Jedro

Ne gre za prevaro ob sklenitvi prodajne pogodbe, saj iz besedila listine, ki jo je podpisala tožeča stranka, jasno izhaja, da gre za prodajno pogodbo, za njeno sklenitev je bilo potrebnih več pripravljalnih opravil, stranki sta bili tudi pri notarju, tožeča stranka pa je dobro vedela, kaj sklepa ter je imela en izvod te pogodbe.

Ne gre za čezmerno prikrajšanje, četudi v prodajni pogodbi določena cena ni bila ekvivalentna vrednosti nepremičnine in tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe ni vedela za pravo vrednost nepremičnine, saj se o pravi vrednosti nepremičnine ni pozanimala in torej ni ravnala s skrbnostjo, s katero bi morala ravnati v pravnem prometu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je bila ob sklepanju kupoprodajne pogodbe 1.4.2008 prevarana, saj jo je prvi toženec protipravno napeljal k podpisu pogodbe, ni vedela kaj podpisuje niti da gre za kupoprodajno pogodbo, s katero je prodala svoje zemljišče, pa tudi kupnine ji ni plačal. Ker je bila v pogodbi dogovorjena kupnina le v višini 306,00 EUR, je to bistveno premalo, zato zatrjuje tudi čezmerno prikrajšanje in tudi na podlagi določbe 118. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zahteva razveljavitev pogodbe. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek, da se ta kupoprodajna pogodba razveljavi in da sta ji toženca dolžna vrniti nepremičnino v last in posest in ji izstaviti za vknjižbo lastninske pravice sposobno listino, zavrnilo, v posledici tega pa je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov. Pod II izreka sodbe je sklenilo, da se ugovoru tožencev na izdano začasno odredbo ugodi in se postopek zavarovanja ustavi ter začasna odredba razveljavi, v zemljiški knjigi pa izbriše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in z obširnimi pritožbenimi navedbami izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje ter mu očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, uveljavlja pa vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V pritožbi ponavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, sodišču očita, da je na podlagi izvedenih dokazov napačno zaključilo, da tožnica ni bila prevarana in da ni vedela za pravo pogodbeno vrednost. Tako bi sodišče moralo ugoditi tudi njenemu zahtevku na podlagi pravne podlage o čezmernem prikrajšanju, saj ni mogla vedeti za pravo vrednost stvari. Absolutno bistveno kršitev določb postopka vidi v tem, ko je sodišče pri izdaji sodbe upoštevalo dejstva, ki jih je tožena stranka podala v okviru druge pripravljalne vloge 27.11.2008, ko je bila že prekludirana. Prekluzijo je izrecno ugovarjala, predlagala pa je tudi, da se iz spisa izloči dokazna listina, ki jo je tožena stranka priložila. Gre za prepozen dokaz, zato bi ga sodišče nemudoma moralo izločiti iz spisa, ker le tako takšen dokaz ne bi vplival na sodišče. Ker je sodišče napačno odločilo o glavni stvari, je napačna odločitev tudi o začasni odredbi. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi, sklep o začasni odredbi pa spremeni tako, da se ugovor zavrne. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pravočasna pritožba je bila posredovana nasprotni stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ad1) Glede očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka Sodišče prve stopnje je opravilo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo 3.11.2008, narok pa je bil preložen na 1.12.2008. Tožena stranka je z pripravljalnim spisom, ki ga je vložila med obema narokoma, odgovarjala tožeči stranki na njene navedbe, ki jih je ta podala na naroku, k temu pa je predložila naznanilni list. S to listino naj bi dokazovala, da je bila sporna parcela že odmerjena v času, ko je bil A. V. st. še živ. Pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje to listino nemudoma izločiti iz spisa, ker je bil ta dokaz predložen prepozno, če pa je ostal v spisu, pa je vplival na sodnika, niso utemeljeni. ZPP ne pozna instituta izločitve dokaza, pač pa VI. odst. 286. čl. le določa, da se prepozno predloženi dokazi ne upoštevajo. Sicer pa pritožbeno sodišče glede na tendenciozne pritožbene navedbe dodaja, da sta toženi stranki pravočasno, še pred prvim narokom za glavno obravnavo, v pripravljalnem spisu z dne 25.9.2008, ki ga je tožeča stranka sprejela, kot dokaz predložili delilni načrt z dne 19.2.1975 (priloga v spisu ...), ki se sklicuje na naznanilni list 6/75. V tej pravočasno predloženi listini pa so vsi podatki iz naznanilnega lista. Tako ne gre za nov dokaz in zato zatrjevana kršitev ni podana.

Ad2) Dejansko stanje in dokazna ocena Trditve tožeče stranke so bile naslednje:

1.4.2008 je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, s katero je tožencema prodala parc. št. ... travnik pogodba je zaradi napake volje neveljavna bila je prevarana, prevaral jo je prvi toženec, ki jo je prosil za osebno izkaznico in davčno številko zato da bo uredil mejo, verjela mu je, kot dolgoletnemu sosedu mu je zaupala, zato pogodbe tudi ni brala ampak jo je le podpisala. Pri notarju je niso seznanili z vsebino, o tem da je podpisala kupoprodajno pogodbo je izvedela šele kasneje. S tožencem se ni nikoli pogovarjala o prodaji, toženec je pri njej povzročil zmoto o tem, zakaj potrebuje njene podatke in jo je tako protipravno napeljal k podpisu. Da je šlo za očitno prevaro pa izhaja tudi iz tega, da ni plačal kupnine bila pa je tudi čezmerno prikrajšana in tudi iz tega razloga zahteva razveljavitev pogodbe, saj je med pogodbenimi obveznostmi strank očitno nesorazmerje, v času sklenitve pogodbe pa ni vedela kakšne so tržne cene zazidljivih stavbnih zemljišč, saj je bila stara 79 let, pozabljiva, sugestibilna in zaupljiva, hkrati pa tudi nevedna.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo tožbeni zahtevek na podlagi določb 49. čl. Obligacijskega zakonika, ki ureja prevaro in na podlagi 94. čl. OZ, ki določa kdaj je pogodba izpodbojna. 95. čl. OZ določa, da pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi. Pravilno pa je uporabilo tudi odločbo 118. čl. OZ, ki ureja pogoje za čezmerno prikrajšanje, zaradi katerega lahko oškodovana stranka prav tako zahteva razveljavitev pogodbe.

Prevara je po 49. čl. OZ podana, kadar ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. Zaradi prevare se lahko zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je v zvezi z zatrjevanji tožeče stranke zasliševalo priče o tem, ob kakšnih pogojih sta stranki sklepali pogodbo in ali je bila tožeča stranka dejansko v zmoti. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje natančno ocenilo vse izvedene dokaze in ugotovilo, da sta pravdni stranki podpisali prodajno pogodbo, da je iz besedila listine, ki jo je tožnica podpisala in katere podpis je bil overjen tudi pri notarju, jasno razvidno, da gre za prodajno pogodbo. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno obrazložilo, zakaj ni verjelo tožničini izpovedbi o tem, da ni vedela kaj podpisuje, kot se je tudi ukvarjalo s tem, da tožnica zaradi svoje starosti ni bila nesposobna razsojanja in tudi pravilno navedlo, da je potem, ko je bila pogodba že podpisana, tudi sama navedla, da zahteva razveljavitev pogodbe in se pri tem natančno spominjala podatkov. Takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča prepričljiva. Pritožbena navajanja o tem, da tožnica zaradi svoje starosti ni vedela kaj podpisuje, niso utemeljena. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja, da se sodišče ni oprlo zgolj na en dokaz, pač pa je ocenilo tudi vse ostale posredne in neposredne dokaze. Sodišče prve stopnje je pogledalo zapisnik mejne obravnave z dne 16.2.2006 iz katerega je razvidno, da je tožnica podala zahtevek o tem, da se ugotovi meja okrog parcele ..., tak zapisnik pa je tožnica tudi sama podpisala, zato so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da ne verjame tožnici, ki sedaj zatrjuje, da tega ni storila, pravilni. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje se kupoprodajna pogodba ni sklenila čez noč, v kratkem času, pač pa je bilo potrebno več pripravljalnih opravil, pravdni stranki pa sta bili tudi pri notarju. Sodišče je pravilno ocenilo tudi izpovedbo tožničinega sina J. V., ki je povedal, da je že v letu 2007 ali 2008 prišlo med tožnico in prvotoženo stranko do pogovorov o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja spodnje parcele in prepisa le-te na toženo stranko in naj bi se v zvezi s tem pravdni stranki spomladi 2008 večkrat dobili, dvakrat pa tudi skupaj nekam odšli. Pritožbeni očitki o tem, da bi sodišče moralo ugotoviti ničnost pogodbe (OZ člen 86), niso utemeljeni, saj dejstvo, da je toženec izpovedal, da je bilo potrebno urediti stanje, ki se je v naravi že izvrševalo, še ne pomeni, da je pogodba nična. Pri sklenitvi pogodbe ne gre za razhajanje med voljo in izjavo, pač pa je bilo potrebno urediti zemljiškoknjižno stanje, saj se lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Dejstvo, da je bila kupnina že plačana, oziroma da stranka zatrjuje, da je bilo soglasje volje podano že prej, pa ne more pomeniti ničnosti pogodbe. Zato pritožbene navedbe o tem, da med pogodbenima strankama ni bilo soglasja volje, niso utemeljene.

Pritožbene trditve o tem, da angažiranje prvotoženca pomeni le namen prevare tožnice niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedbi prvega toženca o tem, zakaj je določena pravna opravila sam urejal in s tem ni obremenjeval tožnice. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zakaj je verjelo tožencu in zakaj je zaključilo, da toženčevo ravnanje ne pomeni prevare. Pritožbeno sodišče v takšne zaključke ne dvomi.

Obširni del pritožbenih navedb se sklicuje na zaupanje tožnice v toženčevo ravnanje in na njuno dolgoletno dobro sosedstvo. Dejstvo, da je tožnica tožencu zaupala in da sta se v času sklepanja pogodbe razumela, pa ne pomeni, da je bila zaradi tega prevarana, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, kako se je sklepala ta pogodba in tudi, da je tožnica dobro vedela kaj sklepa. Nenazadnje tudi ni sporno dejstvo, da je imela en izvod kupoprodajne pogodbe, ki jo je potem tudi pokazala sinu B. S. Stvar odnosa med tožnico in B. S. pa je, zakaj je tožnica potem začela zatrjevati, da ni vedela kaj je podpisovala, tega odnosa pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno raziskovati, saj ga stranki tudi nista zatrjevali.

Pritožnik skuša s pritožbo vsak dokaz, ki ga je dokazno ocenilo sodišče prve stopnje, razlagati drugače, vendar za to nima utemeljenih razlogov. Sodišče prve stopnje je vse dokaze korektno izvedlo, obrazložilo natančno vsak dokaz posebej in tudi povedalo, zakaj verjame izpovedbi enega in zakaj ne verjame tožničinim zatrjevanjem in njeni izpovedbi. Takšna dokazna ocena je prepričljiva, pritožbeno sodišče pa v njo ne dvomi. Pritožnici je potrebno še odgovoriti, da tu ne gre le za en sam dokaz, ampak za več dokazov, ki vsi potrjujejo zaključke o tem, da tožnica ni bila prevarana.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da ne obstajajo razlogi za razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja in pravilno uporabilo določbe 118. čl. Obligacijskega zakonika. Sodišče je zaključilo, da dejansko v pogodbi določena cena ni bila ekvivalentna vrednosti nepremičnine. Sodišče prve stopnje je v tem delu ugotovilo, da sicer verjame tožnici, da v času sklenitve pogodbe ni vedela za pravo vrednost nepremičnine, ker je bil namen sklenitve prodajne pogodbe le ureditev zemljiškoknjižnega stanja, vendar pa je zaključilo, da bi se tožnica lahko, če bi želela ugotoviti pravo vrednost, o tej vrednosti tudi pozanimala, torej, da ni ravnala s takšno skrbnostjo kot bi morala ravnati v pravnem prometu. Zato pritožbeni očitki o tem, da bi sodišče moralo pogodbo razveljaviti zaradi čezmernega prikrajšanja niso utemeljeni. Tudi razglabljanja o tem,kakšna pogodba naj bi bila sklenjena v kolikor bi bilo potrebno le urediti zemljiškoknjižno stanje ni pomembno, saj je sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je bilo urejeno tudi zemljiškoknjižno stanje. V tem delu pritožnica neutemeljeno opozarja na svoje subjektivne lastnosti in sodišču očita, da se do teh ni opredelilo. Sodišče je povedalo, zakaj ni verjelo zatrjevanjem tožnice o tem, da ob sklepanju pogodbe ni vedela kaj dela.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, pravilno uporabilo materialno pravo, absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (ZPP člen 353). Iz tega razloga pa tudi ni utemeljena pritožba v delu, ko sodišču očita napačno odločitev o začasni odredbi, saj je le-ta vezana na zahtevek, ki pa je zavrnjen.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.