Jedro

Ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni ponudila relevantnih navedb, je prostispisna, saj je v vlogi z dne 22.5.2001 konkretizirano na drugačen način od tožeče stranke opisala okoliščine škodnega dogodka. S tem, ko je prvostopno sodišče toženi stranki neupravičeno očitalo pomanjkanje trditvene podlage in hkrati zavrnilo dokazni predlog, s katerim je tožena stranka dokazovala drugačne dejanske okoliščine, kot jih je zatrjevala tožeča stranka, je toženi stranki dejansko onemogočila neenakopravno obravnavanje pred sodiščem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži do končne odločbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v sporu majhne vrednosti obdržalo v veljavi plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani opr.

št. I Plg 211/98 z dne 4.5.1998 in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 49.350,00 SIT.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenemu sodišču. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na pravici iz subrogacije po 1. odstavku 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in sicer kot zahtevek za povrnitev izplačane odškodnine svojemu zavarovancu iz naslova škode, ki naj bi jo povzročil zavarovanec tožene stranke. Za utemeljitev tovrstnega zahtevka mora tožnik torej izkazati odškodninsko odgovornost toženca za nastalo škodo, kakor tudi, da je tožnik oškodovancu nastalo škodo poravnal. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi na odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke sklepalo zgolj iz ugotovitev v policijskem zapisniku PPP Ljubljana II (A 2 do A 8) in sicer iz navedb, da je "voznik A.A. dne 2.6.1996 vozil lastni osebni avtomobil po izvozu iz parkirišča Vodnikove ceste v Ljubljani, pri hišni št. 155 in ob tem ni vozil ob desni strani vozišča v smeri vožnje, s čimer je povzročil prometno nesrečo". Na osnovi takšnih ugotovitev pa je materialnopravno napačno sklepanje prvostopnega sodišča, da je zgolj s tem, tožeča stranka dokazala, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za nastalo škodo. Obrazložitev prvostopnega sodišča namreč nima nobenih materialno pravnih razlogov glede obstoja škode kot elementa odškodninske odgovornosti, v posledici česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 2. odstavka 458. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče pa opozarja tudi na ugotovljeno absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je v trditvenih navedbah zatrjevala drugačne dejanske okoliščine v zvezi s škodnim primerom, na osnovi česar je zanikala odgovornost svojega zavarovanca za nastalo škodo in s tem v zvezi tudi ponudila ustrezne dokaze, med drugim tudi zaslišanje zavarovanca tožene stranke. Prvostopno sodišče je tovrsten dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da so predlagane priče že ob času nastanka prometne nesreče podale svoje izjave o dogodku in ni bilo mogoče pričakovati, da bi predlagane priče povedale kaj novega ali drugače, kot so že izjavile. S takšnimi razlogi se pritožbeno sodišče ne strinja. Res je, da sodišče odloča o tem katere od predlaganih dokazov bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev (2.odst. 213.čl. ZPP). Vendar mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (1.odst. 5.čl. ZPP). V kolikor ena stranka ponudi drugačno trditveno podlago od nasprotne stranke in s tem v zvezi ponudi dokaze (1.odst.7.čl. ZPP), se mora sodišče do takšnih trditev opredeliti. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni ponudila relevantnih navedb, je protispisna, saj je v vlogi z dne 22.5.2001 konkretizirano na drugačen način od tožeče stranke opisala okoliščine škodnega dogodka.

S tem, ko je prvostopno sodišče toženi stranki neupravičeno očitalo pomanjkanje trditvene podlage in hkrati zavrnilo dokazni predlog, s katerim je tožena stranka dokazovala drugačne dejanske okoliščine, kot jih je zatrjevala tožeča stranka, je toženi stranki dejansko onemogočila enakopravno obravnavanje pred sodiščem. Ob dejstvu, da sta se pravdni stranki sklicevali na nasprotujoče si trditve svojih zavarovancev, prvostopno sodišče ne bi smelo dokaznega predloga zavrniti zgolj zaradi pričakovanja, da bosta priči pri nasprotujočih si izjavah vztrajali. Tudi v kolikor bi se to dejansko izkazalo za resnično, je naloga sodišča, da z ustrezno dokazno oceno vseh dokazov ugotovi pravilno dejansko stanje in s tem preizkusi trditveno podlago pravdnih strank, v posledici česar bo odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. S tem ko je sodišče zavrnilo izvedbo dokaznega predloga z zaslišanjem predlaganih prič, sklicujoč se na nerelevantnost pričakovanih izpovedi, je sodišče podalo dokazno oceno predlaganih dokazov, ne da bi jih sploh izvedlo, s čimer je bila toženi stranki dejansko odvzeta možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo ugotovljene pomanjkljivosti v postopku odpraviti in v okviru dokaznih predlogov pravdnih strank ugotoviti relevantne dejanske okoliščine v zvezi s spornim škodnim dogodkom. Kot v pritožbi pravilno opozarja pritožnik, pa bo pri tem glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno moralo izhajati iz določbe 178. člena ZOR, ki ureja odgovornost pri nesreči večih udeleženih motornih vozil. Opozoriti pa je na potrebnost preizkusa pravilnosti pooblastila pooblaščenca tožeče stranke, ki je podpisano s strani direktorja območne enote tožeče stranke, ki nima statusa pravne osebe in ni stranka tega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.