Jedro

Po presoji revizijskega sodišča je revident zahtevo pravilno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za ponoven izračun družinske pokojnine tožnica uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici.

Dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravice oziroma za naložitev obveznosti, predstavljajo vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava, in ne le dejstva, ki so bila v tej odločbi ugotovljena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, št. 3020445 z dne 16. 9. 2008 in št. 33-3020445 z dne 26. 3. 2008 ter za novo odmero družinske pokojnine zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo sklep tožene stranke z dne 26. 3. 2008 in njeno odločbo z dne 16. 9. 2008, toženi stranki je naložilo, da mora tožnici izdati novo odločbo o odmeri družinske pokojnine v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter ji povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnici pravnomočno priznana in odmerjena družinska pokojnina zaradi odpada družinskega člana z odločbo tožene stranke z dne 25. 1. 2006, ki je tožnica ni izpodbijala. Dne 19. 2. 2008 je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, ker v prvotni odločbi pri pokojninski osnovi niso bile upoštevane plače njenega očeta za leta 1972 – 1976. Prvostopenjski organ tožene stranke je zahtevo zavrgel kot prepozen predlog za obnovo postopka po Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ker so od izdaje odločbe o družinski pokojnini za tožničinega brata z dne 1. 9. 2003 potekla več kot 3 leta. Drugostopenjski organ tožene stranke je tožničino pritožbo zavrnil in zavrgel njeno zahtevo z obrazložitvijo, da je bilo o odmeri družinske pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 25. 1. 2006 (4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP). Po presoji sodišča pa neupoštevanje plače v pokojninski osnovi pri prvotni odmeri pomeni, da v tem delu o pokojninski osnovi še ni bilo pravnomočno odločeno, zato lahko zavarovanec zahteva novo odmero pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila pokojninska osnova določena z odločbo o odmeri družinske pokojnine tožničinemu bratu z dne 1. 9. 2003. Plače njenega pokojnega očeta za čas od 17. 10. 1972 do 31. 12. 1976 niso bile upoštevane, ker jih delodajalec ni sporočil v matično evidenco, niti jih ni imel v arhivu niti jih ni javil na potrdilu o plači. Dejstva o plačah so obstajala že pred pravnomočnostjo odločbe z dne 25. 1. 2006. Vštevnost plač v pokojninsko osnovo ne predstavlja pravice po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), zato o njej ne more biti odločeno v izreku upravne odločbe. V pravnomočno odločbo se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi, tožnica niti pred tem njen brat pa odločb nista izpodbijala. ZPIZ-1 ne dopušča nove odmere pokojnine zaradi novih dejstev in ne pozna več instituta ponovne odmere pokojnine zaradi naknadno ugotovljene plače. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica je z vlogo z dne 19. 2. 2008 zahtevala novo odmero družinske pokojnine, ki ji je bila pravnomočno odmerjena z odločbo revidenta z dne 25. 1. 2006, ker je naknadno izvedela, da pri pokojninski osnovi niso bile upoštevane očetove plače za delo v obdobju od 17. 10. 1972 do 31. 12. 1976. Po presoji revizijskega sodišča je revident zahtevo pravilno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za ponoven izračun družinske pokojnine tožnica uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici. Ker so v času vložitve te zahteve revidenta pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1 in ZUP, bi tožnica z zahtevkom lahko uspela le, če bi bila v ZPIZ-1 ali ZUP podana pravna podlaga za to, da se družinska pokojnina, ki ji je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo z dne 25. 1. 2006, ponovno odmeri, tokrat z upoštevanjem zatrjevane ugodnejše pokojninske osnove. ZPIZ-1 v nasprotju s prej veljavnim ZPIZ ne vsebuje posebnih določb o razveljavitvi ali spremembi dokončne (oziroma lahko tudi že pravnomočne) odločbe o priznanju pravic iz zavarovanja (269. člen ZPIZ), niti ne omogoča več posebne, neprave obnove postopka, ki ni bila vezana na rok (270. člen ZPIZ). V skladu z 249. členom ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Tožnica zahteve formalno niti ni uveljavljala kot izredno pravno sredstvo, zato jo je drugostopenjski organ revidenta pravilno obravnaval kot zahtevo za ponovno odmero in ne kot predlog za obnovo postopka, ker niti ni bil tako oblikovan (1).

8. Sodišči sta nepravilno skrčili obseg varstva instituta pravnomočnosti na dejstva, ki so izrecno ugotovljena v prvotni pravnomočni upravni odločbi. V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP se zahteva stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravice oziroma za naložitev obveznosti, predstavljajo vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava, in ne le dejstva, ki so bila v tej odločbi ugotovljena. Neugotovljeno pravno relevantno dejstvo predstavlja kršitev po ZUP v okviru nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se lahko uveljavlja v pritožbenem postopku (2. točka prvega odstavka 237. člena ZUP). Stranka pa lahko nova dejstva in dokaze – nova z vidika izpodbijane odločbe, vendar obstoječa v času prvotnega odločanja (2) – navaja in predlaga pri izrednem pravnem sredstvu obnove postopka (1. točka 260. člena ZUP). Ravno institut obnove postopka zaradi novih dejstev in dokazov najbolj očitno kaže, da se ne more šteti za dejanski stan upravne odločbe samo ugotovljenih dejstev v odločbi, temveč je treba upoštevati vsa dejstva, nastala do izdaje odločbe. Po nasprotnem razlogovanju sodišč bi pravnomočnost izgubila svoj namen zaščite pravne varnosti in bi lahko stranke z navajanjem dejstev počakale na odločitev in jih uveljavljale kasneje z novimi zahtevami, če jim rezultat ne bi bil po godu. Pravnomočnost seveda tudi varuje stranke v obrnjeni situaciji, ko je zmotno ugotovljeno dejstvo, ki v resnici ni obstojalo in jim je na podlagi tega priznana (večja) pravica. Od strank pa se pri varovanju pravic pričakuje skrbnost (3), ki se odrazi v izkoriščanju zakonske možnosti.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. zadevo VIII Ips 230/2008. Op. št. (2): Štucin v Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2008, GV Založba, Ljubljana, str. 681. Op. št. (3): Prim. tretji odstavek 238. člena ZUP in 1. točka prvega odstavka 263. člena ZUP.