Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožnici vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni poškodba pri delu, pač pa bolezen. Tudi sicer bi se poškodba pri delu lahko štela kot vzrok začasne nezmožnosti za delo le, če bi bila ta v neposredni zvezi s škodnim dogodkom. V zvezi s tem vprašanjem je izvedenec izrecno poudaril, da je začasna nezmožnost za delo pri tožnici podana zaradi poškodbe pri delu le v prvi polovici leta 2011, potem pa je vzrok bolezen. Zato so pritožbene navedbe tožnice, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba pri delu, neutemeljene.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo zdravstvene komisije z dne 20. 12. 2012 v prvem odstavku izreka in odločbo imenovanega zdravnika z dne 20. 11. 2012 v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 29. 11. 2012 dalje zmožna za delo, odločbo zdravstvene komisije z dne 1. 2. 2013 v prvem odstavku izreka in odločbo imenovanega zdravnika z dne 2. 1. 2013 v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 4. 1. 2013 dalje zmožna za delo, odločbo zdravstvene komisije z dne 2. 4. 2013 v prvem odstavku izreka in odločbo imenovanega zdravnika z dne 13. 2. 2013 v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 19. 2. 2013 dalje zmožna za delo, odločbo zdravstvene komisije z dne 22. 7. 2013 v prvem odstavku izreka in odločbo imenovanega zdravnika z dne 30. 5. 2013 v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 6. 6. 2013 dalje zmožna za delo, odločbo zdravstvene komisije z dne 8. 8. 2013 v prvem odstavku izreka in odločbo imenovanega zdravnika z dne 26. 6. 2013 v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 3. 7. 2013 dalje zmožna za delo, odločbo zdravstvene komisije z dne 21. 8. 2013 in sklep imenovanega zdravnika z dne 10. 7. 2013, oba v prvem odstavku izreka, odločbo imenovanega zdravnika z dne 9. 10. 2013 v prvem odstavku izreka in odločbo imenovanega zdravnika z dne 6. 9. 2013 v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 14. 9. 2013 dalje zmožna za delo, odločbo direkcije z dne 15. 10. 2013 in sklep imenovanega zdravnika z dne 20. 9. 2013, oba v prvem odstavku izreka, odločbo zdravstvene komisije z dne 12. 12. 2013 v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 1. 1. 2014 do 31. 1. 2014 zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, odločbo zdravstvene komisije z dne 13. 12. 2013 v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 1. 1. 2014 do 31. 1. 2014 zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, odločbo direkcije z dne 20. 2. 2014 in odločbo imenovanega zdravnika z dne 2. 1. 2014, obe v prvem odstavku izreka, odločbo zdravstvene komisije z dne 4. 3. 2014 v prvem odstavku izreka in odločbo imenovanega zdravnika z dne 16. 1. 2014 v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 1. 1. 2014 do 31. 1. 2014 zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, odločbo zdravstvene komisije z dne 7. 3. 2014 v prvem odstavku izreka in odločbo imenovanega zdravnika z dne 11. 2. 2014 v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 1. 2. 2014 do 7. 2. 2014 in od 25. 2. 2014 do 20. 3. 2014 zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, odločbo zdravstvene komisije z dne 23. 4. 2014 v prvem odstavku izreka in odločbo imenovanega zdravnika z dne 25. 2. 2014 v delu, kjer je odločeno, da je tožnica od 1. 2. 2014 do 7. 2. 2014 zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, odločbo zdravstvene komisije z dne 23. 7. 2014 in odločbo imenovanega zdravnika z dne 27. 6. 2014, obe v prvem odstavku izreka, odločbo zdravstvene komisije z dne 20. 8. 2014 in odločbo imenovanega zdravnika z dne 15. 7. 2014, obe v prvem odstavku izreka, odločbo zdravstvene komisije z dne 3. 9. 2014 in odločbo imenovanega zdravnika z dne 30. 7. 2014, obe v prvem odstavku izreka, odločbo zdravstvene komisije z dne 24. 9. 2014 in odločbo imenovanega zdravnika z dne 4. 9. 2014, obe v prvem odstavku izreka, odločbo zdravstvene komisije z dne 2. 10. 2014 in odločbo imenovanega zdravnika z dne 9. 9. 2014, obe v prvem odstavku izreka, odločbo zdravstvene komisije z dne 6. 10. 2014 in odločbo imenovanega zdravnika z dne 11. 9. 2014, obe v prvem odstavku izreka, odločbo zdravstvene komisije z dne 17. 11. 2014 in odločbo imenovanega zdravnika z dne 3. 11. 2014, obe v prvem odstavku izreka (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je ugotovilo, da je bila tožnica tudi od 29. 11. 2012 do 3. 12. 2012, od 4. 1. 2013 do 13. 1. 2013, od 14. 5. 2013 do 5. 6. 2013, od 6. 6. 2013 do 25. 6. 2013, od 3. 7. 2013 do 3. 9. 2013, od 14. 9. 2013 do 30. 10. 2013, od 1. 1. 2014 do 7. 2. 2014, od 25. 2. 2014 do 20. 3. 2014, od 17. 4. 2014 do 19. 5. 2014, od 3. 7. 2014 do 6. 8. 2014, od 7. 8. 2014 do 6. 9. 2014, od 7. 9. 2014 do 9. 9. 2014 in od 10. 9. 2014 do 7. 10. 2014 zaradi bolezni začasno nezmožna za delo. S III. točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da je bila tožnica od 24. 11. 2012 do 7. 11. 2014 začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu ter s IV. točko izreka zavrglo tožbo v delu, da je toženec dolžan tožnici priznati pravico do nadomestila plače zaradi posledic poškodbe pri delu za čas od 24. 11. 2012 do 7. 11. 2014. S V. točko izreka pa je sklenilo, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške tega postopka v višini 1.933,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev do plačila z nakazilom na pooblaščenčev fiduciarni račun.

2. Zoper sodbo in sklep, glede na pritožbene navedbe pa zgolj zoper sodbo, je pritožbo vložila tožnica, zoper I., II. in V. točko sodbe pa toženec. Tožnica je vložila pritožbo zaradi absolutne in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, toženec pa zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnica navaja, da je v sporu s tožencem glede vzroka bolniškega staleža. V tej zadevi se je sklicevala na bistveno relevantne ugotovitve iz pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Celju z dne 18. 6. 2014, zlasti na mnenje inženirja A.A. in osnovno ter dopolnilno mnenje dr. B.B., da so tožničine zdravstvene težave izključno posledice delovne nezgode z dne 17. 2. 2011 oziroma v njej utrpele poškodbene poke ene od medvretenčnih ploščic ledvene hrbtenice. Tožnica je v tem sporu še izpostavila, da je bila vse do dneva delovne nezgode povsem zdrava. Navaja, da je absolutna bistvena kršitev podana, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge za angažiranje tujega sodnega izvedenca medicinske stroke, za vpogled v celotni spis Delovnega sodišča v Celju in ker ji je onemogočilo efektivno dokazovanje za izvedbo vseh predlaganih dokazov. Sodišče je sodbo oprlo na nepravilno mnenje sodnega izvedenca dr. C.C., kateri zaradi poslovnih povezav s toženo stranko in Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot član invalidske komisije druge stopnje, ni primeren izvedenec za podajanje izvedenskega mnenja v obravnavani zadevi. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevo za njegovo izločitev oziroma o tej zahtevi sploh ni odločilo in je sodbo oprlo prav na njegovo zmotno mnenje. Sodišče je tudi nepravilno in nekorektno interpretiralo medicinsko mnenje sodnega izvedenca dr. D.D., specialista ortopeda, kateri je v zadevi jasno podal svojo ugotovitev, da je pri tožnici ob delovni nezgodi 17. 2. 2011 prišlo do natrganja in protruzije medvretenčne ploščice v višini L4/L5 s takojšnjo močno lumbalgijo ter da tožnica ni bila sposobna za svoje delo v spornih obdobjih vse do 7. 10. 2014. Mnenje sodnega izvedenca je bistveno skladno tudi z mnenji sodnega izvedenca dr. B.B., ki je le-ta podal v tožničinem delovnem sporu. Sodba ima pomanjkljivosti in nasprotja v odločilnih dejstvih ter nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in izvedenih dokazih glede vzroka tožničinih bolovanj v spornih obdobjih. Zaključek sodišča, da je bila tožnica v celotnem spornem obdobju za svoje delo začasno nezmožna zaradi bolezni, je v nasprotju z dejstvi in mnenjem dr. D.D. in prof. dr. B.B. Glede na navedeno je zaključek sodišča, da je bila tožnica v celotnem spornem obdobju za svoje delo začasno nezmožna zaradi bolezni, nesprejemljiv. Zaradi navedenih absolutnih in relativnih kršitev postopka je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vzroka tožničine nezmožnosti za delo. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, bi lahko presodilo, da je bila tožnica v celotnem spornem obdobju za svoje delo začasno nezmožna zaradi posledice delovne nezgode z dne 17. 2. 2011. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in sicer je zmotno uporabilo pravna pravila glede vzročnosti v pravu. Sodišče je v obravnavanem primeru materialno pravno zmotno interpretiralo pravno relevantno vzročnost in sicer je nedokazane ali vsaj nebistvene degenerativne spremembe na tožničini hrbtenici, bistveno predaleč povezalo z njenimi bolečinskimi posledicami v spornih obdobjih bolovanja. Meni, da je pravna presoja sodišča, da so njene degenerativne spremembe, če so že obstajale pred 17. 2. 2011, pravno relevanten vzrok ali sovzrok za sporno bolovanje, materialno pravno zmotna. V obravnavanem primeru ni vzročne zveze med prejšnjim zdravstvenim stanjem tožnice in stanjem v spornem obdobju in tudi ni bila izkazana predvidljivost posledic z zdravstvenim stanjem tožnice pred 17. 2. 2011 s stanjem v spornih obdobjih. Če tožnica 17. 2. 2011 ne bi utrpela delovne nezgode, ne bi po rednem teku stvari nastopilo pri tožnici zdravstveno stanje, kot je izkazano v spornih obdobjih, kar jasno izhaja iz mnenja sodnega izvedenca dr. D.D. Izvedenec je v pisnem mnenju, kakor tudi ob zaslišanju 24. 9. 2015 izpostavil, da je ključni vzrok tožničinih bolečinskih stanj v spornih obdobjih oziroma povod oziroma sprožilni moment poškodba medvretenčne ploščice, torej travma in ne degenerativno stanje tožničine hrbtenice. Glede na navedeno je zmoten tako dejanski, kakor tudi pravni zaključek sodišča, da je bila tožnica v celotnem spornem obdobju za svoje delo začasno nezmožna zaradi bolezni. Ne strinja pa se tudi z odločitvijo glede stroškov postopka. Pri odmeri stroškov glede na uspeh je sodišče prezrlo, da je delo stroškov postopka odpadlo na ugotavljanje temelja. Ob ustrezni uporabi Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in načela pravičnosti, bi sodišče moglo priznati tožnici vsaj enkrat višje stroške od priznanih. Pri odmeri stroškov bi bilo potrebno upoštevati tudi to, da so glede zavrnitve oziroma zavrženja zahtevka nastali posebni stroški in bi zato sodišče moralo upoštevati pravdni položaj tožnice, da bi se dosegel tisti ekonomski položaj, ki bi ga imela tožnica, če bi bila korektno obravnavana s strani toženca. V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožena stranka kot strokovnjak dolžna ažurno in s potrebno skrbnostjo obravnavati temeljne pravice tožnice zdravstvenega zavarovanja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v pritožbi navaja, da niti osebna zdravnica niti izvedenca nista pojasnila, zakaj naj bi bila tožnica v tem obdobju nezmožna za delo s polnim delovnim časom. Sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. C.C., ki je navedel, da so pri tožnici v ospredju izključno subjektivni simptomi, to je bolečinski sindrom, ki ga pa ne znajo obrazložiti z objektivnimi ugotovitvami. Prav tako sodišče ni upoštevalo dopolnilnega mnenja dr. C.C., da so ob obiskih zabeležene subjektivne težave bolnice in da ni ugotovljenih jasnih nevroloških izpadov. Tudi objektivna preiskava, magnetno resonančno slikanje, ne odkriva takšnih anatomskih sprememb, ki bi lahko razložile velike tožničine težave. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi tožničine osebne zdravnice v delu, da intenzitete bolečine pri posamezniku ne more oceniti, ker gre za subjektivno doživljanje bolečine, klinična slika pa je bila ves čas enaka. Sodišče tudi ni upoštevalo druge dopolnitve izvedenskega mnenja dr. C.C. z dne 24. 2. 2015, da so v zdravstvenem kartonu tožnice zabeležene predvsem njene subjektivne težave, v statusu pa je bila v ospredju prikazana bistvena zmanjšana gibljivost hrbtenice z napenjanjem muskulature, brez nevroloških izpadov. Ravno tako tudi status, ki je bil zabeležen ob pregledu na invalidski komisiji 19. 3. 2014, ne izkazuje jasnih patoloških dogajanj, temveč je v ospredju subjektivna simptomatika. Izvedenec je ugotovil, da njenih subjektivnih težav z objektivnimi metodami ni bilo mogoče povezati, kar izkazuje tudi ugotovitev na invalidski komisiji v Celju, da lahko sedi z iztegnjenimi nogami brez fenomena trinožnika, to je brez opore na rokah, obenem pa je opisovala bolečine v križu in pri nogah. V zvezi s tem je izvedenec pojasnil, da sedenje z iztegnjenimi nogami pomeni, da je Lasegov znak negativen in znaša 90 stopinj. Izvedenec se je tudi skliceval na agravacijo simptomov in na to, da gre za namerno pretiravanje svoje bolezni s strani tožnice. Izvedenec je nadalje pojasnil, da ocena delazmožnosti za obdobje po 3. 7. 2014 na osnovi razpoložljive dokumentacije nikakor ni zanesljiva. Ravno tako tega ni mogla oceniti lečeča zdravnica, ki je tožnico sama pregledovala. Pomembna ugotovitev izvedenca je tudi v tem, da vzroka njenih bolečin ni bilo mogoče objektivizirati z ugotovitvijo anatomskega substrata, s čimer bi lahko postavili indikacijo za operativno zdravljenje. Izvedenec sicer navaja, da je glede na to, da ni nekih objektivnih znakov, edina merodajna presoja njene lečeče zdravnice. Sodišče tudi ni upoštevalo ustne izpovedi dr. C.C., da je merodajno mnenje oziroma ocena osebne zdravnice predvsem zato, ker ni razpolagal z nobeno objektivno medicinsko dokumentacijo, izvedenec pa ni znal pojasniti, od kje naj bi izhajala utemeljenost začasne nezmožnosti od dela za tožnico v spornem obdobju. Tudi iz ustne izpovedi izvedenca je očitno, da za tožničino delanezmožnost ni bilo podlage v medicinski dokumentaciji, saj ni razpolagal z nobeno objektivno medicinsko dokumentacijo, ki bi izkazovala, da ima tožnica take težave, da ne bi mogla opravljati svojega dela. Sodišče tudi ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. D.D. z dne 9. 6. 2015, da ni nekih konkretnih objektivnih znakov za utemeljenost začasne zadržanosti v spornih obdobjih. Tudi dr. D.D. se je enako kot dr. C.C., naslanjal zgolj na ugotovitev osebne zdravnice, da je bila začasna zadržanost od dela utemeljena, objektivnih podlag za utemeljenost začasne zadržanosti od dela za tožnico pa ni navedel. Dr. D.D. tudi ni navedel, kaj je poleg specialističnih izvidov upošteval in zakaj naj bi bila tožnica po njegovem stališču popolnoma nezmožna za delo v spornem obdobju. Izvedenec dr. D.D. je celo sam navedel, da glede na dejstvo, da niti tedaj niti danes ni bilo medicinske dokumentacije za operativni poseg, bi morala bolečina, po njegovih izkušnjah iz prakse, ter po strokovni literaturi, po konzervativni terapiji popustiti vsaj v dveh do treh mesecih do stopnje, ko bi bila tožnica sposobna za delo z omejitvami ali v skrajšanem delovnem času. Iz tega izhaja, da tudi po mnenju dr. D.D. ni objektivne medicinske dokumentacije za nadaljnjo začasno nezmožnost za delo. Sodišče ni upoštevalo, da izvedenec tudi ustno ni pojasnil konkretnih, objektivnih znakov in izvidov, na podlagi katerih bi bila tožnica upravičena do začasne nezmožnosti za delo v spornih obdobjih. Za hernijo pa je izvedenec pojasnil, da je bila izkazana z izvidom MR, vendar je nadalje pojasnil, da izvid MR ne more biti podlaga za bolniški stalež, lahko je le pomoč pri oceni klinične slike.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

6. V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost uvodoma navedenih odločb zdravstvenih komisij ter odločb imenovanih zdravnikov in ugotavljalo utemeljenost začasne nezmožnosti za delo do 29. 11. 2012 do 7. 10. 2014 s presledki in vzrok njenega nastanka na podlagi razpoložljive dokumentacije, zaslišanje tožničine osebne zdravnice ter izvedenskih mnenj dveh izvedencev, ki ju je tudi zaslišalo.

7. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) v zvezi z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1 in Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju Pravila).

Skladno z drugim odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni. Po drugem odstavku 81. člena tega zakona imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije. Po določbi 232. člena Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe in nato opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Zavarovanec je začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno opisuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca, na podlagi ugotovitev osebnega pregleda oziroma njegovega statusa.

K pritožbi tožnice

8. Brez podlage in neutemeljeno pritožba vztraja, da dr. C.C. ni primeren izvedenec in da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevo za njegovo izločitev. Ne samo, da dr. C.C. nima poslovnih povezav s tožencem, tudi v konkretnem primeru ni sodeloval z izvedenskimi organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije, saj tudi ne gre za spor iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zgolj zaradi dejstva, da dr. C.C. sodeluje z izvedenskimi organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v drugih primerih, samo po sebi ne more biti razlog za njegovo izločitev oziroma oceno, da je neprimeren izvedenec. Sodišče prve stopnje je utemeljeno skladno s četrtim odstavkom v zvezi z drugim odstavkom 247. člena ZPP zavrnilo zahtevo za njegovo izločitev. Po drugem odstavku 247. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev izvedenca, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če je sodišče pred določitvijo izvedenca dalo stranki možnost, da se izjavi, se mora stranka ob tej priložnosti izjaviti o izločitvi. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je tožnica potem, ko je bila seznanjena, da je za izvedenca postavljen dr. C.C., izjavila, da nanj nima pripomb (list. št. 53). Zahteva, ki jo je tožnica za izločitev tega izvedenca podala že po pridobitvi izvedenskega mnenja, je zato prepozna in neutemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi še tretjega, tokrat tujega izvedenca. Že mnenje drugega izvedenca se skladno z določbo 254. člena ZPP pridobi samo takrat, če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev. Enako velja tudi za pridobitev mnenja tujega izvedenca, podani pa morajo biti še drugi takšni tehtni in objektivni razlogi, zaradi katerih mnenja domačega izvedenca oziroma izvedenca v Sloveniji, ni mogoče pridobiti.

Noben od navedenih razlogov ni podan v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi tujega izvedenca ustrezno obrazložilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča glede na razpoložljivo dokumentacijo oziroma dokaze o tožničinem zdravstvenem stanju in ugotovitve ter zaključke kar dveh izvedencev za pridobitev drugega in novega izvedenskega mnenja, ni bilo nobene podlage. Na podlagi dovolj razčiščenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožničina začasna nezmožnost podana zaradi posledic bolezni.

10. Skladno s prvim odstavkom 13. člena ZZVZZ obvezno zdravstveno zavarovanje obsega zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela ter zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. 19. člen ZZVZZ določa, da se za poškodbo pri delu in za poklicno bolezen štejejo poškodbe bolezni v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. ZPIZ-1 tako v prvem odstavku 63. člena in enako ZPIZ-2 v 66. členu določa, da se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa in drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.

Če neposredne vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo posledico ni mogoče z gotovostjo potrditi, poškodbe pri delu ni mogoče ugotoviti kot vzroka za začasno nezmožnost za delo, temveč kot bolezen. Slednje dejansko stanje pa je podano tudi v konkretnem primeru, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov.

11. Iz podatkov v spisu izhaja, da se je tožnica dne 17. 2. 2011 poškodovala na delu. Specialist ortoped je dne 17. 2. 2011 pri tožnici ugotovil akutni lumbago ter navedel, da je nadaljnje zdravljenje v pristojnosti osebnega zdravnika in da ni potrebe za urgentni pregled in tudi kontrole ni predvidel. Po poškodbi na delu je bila tožnica pri ortopedu še dvakrat in sicer 3. 1. 2013, ko je predlagal oceno pred invalidsko komisijo in dne 3. 4. 2014, ko je ugotovil, da operativna terapija ni indicirana in tudi kakšnih kontrolnih pregledov ni predvidel. Tožnica je bila poslana še na pregled k nevrologu, vendar tega pregleda ni opravila.

12. Po mnenju izvedenca specialista ortopeda je začasna nezmožnost tožnice podana zaradi sindroma ledvene hrbtenice, ki pa je glede na objektivno medicinsko dokumentacijo ni mogoče vzročno povezati z delovno nezgodo 17. 2. 2011 in ga je mogoče enačiti kot bolezensko stanje. Na podlagi mehanizma poškodbe, kliničnih opisov tožničinega stanja po nezgodi in objektivnih preiskav sklepa, kar označuje tudi diagnoza M54.5, ki je navedena v zdravstvenem kartonu, je utemeljen zaključek, da je pri nenadni obremenitvi pri tožnici prišlo do poškodbe mehkih delov skeleta ledvenega segmenta, najverjetneje do distenzije obvretenčnih mišic z možnostjo manjših premikov, malih - fasetnih sklepov lumbalne hrbtenice. Izvedenec sicer tega, da je pri tožnici 17. 2. 2011 prišlo do poke, ni izključil, vendar je hkrati pojasnil, da tožničina simptomatika v spornem obdobju povezave s poko ne izkazuje oziroma je pojasnil, da poka ne povzroča bolečin. Prav tako pa po mnenju izvedenca ni nobenih podatkov, da bi pri tožnici v posledici delovne nezgode prišlo do hernije disci, ki bi zahtevala operativni poseg in tudi ne podatkov o okvari živčnih korenin, do katerih bi prišlo pri poškodbi. Po mnenju izvedenca je bolniški stalež pri tožnici posledica poškodbe pri delu le v prvi polovici leta 2011, od oktobra 2012 dalje (to je sporno obdobje), pa ne. Tako da nezgoda 17. 2. 2011 po mnenju izvedenca ni povzročila poškodb, ki bi zapustile trajne anatomske ali funkcionalne motnje pri tožnici. Nobena od navedenih preiskav in prav tako ne nobeden od kliničnih ugotovitev, ne kaže tipičnih sprememb, ki bi jih lahko povezali s poškodbo, ki je definirana v 63. členu ZPIZ-1 oziroma v 66. členu ZPIZ-2. 13. Enakega mnenja glede vzroka tožničine začasne nezmožnosti, je bil tudi drugi izvedenec specialist ortoped. Poudaril je, da je od nastanka kliničnih težav ob delovni nezgodi do začetka spornega obdobja preteklo 21 mesecev, kar govori za kronično bolečinsko stanje z močno nadgradnjo. Glede na to, da pri tožnici ni bilo medicinske indikacije za operativni poseg, bi bolečina po vseh izvedenčevih izkušnjah in prakse ter po strokovni literaturi, po konzervativni terapiji popustila vsaj v dveh do treh mesecih.

14. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze pravilno dokazno ocenilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožnici vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni poškodba pri delu, pač pa bolezen. Tudi sicer bi se poškodba pri delu lahko štela kot vzrok začasne nezmožnosti za delo, če bi bila ta v neposredni zvezi s škodnim dogodkom. V zvezi s tem vprašanjem je izvedenec izrecno poudaril, da je začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu le v prvi polovici leta 2011, potem pa bolezen. Po mnenju obeh izvedencev se namreč distorzija hrbtenice običajno umiri oziroma bi morala bolečina popustiti, vsaj v dveh do treh mesecih.

15. Pritožbene trditve, da je po mnenju izvedenca ključen vzrok tožničinih bolečinskih stanj poškodba medvretenčne ploščice, so neutemeljene. Povod oziroma sprožilni moment pomeni kvečjemu posredni, ne pa neposredni vzrok, ki bi moral biti podan za nastanek začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu.

16. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo priznati tožnici še enkrat višje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in tožnici priznalo stroške postopka glede na uspeh v pravdi. V primeru zavrženja tožbe se šteje, da stranka v postopku ni uspela in posledično v takšnem primeru za ugotavljanje, ali so nastali posebni stroški, ni nobene podlage. Brez podlage in neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo upoštevati pravdni položaj tožnice glede doseganja ekonomskega položaja in korektnosti obravnavanja temeljnih pravic s strani toženca.

K pritožbi tožene stranke

17. Tožničino zdravstveno stanje, zlasti pa utemeljenost začasne nezmožnosti v spornih obdobjih, je sodišče razčiščevalo, ne samo z izvedencem specialistom ortopedom dr. C.C., pač pa tudi z osebno zdravnico in še z drugim izvedencem dr. D.D., prav tako specialistom ortopedom. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh dokazov, vključno z upoštevanjem mnenja dr. C.C. zaključilo, da je bila tožnica v obdobju od 29. 11. 2012 do 7. 10. 2014 s presledki začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Takšna dokazna ocena temelji na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

18. Izvedenec dr. C.C. je navedel, da tožničinih subjektivnih težav z objektivnimi metodami ni bilo mogoče povezati in da je šlo za agravicijo simptomov, to je za namerno pretiravanje bolezni in njenih znakov, kakor tudi, da ocena za določeno obdobje po 3. 7. 2014, torej ne za celotno obdobje, ni zanesljiva. Vendar je izvedenec hkrati posebej izpostavil, da je glede na to, da ni nekih objektivnih znakov, edina merodajna presoja osebne zdravnice, ko je tožnico pregledovala in menil, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo v spornem obdobju. Enakega mnenja je bil tudi drugi izvedenec, ko je menil, da tožnica zaradi kroničnega bolečinskega bolezenskega stanja, ki se je posledično razvilo, ni bila sposobna za delo kitanje v terminih od 29. 11. 2012 do 7. 10. 2014 s presledki, za katere je lečeči zdravnik po strokovni presoji na osnovi klinične slike tožnici odprl bolniški stalež. Gre za smiselno enako mnenje kot je mnenje dr. C.C., ki se je ob pomanjkanju medicinske dokumentacije in objektivnih dokazov, skliceval na ugotovitve osebne zdravnice in zaključil, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo zaradi kroničnega bolečinskega sindroma oziroma bolezenskega stanja. Do drugačnega zaključka in do drugačne dokazne ocene zato sodišče, glede na bistveno enaki mnenji obeh izvedencev, o tožničini začasni nezmožnosti za delo in prehodne ugotovitve osebne zdravnice, ni moglo priti.

19. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo, enako pa tudi tožničino, kot neutemeljeno, na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je sodišče hkrati v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.