Jedro

Dolžnik bi moral glede na navedeno vse ugovore v zvezi z zastaranjem terjatve, ugotavljanjem materialne resnice in vročanjem pisanj na naslov dolžnikovega stalnega prebivališča in ne na naslov njegovega dejanskega prebivališča uveljavljati v pravnomočno končanem pravdnem postopku, katerega sodba predstavlja izvršilni naslov v predmetnem izvršilnem postopku. Ker tega ni storil, so njegove ugovorne navedbe v izvršilnem postopku neutemeljene zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni navedel razlogov iz 55. člena ZIZ, ki bi preprečevali izvršbo (npr. da je že v celoti ali deloma poravnal svoj dolg).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnika.

2. Zoper zavrnitev ugovora se laično pritožuje dolžnik, ki navaja razloge, ki se nanašajo na pomanjkljivosti v postopku odločanja za izdajo izvršilnega naslova (opustitev zaslišanja določenih prič v pravdnem postopku, zastaranje dolga, verodostojnost sklenjene pogodbe, iskanje materialne resnice) in nepravilnosti pri vročanju sklepa o izvršbi dolžniku po določilih Zakona o pravdnem postopku. Smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Upnik ni podal odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom 366. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in uradnega preizkusa. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prvostopenjska odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Kot izhaja iz listin v spisu upnik vodi izvršbo na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova - sodbe Okrajnega sodišča v Ljutomeru P77/2011 z dne 2.11.2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 43/2013 z dne 28.2.2013 in v zvezi z njenim popravkom z dne 8.12.2014. Kar pomeni, da je na podlagi načela formalne legalitete nanj sodišče v izvršilnem postopku vezano (17. člen ZIZ), zato ne more upniku prisoditi manj ali kaj drugega kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa tudi ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega, ter vanj posegati. Takšna ureditev je posledica dejstva, da sta se obstoj in višina terjatve že ugotavljala v pravdnem postopku.

7. Ko je predlagana izvršba na podlagi izvršilnega naslova, sodišče sklep o izvršbi izda. Ne more se spuščati v vprašanje obstoja terjatve, ki je ugotovljena v tem izvršilnem naslovu. Dolžnik tako v izvršilnem postopku ne more uveljavljati dejstev v zvezi z (ne)veljavnostjo pravnega posla - verodostojnostjo pogodbe in uveljavljati postopkovnih kršitev, storjenih v pravdnem postopku, na katerem temelji izvršilni naslov. Sodišče je na izvršilni naslov vezano vse dokler ni razveljavljen, odpravljen ali spremenjen.

8. Dolžnik bi moral glede na navedeno vse ugovore v zvezi z zastaranjem terjatve, ugotavljanjem materialne resnice in vročanjem pisanj na naslov dolžnikovega stalnega prebivališča in ne na naslov njegovega dejanskega prebivališča uveljavljati v pravnomočno končanem pravdnem postopku, katerega sodba predstavlja izvršilni naslov v predmetnem izvršilnem postopku. Ker tega ni storil, so njegove ugovorne navedbe v izvršilnem postopku neutemeljene zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni navedel razlogov iz 55. člena ZIZ, ki bi preprečevali izvršbo (npr. da je že v celoti ali deloma poravnal svoj dolg). Slabo socialno in premoženjsko stanje, ki ga opisuje dolžnik, ko navaja, da je brezposeln in brez prihodkov, ni takšen razlog, ki bi ga sodišče v izvršilnem postopku lahko upoštevalo kot upoštevni ugovorni razlog zoper sklep o izvršbi (55. člen ZIZ). Socialni položaj dolžnika in njegov življenjski minimum namreč ZIZ varuje le z določili o oprostitvi oziroma omejitvi izvršbe v določenih primerih, v primeru izvršbe na denarno terjatev dolžnika so to določbe 101. in 102. člena ZIZ.

9. V zvezi s pritožbeno grajo, da sodišče prve stopnje ni pravilno vročalo sklepa o izvršbi, katerega vročitev je bila opravljena s fikcijo vročitve, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dolžniku o pravilih vročitve obširno pojasnilo v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Kot izhaja iz listin v spisu dolžnik sodna pisanja v predmetnem izvršilnem postopku prejema na naslov L. cesta 88c, M., ki je tudi naslov, katerega v svojih vloga navaja dolžnik. Tako so bila vsa pisanja v tem izvršilnem postopku dolžniku vročena na naslov L 88c, M., osebno ali s fikcijo vročitve, kar pa je kot je bilo že povedano dopustno na podlagi tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ).