Jedro

Omejitev pravice stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze v svojo korist samo na določen čas med postopkom, pomeni poseg v pravico do izjavljanja, ki je varovana v 22. členu Ustave. Namenjena je pospešitvi in strnitvi postopka, ne sme pa biti sama sebi namen in onemogočiti, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu pravice materialnega prava. Odgovornost sodišča je, da v konkretnem primeru najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je potem, ko je postavljeni sodni cenilec za izdelavo mnenja izrazil potrebo po predložitvi določenih listin, takšno naknadno predložitev dopustilo. Eden od namenov pravil o prekluziji je tudi možnost nasprotne stranke, da se zoper postavljeni zahtevek učinkovito brani. Toženkina možnost obrambe z dopustitvijo teh dokazov ni bila prizadeta, saj je bila s podatki o poškodovanem vozilu že pred tem dobro seznanjena (bila je plačnik popravila in je pred tem tudi sama izračunala manjvrednost vozila).

Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče v postopku odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, praviloma le tedaj, kadar je uspeh strank približno enak in kadar tudi ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov, ki so nastali eni ali drugi stranki, oziroma če obstajajo drugi utemeljeni, razumni in življenjsko sprejemljivi razlogi za takšno odločitev. V obravnavani zadevi takšni razlogi niso podani, saj razmerje med uspehom strank in njunimi stroški ni primerljivo. Zato je potrebna odločitev o stroških glede na uspeh strank v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 726,80 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača odškodnino v višini 1.370,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz izreka (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da je toženka tožniku dolžna plačati 1.108,29 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, za znesek 9.505,59 EUR pa naj tožbeni zahtevek zavrne. Sodbo naj spremeni tudi v stroškovnem delu tako, da toženki prizna uspeh v pravdi v višini 89,6 % in v izreku sodbe opredeli višino pravdnih stroškov, kolikor jih je tožnik dolžan povrniti toženki. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je višina prisojene odškodnine iz naslova materialne škode zaradi manjvrednosti vozila neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje kljub toženkinemu ugovoru prekluzije tožniku dovolilo, da v spis po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo vloži listine (fotokopijo prometnega dovoljenja za vozilo, račun o nabavi vozila, zapisnik o poškodbah na vozilu, specificiran račun izvajalca popravila vozila). Tožnik je z navedeno dokumentacijo razpolagal oziroma jo je imel možnost pravočasno pridobiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Kot dokaz za tožbeni zahtevek v tem delu ni predložil ničesar, razen nekaj slik poškodovanega vozila. Njegov predlog za postavitev izvedenca cenilca za motorna in električna vozila ne more nadomestiti ostalih dokazov, ki so glede na tožnikovo trditveno podlago potrebni. Zmotno je stališče, da zadostuje predlog po postavitvi izvedenca, nato bo pa ta povedal, katero dokumentacijo potrebuje za opravo naložene naloge. To toliko bolj velja, ko ima stranka postopka pooblaščenega odvetnika. Morebiten poziv sodišča k predložitvi dokumentacije bi prav tako presegel materialno procesno vodstvo. Ni mogoče slediti navedbi sodišča prve stopnje, da predložitev navedenih listin ni pomembno podaljšala reševanja spora, saj je pridobivanje listin postopek podaljšalo za več kot štiri mesece. Ob upoštevanju prekluzije dokazov bi moralo sodišče tožbeni zahtevek tožnika iz naslova manjvrednosti vozila v delu, ki presega plačano odškodnino iz tega naslova v višini 1.010,79 EUR, zavrniti kot neutemeljenega. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri izreku o stroških. Sodišče je pri izračunu uspeha napačno upoštevalo tudi natekle zamudne obresti od 26. 7. 2019 do 19. 3. 2021. Tožnikov uspeh tako znaša 11,5 % in ne 13 %, oziroma ob uspehu toženkine pritožbe še manj, 10,40 %. Sicer pa bi moralo sodišče glede na ugotovljen uspeh tožnika za odločitev o stroških uporabiti kriterij sorazmerne povrnitve nasprotni stranki, ne pa da je napačno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Navaja, da ni razpolagal z dokumentacijo o popravilu vozila, saj jo je prejela zavarovalnica kot plačnik. Toženka mu je po vložitvi tožbe nakazala 1.010,79 EUR iz naslova manjvrednosti vozila in mu ni znano, zakaj sodišče tega ni upoštevalo pri izračunu njegovega uspeha.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dopustilo tožniku, da šele po pozivu izvedenca predloži potrebne listine, kršilo pravila o prekluziji, ni utemeljen. Omejitev pravice stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze v svojo korist samo na določen čas med postopkom, pomeni poseg v pravico do izjavljanja, ki je varovana v 22. členu Ustave. Namenjena je pospešitvi in strnitvi postopka, ne sme pa biti sama sebi namen in onemogočiti, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu pravice materialnega prava. Odgovornost sodišča je, da v konkretnem primeru najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi.1 Tožnik je v povezavi z višino odškodninskega zahtevka v delu manjvrednosti vozila v tožbi navedel njegovo starost, nabavno vrednost, lastno oceno škode in oceno manjvrednosti. Priložil je fotografije poškodb vozila in predlagal, da manjvrednost vozila ugotovi sodni cenilec. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je potem, ko je postavljeni sodni cenilec za izdelavo mnenja izrazil potrebo po predložitvi določenih listin, takšno naknadno predložitev dopustilo. Eden od namenov pravil o prekluziji je tudi možnost nasprotne stranke, da se zoper postavljeni zahtevek učinkovito brani. Toženkina možnost obrambe z dopustitvijo teh dokazov ni bila prizadeta, saj je bila s podatki o poškodovanem vozilu že pred tem dobro seznanjena (bila je plačnik popravila in je pred tem tudi sama izračunala manjvrednost vozila – priloga B2). Osnovne podatke o vozilu bi lahko izvedenec razbral tudi iz tožbi priloženih fotografij. Sicer pa je izpolnjen pogoj za predložitev listin po tretjem odstavku 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj njihova dopustitev tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pomembneje zavlekla reševanja spora. Iz vročilnice izhaja, da je izvedenec nalogo za izdelavo mnenja prevzel 1. 6. 2021 in že 14. 6. 2021 zaprosil za manjkajočo dokumentacijo, tožnik je zahtevane listine predložil 7. 7. 2021. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno omogočilo naknadno predložitev listin.

6. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, ki izpodbijajo stroškovni del sodbe. Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče v postopku odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, praviloma le tedaj, kadar je uspeh strank približno enak in kadar tudi ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov, ki so nastali eni ali drugi stranki, oziroma če obstajajo drugi utemeljeni, razumni in življenjsko sprejemljivi razlogi za takšno odločitev.2 V obravnavani zadevi takšni razlogi niso podani, saj razmerje med uspehom strank in njunimi stroški ni primerljivo. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izrek o stroških spremenilo tako, da je o stroških odločilo glede na uspeh strank v postopku.

7. Tožnik je s tožbo zahteval 10.617,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2019 do plačila. Z glavnico je uspel v višini 1.213,75 EUR3 (sodišče prve stopnje je v izrek že kapitaliziralo del obresti), kar znaša približno 11 % zahtevanega zneska. Toženka mu je tako dolžna povrniti 11 % stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, on pa njej 89 % njenih stroškov. Pritožbeno sodišče mu je skladno z Odvetniško tarifo, ki je veljala v trenutku odločanja sodišča prve stopnje4, priznalo naslednje stroške: nagrado odvetniku za tožbo v višini 400 točk, nagrado za prvo pripravljalno vlogo v višini 400 točk, nagrado za drugo pripravljalno vlogo v višini 300 točk, nagrado za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo v višini 400 točk, nagrado za tretjo pripravljalno vlogo v višini 200 točk in odsotnost iz pisarne v višini 40 točk, skupno 1.740 točk oziroma 1.044,00 EUR, poleg tega pa še materialne stroške v višini 27,4 točk oziroma 16,44 EUR, DDV v višini 233,30 EUR, sodno takso v višini 459,00 EUR ter izvedenini (po sklepoma z dne 24. 5. 2021 in z dne 25. 10. 2021) v skupnem znesku 1.036,21 EUR. Stroškov za posvet s stranko ter za pregled listin in dokumentacije sodišče druge stopnje ni priznalo, saj so te storitve obsežene že v nagradah za druge priznane storitve. Njegovi stroški tako znašajo skupno 2.788,95 EUR, 11 % od tega je 306,78 EUR. Toženki je pritožbeno sodišče priznalo naslednje stroške: nagrado za odgovor na tožbo v višini 400 točk, za prvo pripravljalno vlogo 400 točk, za drugo pripravljalno vlogo 300 točk, za tretjo pripravljalno vlogo 200 točk, za druge kratke vloge trikrat po 50 točk (tar. št. 19/4), za prvi narok za glavno obravnavo 400 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, kilometrino na relaciji Domžale – Ljubljana – Domžale (skupno 27 km) v višini 9,99 EUR in materialne stroške v višini 28,90 točk oziroma 17,34 EUR. Stroškov za posvet s stranko, poročilo stranki ter pregled spisa oziroma dokumentacije ni priznalo, saj so te storitve že obsežene v nagradah za druge priznane storitve. Toženkini skupni priznani stroški znašajo 1.161,33 EUR, 89 % od tega je 1.033,58 EUR. Po medsebojnem pobotanju ji je tožnik v roku 15 dni dolžan plačati 726,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka je uspela s približno polovico svoje pritožbe (glede stroškov postopka, ne pa tudi glede manjšega dela prisojenega zahtevka, ki ga je izpodbijala), obe stranki pa sta bili v pritožbenem postopku zastopani preko odvetnika in so jima nastali približno enaki stroški, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka krije svoje stroške.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-2443/08, 16. točka obrazložitve. 2 VSL Sklep I Cpg 798/2019. 3 Z zneskom v višini 1.010,79 EUR je propadel, saj mu je toženka ta znesek po vložitvi tožbe že plačala, tožnik pa tožbenega zahtevka v tem delu ni umaknil. 4 Odvetniška tarifa (Uradni list RS, št. 2/15, 28/18).