Jedro

Nasprotni udeleženec je dolžan predlagatelju povrniti stroške denacionalizacijskega postopka po določbi 104. čl. ZNP. Če je udeležencev več, pa ti niso solidarno odgovorni za izpolnitev glavne obveznosti, sosporniki stroške krijejo po enakih delih, razen, če gre za precejšnjo razliko pri njihovem deležu na spornem predmetu, kajti tedaj stroške nosijo po deležu udeležbe na glavni sporni stvari (smiselna uporaba določb 161. čl. ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da se določena odškodnina zniža za 26.671,54 EUR, v izpodbijani

5. točki izreka pa tako, da se stroški, ki jih je nasprotna udeleženka dolžna povrniti predlagateljici, odmerijo v višini

523.530,00 SIT.

Stroške sestave odgovora na pritožbo nosi predlagateljica sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se upravičenki do denacionalizacije pok. F. Z. za podržavljene nepremičnine parc.št. 327, 328, 1492, 3499 in 3500, vse k.o. B., določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 121.611,15 EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe, ki se izplačajo na zahtevo skrbnice za poseben primer - predlagateljice.

Nadalje je sodišče vzelo na znanje umik predloga zoper Ž. M. d.o.o. in Sklad kmetijskih zemljišč Republike Slovenije in nepravdni postopek glede njiju ustavilo, odločilo pa še, da je Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna predlagateljici povrniti stroške postopka v višini 2.420.088,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila v roku 15 dni, zahtevo za povrnitev stroškov nasprotne udeleženke Ž. M. d.o.o. pa je sodišče zavrnilo.

Zoper 1. in 5. točko izreka sklepa (glede višine odškodnine in odmerjenih stroškov predlagateljice v breme pritožnice) se je nasprotna udeleženka Slovenska odškodninska družba, d.d. pritožila.

Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje brez pravne podlage k odškodnini za nacionalizirano premoženje, izračunani na podlagi cenitve D. Č., prištelo še razliko med ocenjeno vrednostjo nepremičnine v letu 1955 in kupnino, dogovorjeno v pogodbi, sklenjeno dne 4.7.1955, in sicer gre za razliko v višini 28.046,00 USD. Glede stroškovne odločitve se pritožnica ne strinja s tem, da ji je sodišče v plačilo naložilo tudi tiste stroške, ki so nastali v postopku v času, ko pritožnica sploh še ni bila stranka postopka. Poudarja, da je predlagateljica sama kriva za nastanek stroškov proti stranki, zoper katero zahtevek ni bil utemeljen, ker si predlagateljica ni rezervirala sredstev za denacionalizacijo po določbah ZLPP.

Na pritožbo je predlagateljica odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe. Ponavlja podlago odškodninskega zahtevka za razliko med ocenjeno vrednostjo nepremičnin in dogovorjeno in izplačano kupnino ter meni, da pritožbene navedbe predstavljajo prepovedane novote.

Glede stroškovne odločitve predlagateljica meni, da je slednja pravilna, saj so bili vsi priznani stroški potrebni, zaradi pritožnice pa ni sicer dolgotrajni postopek nič hitreje stekel. Predlagateljica priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožnica je na odgovor na pritožbo podala svoje stališče, in sicer zlasti glede tega, da v pritožbi ni navajanega ničesar novega, saj je višini zahtevka pritožnica nasprotovala že v vlogi 8.12.2003 in nikoli ni pripoznala višine zahtevka, kot to netočno trdi predlagateljica v odgovoru na pritožbo. V pritožbi sporni znesek odškodnine ne more biti priznan zato, ker nikoli ni bil nacionaliziran, predstavlja le enega od dokazov, da je bila prodajna pogodba sklenjena na način, opredeljen v 5. čl. ZDen. Glede stroškov pa se pritožnica sklicuje na novejšo prakso pritožbenega sodišča, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka po določbi 35. in 36. čl. ZNP.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po določbi 42. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS št. 27/91 s spremembami in dopolnitvami) sklenilo, da se (ker vrnitev podržavljenega premoženja v last in posest ali z vzpostavitvijo lastninske pravice/deleža ni mogoča) na zahtevo upravičenca denacionalizacija izvede z določitvijo odškodnine v obliki obveznic Republike Slovenije. Višina odškodnine se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (44. čl. Zden). Sodišče je pri tem uporabilo cenitev, ki jo je napravil sodni cenilec D. Č., in ki je ugotovil vrednost podržavljenega premoženja po omenjenih kriterijih na

345.645,64 DEM, in ki ji nobena od strank postopka ni nasprotovala.

Ker kupnina, ki jo je upravičenka prejela po pogodbi, za katero je bilo z vmesnim sklepom že pravnomočno ugotovljeno, da je bila sklenjena v okoliščinah iz 5. čl. ZDen, presega 30% ugotovljene vrednosti nepremičnine, je to vsoto (prejeto kupnino) potrebno v celotnem znesku upoštevati (=odšteti) od ugotovljene vrednosti podržavljenega premoženja (1. odst. 72. čl. ZDen).

Sodišče je tako pravilno odštelo valorizirano kupnino (v višini

86.000 USD, kar je enako 159.960,00 DEM), in znesek v višini

94.939,61 EUR predstavlja pravilno višino odškodnine, ki jo je pritožnica dolžna v obliki obveznic RS izplačati upravičenki.

Sodišče prve stopnje je brez pravne podlage k tej vsoti prištelo še zahtevano razliko med v letu 1955 ocenjeno vrednostjo podržavljenih kupnin in dogovorjeno ter izplačano kupnino. To bi lahko storilo le v primeru, če bi bil od ocenjene vrednosti nepremičnin odštet znesek ocenjene, ne pa v pogodbi dogovorjene cene nepremičnin. Gre za razliko, na podlagi katere je sodišče sklepalo, da je bila pogodba v letu 1955 sklenjena pod prisilo, saj dogovorjena kupnina ni bila enaka niti tedaj ocenjeni vrednosti premoženja. Vendar za ta znesek upravičenka sedaj ni prikrajšana, saj je od v tem postopku ocenjene vrednosti nepremičnin odšteta le dejansko prejeta kupnina v valorizirani obliki.

Glede stroškov postopka odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

Po ustaljeni sodni praksi je potrebno pri odločanju o stroških postopka uporabiti določbo 104. čl. Zakona o nepravdnem postopku, saj je postopek denacionalizacije po svoji naravi in vsebini najbolj podoben postopku za določitev odškodnine. To pomeni, da je te stroške dolžan kriti tisti, v korist katerega je bilo premoženje odvzeto oz.

ki je dolžan plačati odškodnino. Na strani zavezancev oz. nasprotnih udeležencev so v tem postopku nastopali kar trije: najprej le Ž.

M. d.o.o., nato še Sklad kmetijskih zemljišč RS in šele po 18.10.1999 sedaj še edini aktualni nasprotni udeleženec - SOD, d.d. ZNP v splošnih določbah o stroških postopka določa, da ima udeleženec pravico do povrnitve stroškov postopka le, kadar zakon določa, da trpi stroške eden od udeležencev ali nekateri od udeležencev (3. odst. 35. čl. ZNP). Ravno v denacionalizacijskem postopku, v bistvenem glede vprašanja stroškov postopka podobnem postopku za določitev odškodnine, ZNP določa posebno pravico do povrnitve stroškov. Ničesar pa specialna določba ne določa o sospornikih, ki so dolžni povrniti stroške nasprotni stranki. Zato pride v poštev smiselna uporaba določb Zakona o pravdnem postopku (po 37. čl. ZNP), ki v 161. čl. pravi, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih, razen, kadar je med njimi precejšnja razlika glede deleža na spornem predmetu - po tem razmerju sodišče odloči, kolikšen del stroškov naj povrne vsak izmed sospornikov, pod pogojem, da sosporniki niso solidarno odgovorni za izpolnitev glavne stvari. V konkretnem postopku zadnji v postopek vstopli udeleženec - pritožnica - ni dolžan nositi stroškov postopka, ki so nastali pred njegovim vstopom v postopek. Zato je bilo treba odločitev spremeniti tako, da se pritožnici v plačilo naloži le plačilo stroškov od 18.10.1999 dalje: za tri pripravljalne vloge (3 x 600 točk = 1800 točk), za tri naroke (3 x 600 = 1800 točk), za kilometrino skupaj 8.750,00 SIT, za dva posveta s stranko 100 točk in za dve poročili stranki 200 točk. Skupaj z 20% davkom na dodano vrednost to pomeni znesek 523.530,00 SIT.

Povrnitev ostalih stroškov bi morala predlagateljica zahtevati od prvotnih udeležencev, česar pa ob umiku predloga ni storila, zato do povrnitve slednjih ni upravičena.

Ker je pritožba v celoti utemeljena, je pritožbeno sodišče po določbi

3. točke 365. čl. ZPP in 37. čl. ZNP izpodbijani odločitvi o višini odškodnine in odmerjenih stroških postopka spremenilo tako, da je znesek odškodnine znižalo za 26.671,54 EUR, odmerjene stroške pa na

523.530,00 SIT.

Ker predlagateljica v pritožbenem postopku ni uspela, ji sodišče ni priznalo zahtevka na povrnitev stroškov sestave odgovora na pritožbo.