psihiatrinje, ki se nanaša na drugo pravdno zadevo in drugega oškodovanca.

3. V zvezi z zahtevkom za povračilo premoženjske škode tožnik graja zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Do izbrisa je prišlo v njegovih najbolj produktivnih letih, trajal je 261 mesecev in bi mu sodišče odškodnino moralo dosoditi po prostem preudarku, upoštevajoč določilo 216. člena ZPP. Navaja, da se zaradi izbrisa ni mogel zaposliti, porinjen je bil v marginalo in kriminaliteto. Denarno je bil prikrajšan za izpad mesečnega dohodka, kot bi ga prejemal za polni delovni čas, vsaj v višini minimalne plače v RS. Nastal mu je tudi primanjkljaj pri izpadu pokojninske dobe, ni bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, ni prejemal nadomestila za brezposelnost. Prikrajšan je bil tudi za socialne transfere. Vzročno zvezo med to škodo in izbrisom določa že zakon.

4. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik zahteva plačilo odškodnine po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ker meni, da pavšalno odmerjena odškodnina v upravnem postopku (13.050 EUR) ne pokrije celotne nastale škode (11. člen ZPŠOIRSP). Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ocenilo, da glede premoženjske škode ni izkazal njenega nastanka oziroma zmanjšanja premoženja, ki bi bilo posledica izbrisa, pri nepremoženjski škodi pa ni izkazal takšne intenzivnosti duševnih bolečin, da bi terjale višjo odškodnino, kot mu je bila priznana v upravnem postopku.

7. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so med seboj skladni, tako da je njen preizkus mogoč, prav tako v njej ni grajane protispisnosti. V 11. točki sodbe se je sodišče tudi podrobno opredelilo do zavrnitve dokaznih predlogov, vključno s predlaganima izvedencema, zato pavšalen pritožbeni očitek procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8. Tožnik je bil na podlagi določb Zakona o tujcih izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar je predstavljalo kršitev človekovih pravic, za katero je odgovorna toženka. Izbris je trajal od 26. 2. 1992 do 18. 12. 2013, to je skupaj 261 mesecev. Po ZPŠOIRSP je že prejel pavšalno odškodnino v višini 50 EUR mesečno, skupaj 13.050 EUR. Ker tožnik višji zahtevek uveljavlja v sodnem postopku, se za odločanje o denarni odškodnini uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP). To pa pomeni, da mora tožnik skladno z določilom 131. člena OZ dokazati vrsto in obseg svoje škode ter vzročno zvezo med njo in izbrisom.

9. Tožnik za plačilo premoženjske škode zahteva 210.094,56 EUR, kot naj bi znašal izpad minimalne bruto plače (804,96 EUR) za 261 mesecev. V pritožbenem postopku niso sporna pravno odločilna dejstva: - da se je tožnik zaposlil leta 1984 in s presledki delal do leta 1987, skupaj le 11 mescev in 12 dni pri treh različnih delodajalcih, nato pa vse do aprila 2018 ni pridobil redne zaposlitve, - da je tožnik v času izbrisa večkrat prestajal zaporne kazni, ki so od leta 1998 do 2012 trajale skupno 49 mesecev, podatki iz zavrnitve vloge za izdajo dovoljenja za stalno bivanje tujcu pa potrjujejo še daljše trajanje zapornih kazni od leta 1988 do leta 2000, - da je bil tožniku v kazenski zadevi izrečen ukrep izgona tujca iz države za dobo 10 let, ki je še veljal v času tožnikove prve prošnje za izdajo dovoljenja za stalno bivanje, - da tožnik ni nikoli zaprosil za dovoljenje za delo oziroma delovno vizo in se tudi po pridobitvi dovoljenja za stalno bivanje ni prijavil kot iskalec zaposlitve, prav tako ni zaprosil za nobeno obliko socialne pomoči, - da je tožnik občasno neprijavljeno delal. 10. Glede na opisano pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča iz 24. do 27. točke sodbe, da tožnik ni uspel izkazati vzročne zveze med izbrisom in premoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi izgube zaposlitve ali socialnih transferov. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik prav zaradi izbrisa zapadel v kriminal, saj mu je bila prva zaporna kazen izrečena že v letu 1988, torej še pred razpadom SFRJ in nastankom nove slovenske države. Tudi zaposlitev je tožnik izgubil že v letu 1987 in nato vse do izbrisa ni bil več zaposlen, prav tako ni dokazal, da bi si za zaposlitev prizadeval med izbrisom ali po pridobitvi dovoljenja za bivanje.

11. Ker tožnik ni izkazal premoženjske škode, ki bi bila v vzročni zvezi z izbrisom, je sodišče pravilno zavrnilo dokaz z izvedencem finančne stroke glede njene višine. Tudi sicer gre za nepotreben dokaz, saj je tožnik predlagal odmero odškodnine po prostem preudarku (glede na dolgotrajnost izbrisa in dejstvo, da tožnik ob izbrisu ni imel redne zaposlitve), pri čemer je kot podlago navedel višino minimalne bruto plače. Tožbeni zahtevek na plačilo zneska 210.094,60 EUR je glede na navedeno neutemeljen, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna in je pritožbene navedbe ne omajejo.

12. Tožnik za nepremoženjsko škodo, ki jo opredeljuje kot telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strah in duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti, skupno zahteva znesek 78.300 EUR. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče1, da razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko se ni ločeno ukvarjalo z vsako od zatrjevanih postavk, temveč je nepremoženjsko škodo, pogojeno z izbrisom, obravnavalo enovito.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo, ker ni postavilo izvedenca medicinske stroke. Tožnik tega dokaznega predloga ni konkretiziral in navedbe o tem, da bi bil ustrezen specialist psihiater, podaja šele v pritožbi. Ker ni naloga izvedenca, da nadomesti manjkajoče trditve stranke, temveč je dolžan sodišču posredovati le strokovno znanje, s pomočjo katerega lažje ovrednoti že postavljene trditve, je sodišče tožnikov dokazni predlog pravilno zavrnilo.

14. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno, da tožnik intenzivnih duševnih bolečin, ki bi bile posledica izbrisa, ni izkazal. Vse njegove trditve so ostale na pavšalni ravni in tudi ob izpovedi ni izpostavil konkretnih dogodkov, kjer bi prav zaradi posledic izbrisa občutil večjo nemoč, strah, prizadetost, socialno osamitev ali zdravstvene težave. Te je predvsem omenjal v povezavi s prometno nesrečo, pri kateri pa mu je bila nudena ustrezna zdravniška pomoč. Da bi zanjo moral plačati (kar bi sicer predstavljalo premoženjsko škodo), kljub dodatnemu roku za predložitev listin ni izkazal. Neutemeljeno zato v pritožbi izpostavlja, da bi sodišče moralo vpogledati podatke o zdravljenju v SB X., saj ti relevantne nepremoženjske škode ne bi potrjevali. Ker tožnik ni ničesar navedel o bolezenskih težavah, ki bi mu nastale zaradi stresa v obdobju izbrisa, je pravilno zavrnjen tudi dokazni predlog z vpogledom v ostalo zdravstveno dokumentacijo in zdravniški karton.

15. Tožnik k pritožbi prilaga izvedeniško mnenje psihiatrinje iz druge pravdne zadeve, ki se nanaša na drugo stranko. Gre za nedovoljen dokaz, saj ne izkaže, zakaj ga ni predložil že do zaključka glavne obravnave (337. člen ZPP). Tudi sicer je dokaz neprimeren, ker se ne nanaša na tožnika. Duševne bolečine so namreč odraz individualnega trpljenja posameznika in jih ni mogoče predpostavljati zgolj na podlagi obstoja škodnega dogodka, temveč jih je oškodovanec dolžan izkazati.

16. Dokazne ocene sodišča iz 31. točke sodbe, da tožnik ni izkazal dejanskih okoliščin, ko bi zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva bilo porušeno njegovo duševno ravnovesje, na način, da bi to spremenilo njegovo življenje v smislu njegove samopodobe, doživljanja s strani tretjih oseb ali drugačno duševno občutenje, pritožba vsebinsko ne graja. Pritožbeno sodišče zato ne glede na zelo dolgo obdobje izbrisa pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da že pavšalna odškodnina, ki je bila tožniku priznana v upravnem postopku v višini 13.050 EUR, predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo in je njegov višji tožbeni zahtevek neutemeljen.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako odločitev je sodišče sprejelo tudi glede pritožbenih stroškov toženke, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP).

1 Izrecno o tem v odločbi VSRS II Ips 221/2017.