Jedro

Drugačno oceno neposredno izvedenih dokazov lahko sodišče druge stopnje sprejme samo na podlagi obravnave (1. točka 358. člena ZPP). Ker je sodišče druge stopnje spremenilo dokazno oceno in na podlagi tega spremenilo sodbo prve stopnje brez obravnave, je prekršilo določbo prve točke 358. člena ZPP in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost drugostopne odločitve. Zato gre za bistveno kršitev iz prvega odstavka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne 21.10.1996, potrjene s sklepom komisije za pritožbe z dne 9.12.1996, na podlagi katerih je bil tožnici zaradi hujše kršitve delovne obveznosti po 3. točki 17. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti (neodgovorno upravljanje s finančnimi, osnovnimi in drugimi sredstvi, ki so last podjetja, če je s storitvijo nastala škoda večja od petih povprečnih plač na zaposlenega v podjetju v mesecu, ko je bila kršitev storjena) izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da uvedba in vodenje disciplinskega postopka nista zastarala in da je tožnica odgovorna za očitane hujše kršitve delovnih obveznosti. Zato je pritrdilo oceni disciplinskih organov tožene stranke, da je bil zaradi teže in narave storjene kršitve tožnici zakonito izrečen najstrožji ukrep.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je razveljavilo odločbi disciplinske komisije in komisije za pritožbe pri toženi stranki ter disciplinski postopek ustavilo. Ugotovilo je, da sta se tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka iztekla. Navedlo je, da je sodišče prve stopnje glede na dejansko stanje zmotno presodilo odločilna dejstva in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje naj bi sprejelo napačno dokazno oceno o izpovedi priče K. glede odločilnih dejstev za presojo o poteku zastaralnega roka.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je po postopkovnih pravilih praviloma le prvostopno sodišče tisto, ki sme ugotavljati dejansko stanje. Tako je tudi v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje kot odločilni dejstvi ugotovilo, da bivši generalni direktor ni bil seznanjen z vsemi podrobnostmi dejanj tožnice, ki pomenijo znake očitanih kršitev delovne obveznosti in da je bil šele novi generalni direktor izmed vseh organov, pooblaščenih za uvedbo disciplinskega postopka tisti, ki je šele dva dni pred uvedbo postopka izvedel za dejanje in storilko. Drugostopno sodišče bi take dejanske ugotovitve smelo spreminjati le, če bi opravilo drugostopno obravnavo, kjer bi ponovno zaslišalo vse priče in na novo dokazno ocenilo njihove izpovedbe. Ker pa je pritožbeno sodišče na seji senata spremenilo dokazno oceno, je s tem bistveno kršilo postopkovna določila. Poleg tega obstoji tudi nasprotje med tem, kar se v izpodbijani sodbi navaja o vsebini zapisnikov o izpovedbi priče K. in dejansko vsebino teh zapisnikov, drugostopno sodišče pa naj bi tudi prekoračilo tožbeni zahtevek. Na podlagi nedopustno drugače kot v prvi sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče druge stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 67. člena ZTPDR o zastaranju.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da je ves čas opozarjala, da je bil disciplinski postopek konstrukt, ki je imel namen tožnico odstraniti iz podjetja. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, navedbe v reviziji o tem, da imajo očitane kršitve znake kaznivega dejanja, pa je popolna revizijska novota.

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je razveljavilo disciplinske odločbe tožene stranke in ustavilo disciplinski postopek zoper tožnico zato, ker naj bi uvedba in vodenje disciplinskega postopka zastarala. Bistvena za odločitev je bila presoja o začetku teka zastaralnega roka.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da uvedba in vodenje disciplinskega postopka nista zastarala. Tako odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da je pristojni organ tožene stranke za storilko in vse elemente, ki predstavljajo dejanski stan očitane kršitve, zvedel dva dni pred podano zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka, to je okrog 17. 6. 1996. Naročilnici za sporne storitve sta bili izdani 20. 12. 1995 in 17. 1. 1996, računi za opravljene storitve pa so bili likvidirani in plačani še precej kasneje. Zato od storitve kršitve do začetka disciplinskega postopka dne 19. 6. 1996 ni poteklo 6 mesecev, postopek pa je bil voden tudi v okviru objektivnega enoletnega zastaralnega roka, glede na to, da je komisija za pritožbe sprejela svojo odločitev dne 9. 12. 1996. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bil pristojni organ tožene stranke, ki je zvedel za kršitev in storilko, generalni direktor S., ki je funkcijo nastopil v maju 1996, ne pa že prejšnji generalni direktor D. Ugotovilo je namreč, da iz njegove izpovedbe ne izhaja, da bi bil seznanjen z vsemi elementi, ki predstavljajo dejanski stan očitane kršitve - zlasti ne o višini škode. Sodišče izpovedbi te priče o seznanjenosti s kršitvijo, podani ob zaslišanju v ponovljenem postopku, ni verjelo z utemeljitvijo, da "se priča ob vedno večji odmaknjenosti dogodka spominja vse več podrobnosti, čeprav je bila že prvič izredno podrobno zaslišana" in da "ocenjuje, da priča z izpovedovanjem ščiti tožnico".

Sodišče druge stopnje pa navede, da je sodišče prve stopnje "sprejelo napačno dokazno oceno o izpovedi priče D. glede odločilnih dejstev" in nato sprejme dokazni zaključek, da je bil že D. seznanjen z vsemi elementi očitane kršitve, vključno z višino škode. Iz njegove izpovedbe naj bi "nedvomno izhajalo, da je od vsega začetka spremljal potek obeh novoletnih akcij, to pa pomeni, da je bil seznanjen tudi z vsemi bistvenimi elementi očitanih kršitev". Na podlagi take dokazne ocene je sodišče druge stopnje presodilo, da je pristojni organ tožene stranke že 17. 1. 1996 vedel za očitane kršitve in storilko, zato sta uvedba in vodenje disciplinskega postopka zastarala.

S tem pa je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v sodbi prve stopnje in na podlagi drugačnega dejanskega stanja spremenilo sodbo prve stopnje Ugotovitev o seznanitvi pristojnega organa z vsemi elementi očitane disciplinske kršitve je oprlo na pričevanje D., torej na dokaz, ki je bil neposredno izveden na glavni obravnavi v postopku na prvi stopnji. Drugačno oceno neposredno izvedenih dokazov pa lahko sodišče druge stopnje sprejme samo na podlagi obravnave (1. točka 358. člena ZPP). Ker je sodišče druge stopnje spremenilo dokazno oceno in na podlagi tega spremenilo sodbo prve stopnje brez obravnave, je prekršilo določbo prve točke 358. člena ZPP in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost drugostopne odločitve. Zato gre za bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar tožena stranka uveljavlja v reviziji zoper sodbo druge stopnje.

Že v tem delu je revizija utemeljena in ji je Vrhovno sodišče zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Ker sodišče druge stopnje odloča o pritožbi praviloma brez obravnave (prvi odstavek 347. člena ZPP), bo potrebno v ponovljenem postopku najprej na seji senata ugotoviti in oceniti, ali je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja (ocena pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov pa je ugotavljanje dejanskega stanja) pred sodiščem druge stopnje ponoviti v prvostopnem postopku že izvedene dokaze. Če bo do takega zaključka prišlo, bo moralo, zaradi varovanja temeljnega načela ZPP - načela neposrednosti (4. člen ZPP), pred sodiščem druge stopnje razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP).

Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. VIII Ips 51/2000 z dne 7. 11. 2000 že enkrat odločilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje zaradi enake bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V obravnavani zadevi je sodišče odločitev sprejelo v le deloma spremenjenem senatu. Revizijsko sodišče je zato odločilo, da se tokrat zadeva vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom (356. člen v zvezi s 383. členom ZPP).