Jedro

Predmet dedovanja so stvari in pravice, ki pripadajo posamezniku, pri čemer glede nepremičnin velja domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.

Vprašanje, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL dejansko imel pravico uporabe na sporni nepremičnini, ni stvar zapuščinskega, temveč (ob odsotnosti soglasja vpletenih) morebitnega pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog dediča B.Š. za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju glede dedovanja garaže, stoječe na parc. št. 656/62, k. o. X. Pritožnik v pravočasni pritožbi navaja, da je predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju predložil vso dokumentacijo, ki jo je v zadevi uspel pridobiti. Sklop garaž, med katerimi je tudi garaža, ki je predmet predmetnega postopka, se je začel graditi v letu 1962. Gradnjo ter tudi njeno financiranje so zagotovili določeni zainteresirani stanovalci stanovanjskega bloka na naslovu G.. Med njimi sta bila tudi zapustnik ter pritožnikova mati. Garaža se iz razloga nepoznavanja prava v sklepu o dedovanju ni navedla, kljub temu da se je vseskozi vedelo, da ta spada v zapustnikovo premoženje. Garaža se je ves čas od gradnje do danes tudi uporabljala. Res je, da zapustnik ni vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi. V času gradnje se je ta, zato ker je takrat veljal sistem družbene lastnine, lahko izvajala zgolj prek pravne osebe. V konkretnem primeru se je tako gradnja izvajala prek Hišnega sveta. Zaradi pomanjkanja dokazov o lastništvu sporne garaže, pritožnik pritožbi prilaga overjene izjave V.P. ter S.T., v katerih potrjujeta, da so bili pritožnikovi starši lastniki spornega premoženja. Predlaga izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, s pripombo, da objekt ni vpisan v zemljiško knjigo. Na podlagi takšnega sklepa bo lahko nadaljeval z legalizacijo objekta.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi izrecno priznava, da zapustnik ni vpisan kot lastnik nepremičnine, ki je predmet predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Glede na navedeno ter glede na dokaze, ki jih je priložil predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, ter dokaze, ki jih je po uradni dolžnosti pridobilo sodišče (redni izpis iz zemljiške knjige, ki se nahaja v prilogi C 1), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Slednje je namreč v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo materialnopravno podlago za odločitev o predlogu pritožnika. Predmet dedovanja so stvari in pravice, ki pripadajo posamezniku (2. člen ZD), pri čemer glede nepremičnin velja domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (11. člen SPZ). Ker je iz izpisa iz zemljiške knjige razvidno, da je kot lastnik sporne nepremičnine vpisana Občina Ljubljana Šiška (družbena lastnina), nepremičnina tako ne more predstavljati zapuščine po pokojnem.

Pritožnik tudi ni uspel izkazati, da bi zapustnik razpolagal bodisi s pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice na sporni garaži bodisi s pravico uporabe, ki bi mu ob uveljavitvi ZLNDL omogočila ex lege pridobitev lastninske pravice. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da odločba Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Šiška z dne 11. 8. 1962 (priloga A 13) ne more služiti kot dokaz lastništva zapustnika na sporni garaži. Res je sicer, da imetnik pravice do uporabe v skladu s prvim odstavkom 2. in 3. člena ZLNDL ex lege postane lastnik nepremičnine, a iz predložene odločbe je razvidno le dejstvo, da je Hišni svet, G. 7, 9, 11 (in ne zapustnik) pridobil pravico uporabe zemljiških parcel št. 656/3, k. o. X, za gradnjo provizoričnih garažnih objektov, pri čemer iz odločbe ni razvidno niti, ali je bil zapustnik član pridobitelja pravice uporabe.

Tudi dokazi (izjave prič – sosedov o tem, da je bil zapustnik lastnik sporne garaže), ki pritožnik priložil (šele) v pritožbenem postopku, niso takšne narave, da bi pritožnik z njimi lahko uspešno dokazal lastništvo zapustnika na spornih nepremičninah.

Pritožbeno sodišče pritožniku še pojasnjuje, da vprašanje, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL dejansko imel pravico uporabe na sporni nepremičnini (1), ni stvar zapuščinskega, temveč (ob odsotnosti soglasja vpletenih) morebitnega pravdnega postopka.

Pritožbene navedbe so torej neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrdilo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 1. 7. 2010, opr. št. II Ips 634/2007.