Jedro

Dolžnik je v ugovoru izrecno potrdil poslovno sodelovanje z upnikom, iz ugovora pa tudi ne izhaja, da dolžniku obveznosti, ki so predmet izvršbe, morebiti ne bi bile znane. Sam je namreč navedel, da so te neusklajene in med strankama sporne in da je prerekal izdane račune upnika ter se poskušal dogovoriti za njihovo zmanjšanje na utemeljen znesek. V obravnavani zadevi tako ni podan položaj, ko dolžniku glede v ugovoru zatrjevanih dejstev ne bi bilo treba predlagati dokazov, kot to v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse velja, če dolžnik zatrjuje obstoj negativnih dejstev (npr. neobstoj poslovnega razmerja z upnikom) ali če uveljavlja ugovor nevednosti. Da bi bilo predmetni ugovor mogoče šteti kot obrazložen, bi dolžnik zato za svoje navedbe moral predlagati tudi dokaze (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-192/23 z dne 1. 2. 2024). Ker, kot v pritožbi pravilno opozarja upnik, dolžnik tega ni storil, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 61. člena ZIZ, ko je dolžnikov ugovor ocenilo kot obrazložen, in posledično sprejelo zmotno odločitev, ko je ugovoru na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ ugodilo. Neobrazložen ugovor mora namreč sodišče na podlagi petega odstavka 62. člena ZIZ kot neutemeljen zavrniti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi VL 75942/2025 z dne 2. 9. 2025 zavrne.

II.Dolžnik mora upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbe v znesku 125,00 EUR.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi VL 75942/2025 z dne 2. 9. 2025 (točka 1 izreka) in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru (točka 2 izreka).

2.Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložil upnik in se skliceval na razloge zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Sodišču prve stopnje je očital, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor. Dolžnik namreč za zatrjevana dejstva ni predložil nobenih dokazov. S tem, ko je sodišče prve stopnje takemu ugovoru ugodilo, je po prepričanju upnika ravnalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, ki je vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa. Sodišču druge stopnje je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika zavrne, dolžniku pa naloži povrnitev upnikovih stroškov pritožbenega postopka. Podrejeno je predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, stroške pritožbenega postopka pa upošteva kot nadaljnje stroške izvršilnega postopka.

3.Dolžnik je v odgovoru na pritožbo tej nasprotoval. Navedel je, da je tudi sam vložil pritožbo zoper izpodbijani sklep, vendar iz diametralno nasprotnih razlogov kot upnik. Soglašal je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je vložil obrazložen ugovor, menil pa je, da je odločitev sodišča prve stopnje, ko je poleg tega, da je sklep o izvršbi razveljavilo, zadevo tudi predalo v pravdni postopek, procesnopravno nepravilna. Predlagal je, da sodišče pritožbo upnika zavrne, izpodbijani sklep pa odpravi na način, da upošteva pritožbo dolžnika in zavrne z ugovorom izpodbijani sklep o izvršbi.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje v zvezi z navedbami dolžnika v odgovoru na pritožbo, da je tudi sam vložil pritožbo zoper izpodbijani sklep, uvodoma pojasnjuje, da iz podatkov spisa vložitev takšne pritožbe v obravnavani zadevi ne izhaja. Sicer pa takšna pritožba dolžnika niti ne bi bila dovoljena, saj dolžnik zanjo nima pravnega interesa. Tudi če bi jo dolžnik vložil, bi jo sodišče zato moralo zavreči (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu namreč sprejelo edino možno odločitev, ki jo lahko sprejme, če dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vloži obrazložen ugovor, s katerim sklep o izvršbi izpodbija (tudi) v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Pravni interes za pritožbo zoper sklep, s katerim sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 62. člena ZIZ ugovoru ugodi in odloči, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v nadaljnjem pravdnem postopku, ima zgolj upnik.

6.Presoja utemeljenosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je vezana izključno na presojo obrazloženosti ugovora. Na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ izvršilno sodišče že na podlagi dejstva, da je ugovor, s katerim dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali v delu, v katerem mu je naloženo, naj terjatev plača, obrazložen, ugovoru ugodi in sklep o izvršbi razveljavi, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, pred pristojnim pravdnim sodiščem. Če sodišče ugotovi, da ugovor ni obrazložen, kot to določa drugi odstavek 61. člena ZIZ, ugovor na podlagi petega odstavka 62. člena ZIZ že na podlagi tega zavrne. Neobrazložen ugovor se namreč šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ).

7.Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti dolžnikovega ugovora v izpodbijanem sklepu sicer pravilno izhajalo iz presoje njegove obrazloženosti, vendar pa je sprejelo zmotno ugotovitev, da je dolžnikov ugovor obrazložen. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ dolžnik, ki z ugovorom sklep o izvršbi izpodbija v delu, s katerim mu je naloženo, da poravna terjatev upnika, standardu obrazloženosti zadosti, če v ugovoru navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. V obravnavani zadevi je dolžnik v ugovoru navedel, da dolg do upnika ne obstoji oziroma ne obstoji v taki višini, saj so obveznosti med njima neusklajene in sporne, upnik pa ni na primeren način pristopil k razrešitvi nesoglasij. Potrdil je, da je imel v preteklosti obveznosti do upnika in da je z njim poslovno sodeloval. Navedel je tudi, da je račune v preteklem obdobju utemeljeno prerekal oziroma se poskušal dogovoriti za njihovo zmanjšanje na utemeljen znesek, in izpostavil, da upnik predlogu za izvršbo ni priložil zatrjevanih verodostojnih listin. Grajal je tudi odločitev o priznanih stroških, ki jih je označil za ekscesne in nesorazmerne glede na znesek glavnice. Kakršnihkoli dokazov v ugovoru ni predlagal.

8.Dolžnik je v ugovoru izrecno potrdil poslovno sodelovanje z upnikom, iz ugovora pa tudi ne izhaja, da dolžniku obveznosti, ki so predmet izvršbe, morebiti ne bi bile znane. Sam je namreč navedel, da so te neusklajene in med strankama sporne in da je prerekal izdane račune upnika ter se poskušal dogovoriti za njihovo zmanjšanje na utemeljen znesek. V obravnavani zadevi tako ni podan položaj, ko dolžniku glede v ugovoru zatrjevanih dejstev ne bi bilo treba predlagati dokazov, kot to v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse velja, če dolžnik zatrjuje obstoj negativnih dejstev (npr. neobstoj poslovnega razmerja z upnikom) ali če uveljavlja ugovor nevednosti. Da bi bilo predmetni ugovor mogoče šteti kot obrazložen, bi dolžnik zato za svoje navedbe moral predlagati tudi dokaze (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-192/23 z dne 1. 2. 2024). Ker, kot v pritožbi pravilno opozarja upnik, dolžnik tega ni storil, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 61. člena ZIZ, ko je dolžnikov ugovor ocenilo kot obrazložen, in posledično sprejelo zmotno odločitev, ko je ugovoru na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ ugodilo. Neobrazložen ugovor mora namreč sodišče na podlagi petega odstavka 62. člena ZIZ kot neutemeljen zavrniti.

9.Dolžnikov ugovor pa ni utemeljen niti v delu, v katerem je izpodbijal v sklepu o izvršbi sprejeto odločitev o višini stroškov upnika, ki jih je sodišče odmerilo v višini 30,00 EUR in jih v tej višini dolžniku naložilo v plačilo. Upnik je namreč v predlogu za izvršbo priglasil strošek sodne takse v višini 44,00 EUR, ki jo je moral plačati za predlog za izvršbo, sodišče prve stopnje pa upniku v sklepu o izvršbi niti ni priznalo celotnega zneska te sodne takse, ampak zgolj znesek 30,00 EUR. Glede na to da je strošek sodne takse upniku nastal z vložitvijo utemeljenega predloga za izvršbo, gre za strošek, ki je bil potreben za postopek. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi strošek v višini 30,00 EUR zato upniku utemeljeno priznalo in dolžniku ta znesek utemeljeno naložilo v plačilo (peti odstavek 38. ZIZ).

10.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi upnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ; peti odstavek 62. člena ZIZ).

11.Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Te je priglasil le upnik, in sicer v višini sodne takse za pritožbo v znesku 125,00 EUR. Glede na to da je upnik s pritožbo v celoti uspel, je bil strošek sodne takse, ki jo je upnik moral plačati za pritožbo, za postopek potreben strošek. Sodišče druge stopnje je zato dolžniku naložilo, da mora upniku navedeni znesek povrniti (peti odstavek 38. člena ZIZ).