Jedro

Iz 103. člena ZON ne izhaja, da se navedene določbe uporabljajo le v primerih nedovoljenih posegov v naravo, saj se nanašajo na vse posege, pri katerih pride do okrnitve narave, torej tudi, ko gre za z upravnimi dovoljenji dovoljene posege. Kot že rečeno, je toženka izvedla presoje vplivov na okolje, ker je ugotovila, da ta za konkretni poseg ni bila izvedena, pa bi morala biti. Sicer pa ne drži, da toženka nima pravne podlage za naknadno izvedbo presoje vplivov na okolje, saj to izhaja že iz določbe šestega odstavka 102. člena ZON.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopke.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka ugotovila, da je bila pri izgradnji BC. povzročena okrnitev narave na območju z naravovarstvenim statusom: Triglavski narodni park, Natura 2000, naravna vrednota državnega pomena ... - planota in ekološko pomembno območje (1. točka izreka izpodbijane odločbe), zato je tožnici kot investitorici spornega posega na podlagi 103. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) na tam navedenih zemljiščih odredila ukrepe za omilitev vpliva tega posega v naravo (2. do 19. točka izreka izpodbijane odločbe). V 20. točki izreka izpodbijane odločbe ji je naložila dolžnost poročanja o izvajanju odrejenih omilitvenih ukrepov, v 21. točki izreka izpodbijane odločbe je ugotovila, da v tem postopku ni bilo stroškov.

2. V obrazložitvi ugotavlja, da za predmetni poseg ni bila izvedena celovita presoja vplivov na okolje, presoja vplivov na okolje in presoja sprejemljivosti posega na varovana območja. Zaradi tega je Evropska komisija pričela s postopkom ugotavljanja kršitev Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (v nadaljevanju SEA direktiva), Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (v nadaljevanju EIA direktiva) in Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (v nadaljevanju Habitatna direktiva).

3. Z namenom, da poišče ukrepe za zmanjšanje negativnih vplivov tega posega na način, da ne bo potrebno rušenje BC. in da se lahko nadaljuje z njegovo dejavnostjo, je imenovala neodvisno interdisciplinarno strokovno ekipo ter pridobila poročilo o vplivih na okolje, izdelovalca A. (november 2014, dopolnjen februar in avgust 2015), katerega sestavni del je bila presoja sprejemljivosti vplivov na varovana območja, izdelovalca družbe D. Pridobila je še Strokovno oceno obremenjenosti okolja s hrupom prireditev, priprav tekaških prog in prometa za območje Športnega centra ..., izdelovalca Zavoda ..., št. LFIZ-201 40070-JJ/MN, in Ekspertno mnenje glede vpliva delovanja žičnice ... na populacijo divjega petelina, izdelovalca Društva ... (september 2015). Rezultati navedenih študij so vsebovani v elaboratu Končni nabor omilitvenih ukrepov za BC. Zaradi izvedbe omilitvenih ukrepov je toženka 24. 11. 2015 imenovala delovno skupino, v kateri je sodelovala tudi tožnica. Na sejah 18. 12. 2015, 5. 2. 2016, 1. 3. 2016, 8. 3. 2016 in 22. 3. 2016 so bili dogovorjeni omilitveni ukrepi, njihova časovnica in izvedba. Tako usklajeni ukrepi so bili posredovani Evropski komisiji v okviru poročanja v Pilotu 1308/10/ENV. Ker so bili torej ukrepi usklajeni s tožnico, je ni posebej zasliševala, poleg tega je Sloveniji zaradi ugotovljenih kršitev grozila finančna kazen s strani Evropske komisije, zato je toženka odločila v skrajšanem postopku.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil sporni poseg (z izjemo vodne akumulacije) izveden v skladu s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem št. 351-375/2008-15 z dne 22. 9. 2008 in naravovarstvenim soglasjem št. 35621-341/2008-12 z dne 22. 8. 2008, zato je toženka z izpodbijano odločbo posegla v ustavni načeli pravne države (2. člen Ustave RS) in pravnomočnosti (158. člen Ustave RS) ter v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Poleg tega ji ni bila dana možnost, da bi v upravnem postopku varovala svoje pravice in koristi ter se izrekla o odločilnih dejstvih. Opozarja, da je bila sicer investitorica BC., vendar ni več imetnica nobenih pravic na tem centru oziroma zemljiščih, zato meni, da ne more biti zavezanka za izpodbijane obveznosti, katerih izvedba bi stala cca. 500.000 EUR. Navaja še, da za naložitev izrečenih ukrepov ni pravne podlage in je toženka mimo določb ZON in Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) izvedla naknadno presojo vplivov na okolje.

5. Glede strokovne študije navaja, da jo je izdelal neakreditiran in nerenomiran izvajalec A. V zvezi s hrupom tako opozarja, da je bila na podlagi toženkine zahteve izdelana meritev hrupa med tekmo svetovnega pokala, to je med najglasnejšo prireditvijo v BC., iz katere izhaja, da raven hrupa ne presega dovoljenega hrupa in da je na območjih divjega petelina hrup narave večji od hrupa, ki ga ustvarja BC. Navaja še, da so glavni vir hrupa na ... dnevni obiskovalci in razvejan sistem cest, vojašnica, smučišče ... ter vikendi, zato bi s stališča enakosti (14. člen Ustave RS) toženka te morala obravnavati celostno in vsem deležnikom naložiti ukrepe. Monitoring, ki ga izvaja Zavod RS za gozdove, je pokazal, da ni negativnega vpliva na okolje oziroma je celo spodbuden, saj je populacija divjega petelina dosegla enega izmed svojih viškov. V zvezi s tem se sklicuje na monitoring iz junija 2014, prilaga pa še monitoringa za leti 2015 in 2017. 6. Meni, da bi toženka postopek morala voditi po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in da je za konkretni postopek izvedela šele s prejemom izpodbijane odločbe. Tudi po opravljeni poizvedbi za kakšen postopek gre, ni dobila odgovora, le pojasnilo, ki se je nanašalo na njene pripombe na razgrnitev OPN in okoljskega poročila za območje Občine ... Tožnica tako nikoli ni bila seznanjena s konkretnim postopkom, pač pa je bilo govora le o skupnem iskanju rešitev. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da predmetni poseg brez izvedbe presoje vplivov na okolje in omilitvenih ukrepov pomeni okrnitev narave, kar je v nasprotju s Habitatno direktivo. Glede ugovora o določitvi zavezanca za izvedbo ukrepov navaja, da je bila tožnica investitor spornega posega, kot 100 % lastnica družbe ... d. o. o. pa je tudi imetnica stvarnih pravic na predmetnih zemljiščih. Glede ugovora o sodelovanju v postopku pa navaja, da je imela tožnica svoje predstavnike v delovni skupini ustanovljeni s sklepom o ustanovitvi delovne skupine za pripravo in izvedbo omilitvenih ukrepov za BC. št. 024-15/2015 z dne 24. 11. 2015. 8. V pripravljalni vlogi tožnica navaja, da ne more nositi posledic nedelovanja ali napačnega ravnanja toženke pri izdaji pravnomočnih dovoljenj, v zakonu pa tudi ni podlage za naložitev izpodbijanih ukrepov. Navaja še, da lahko Evropska komisija sproža postopke zoper države članice, ne more pa posegati v obstoječa pravna razmerja mimo ureditve v posamezni državi članici. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU C-142/16. Glede dogovarjanj, da bo izvedla določene ukrepe, navaja, da je toženka za izvedbo teh ukrepov zagotavljala financiranje.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali ima toženka pravno podlago, da za že zgrajen objekt izreče ukrepe za sanacijo okrnitve narave. V 103. členu ZON je določeno, da če pri posegu v naravo pride do okrnitve narave, mora nosilec posega ali dejavnosti nemudoma odpraviti škodljive posledice svojega delovanja ter kriti vse stroške za njihovo odpravo (prvi odstavek tega člena). Če nosilec posega v naravo ne more odpraviti škodljivih posledic svojega delovanja in je prišlo do okrnitve narave na ekološko pomembnih območjih in posebnih varstvenih območjih, na naravnih vrednotah ali na zavarovanih območjih, mu ministrstvo odredi izravnalni ukrep (drugi odstavek tega člena).

11. V zadevi ni sporno, da ima tožnica za predmetno gradnjo pravnomočno gradbeno dovoljenje, in sicer iz upravnih spisov izhaja, da sta bili tožnici za gradnjo na parc. št. 1003/127 k. o. ... vas izdani gradbeni dovoljenji št. 351-299/2007-11 z dne 24. 10. 2007 za gradnjo večnamenskega centralnega objekta in št. 351-375/2008-15 z dne 22. 9. 2008 za gradnjo objektov in naprav zunanje ureditve. Za celoten poseg je bilo izdano še naravovarstveno soglasje št. 35621-341/2008-12 z dne 22. 8. 2008, po predhodno pridobljenih naravovarstvenih pogojih št. 35620-1044/2008-11 z dne 27. 6. 2008. Ni tudi sporno, da sta bili gradbeni dovoljenji izdani, ne da bi bilo predhodno izdano okoljevarstveno soglasje.

12. Iz upravnih spisov izhaja še, da je bilo prvotno naravovarstveno soglasje št. 35621-550/2006-29 z dne 19. 6. 2007, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo večnamenskega centralnega objekta, razveljavljeno s sodbo tega sodišča U 1973/2017 z dne 6. 12. 2007. Že v tej sodbi je sodišče opozorilo na pomanjkanje razlogov o potrebnosti izvedbe presoje vplivov na okolje.

13. Že v času sporne gradnje je namreč ZVO-1 določal, da je pred začetkom izvajanja posega, ki lahko pomembno vpliva na okolje, treba izvesti presojo njegovih vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje (50. člen ZVO-1), v katerem se ugotovijo, opišejo in ocenijo dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino ter njihova medsebojna razmerja. V skladu drugim odstavkom 51. člena ZVO-1 je vlada predpisala vrste posegov, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje z Uredbo o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 78/06). V času vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja je bilo izrecno določeno, da je za poseg, kot je obravnavani, presoja vplivov na okolje obvezna (8. točka skupine L iz prvega odstavka 4. člena v povezavi s 5. členom navedene uredbe). Iz spremembe te uredbe (Uradni list RS, št. 72/07), kot je veljala v času izdaje gradbenih dovoljenj, pa je to izhajalo upoštevaje celovitost gradnje športno rekreacijskega centra.

14. Sodišče namreč poudarja, da navedena uredba pomeni uskladitev slovenske ureditve z EIA direktivo. Ker iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti izhaja, da je treba besedilo določbe prava Unije, ki pri opredelitvi smisla in obsega ne napotuje posebej na pravo držav članic, običajno razlagati samostojno in enotno v celotni Evropski uniji, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki mu sledi,1 je treba omenjeno uredbo razlagati glede na cilje te direktive. Slednja med projekti, za katere je treba preveriti, ali je treba izvesti presojo vplivov na okolje, navaja smučarske proge ter z njimi povezane posege, počitniške vasi in hotelske komplekse zunaj mestnih območij in z njimi povezane posege ter tematske parke oziroma vsako spremembo ali razširitev projektov iz prilog I in II, ki so že dovoljeni, izvedeni ali v izvedbi in lahko imajo pomembne škodljive vplive na okolje (točki 12 in 13 priloge II EIA direktive). Ker je bila z EIA direktivo kodificirana Direktiva Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, spremenjena z Direktivo Sveta 97/11/ES z dne 3. marca 1997, ki se v Republiki Sloveniji uporablja od vstopa v Evropsko unijo, je neutemeljen tožničin očitek, da se EIA direktiva v konkretnem primeru ne uporablja.

15. Kot je opozorila generalna pravobranilka v sklepnem predlogu k zadevi C-531/13, ima EIA direktiva, ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Sodišča EU, kar zadeva obveznost presoje vplivov na okolje, obsežno področje uporabe in širok cilj,2 pri čemer se ciljev te direktive ne sme zaobiti z razdrobitvijo projektov.3 To po presoji sodišča v obravnavani zadevi pomeni, da je treba posamezne dele predmetnega posega obravnavati skupaj, kot kompleks, torej upoštevaje tako velikost posameznih delov posega, kot njihovo medsebojno povezanost, predvsem pa okoliščino, da gre za poseg na varovanem območju (glej izbirna merila v prilogi III EIA direktive). V konkretnem primeru gre namreč za poseg, ki se nahaja na posebnem varstvenem območju Natura 2000 (33. člen ZON), zato je bilo treba izvesti tudi presojo sprejemljivosti posegov v naravo (prvi odstavek 33a. člena ZON). Po tretjem odstavku 33a. člena ZON se presoja sprejemljivosti posegov v naravo izvaja skladno s 101d., 101e., 101f., 104a. in 105a. členom tega zakona. V skladu s prvim in drugim odstavkom 101e. člena ZON je za poseg, kot je obravnavani, presoja sprejemljivosti posegov v naravo obvezni del presoje vplivov na okolje. Sodišče dodaja, da tudi iz obrazložitve omenjenih naravovarstvenih pogojev izhaja, da sta Zavod RS za varstvo narave in upravljavec Triglavskega narodnega parka opozarjala, da je za predvideni poseg treba izdelati presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje.

16. V skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZVO-1 je (bilo) treba v okoljevarstvenem soglasju določiti tudi pogoje, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, zmanjšal ali odstranil škodljive vplive na okolje. Po določbi šestega odstavka istega člena ZVO-1 se ti pogoji štejejo za projektne pogoje po predpisih o graditvi objektov. Glede na navedeno ima toženka prav, da so bila za sporni poseg izdana pomanjkljiva gradbena dovoljenja.

17. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka zato naknadno izvedla presojo vplivov na okolje in tudi v okviru celovite presoje vplivov na okolje skupaj s presojo sprejemljivosti za varovana območja pri pripravi Odloka o občinskem prostorskem načrtu občine ... za obravnavani poseg določila omilitvene ukrepe, ki so predmet izpodbijane odločbe. Tožbeni ugovor, da toženka za naknadno izvedbo presoje vplivov na okolje ni imela pravne podlage za odločitev v zadevi ni utemeljen, saj postopek v določbah 103. člena ZON za ugotavljanje škodljivih posledic ni posebej predpisan. Toženka je tako izbrala postopek, ki je predpisan za izdajo okoljevarstvenega soglasja, ravno v katerem se ugotavljajo škodljivi vplivi posega na okolje. Poleg tega iz 103. člena ZON niti ne izhaja, da se navedene določbe uporabljajo le v primerih nedovoljenih posegov v naravo, saj se nanašajo na vse posege, pri katerih pride do okrnitve narave, torej tudi, ko gre za z upravnimi dovoljenji dovoljene posege. Kot že rečeno, je toženka izvedla presoje vplivov na okolje, ker je ugotovila, da ta za konkretni poseg ni bila izvedena, pa bi morala biti. Sicer pa ne drži, da toženka nima pravne podlage za naknadno izvedbo presoje vplivov na okolje, saj to izhaja že iz določbe šestega odstavka 102. člena ZON, zato sodišče zgolj pripominja, da je izrek izpodbijanih ukrepov na podlagi 103. člena ZON v tožničino korist, saj bi drugače v zadevi lahko nastala situacija iz šestega odstavka 33a. člena ZON, ko so dovoljenja za poseg v prostor, izdana neupoštevaje določbe 101d., 101e., 101f., 104a. in 105a. člena ZON, nična.

18. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja še, da je toženka izpodbijane omilitvene ukrepe uskladila z delovno skupino ustanovljeno s sklepom št. 024-15/2015 z dne 24. 11. 2015, ki jo je ustanovila ravno zaradi odprave ugotovljenih pomanjkljivosti pri izvedbi tega posega. Kot navaja toženka in to izhaja tudi iz zapisnikov te delovne skupine z dne 18. 12. 2015, 5. 2. 2016, 1. 3. 2016, 8. 3. 2016 in 22. 3. 2016 so pri pripravi in izvedbi omilitvenih ukrepov sodelovali tudi tožničini predstavniki (direktor in poslovni direktor oziroma njen odvetnik). Tudi iz elaborata Končni nabor omilitvenih ukrepov za BC., ki je bil posredovan Evropski komisiji, izhaja, da so predlagani omilitveni ukrepi, ki se bodo realizirali kot ukrep po 103. členu ZON, usklajeni s tožnico. Kot je pojasnila že toženka v izpodbijani odločbi, nabor omilitvenih ukrepov v tem elaboratu temelji na izdelanem poročilu o vplivih na okolje, katerega dodatni del je bila presoja sprejemljivosti vplivov na varovana območja, strokovni oceni obremenjenosti okolja s hrupom prireditev, priprav tekaških prog in prometa za območje Športnega centra ... in ekspertnem mnenju glede vpliva delovanja žičnice ... na populacijo divjega petelina.

19. Tožnica v tožbi priznava, da je sodelovala v tej skupini, zato je bila gotovo seznanjena z vsebino teh sestankov. Iz opredelitve zadeve v omenjenih zapisnikih jasno izhaja, da gre za „sestanek delovne skupine za pripravo in izvedbo omilitvenih ukrepov za BC.,“ zato ni utemeljen tožbeni očitek, da ni vedela, da se vodi upravni postopek. Tožnica pa niti ne navaja, da s predlaganimi omilitvenimi ukrepi iz elaborata ni bila seznanjena in tudi ne navaja, da v izpodbijani odločbi določeni ukrepi niso enaki ukrepom, kot so bili usklajeni v tej skupini. Iz navedenega izhaja, da so bila dejstva in okoliščine za naložitev izpodbijanih ukrepov v celoti ugotovljena v postopku, v katerem je sodelovala tudi tožnica. Glede na navedeno ni utemeljena tožbena trditev, da se ni imela možnosti izreči o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, saj je pri usklajevanju končnega predloga omilitvenih ukrepov celo aktivno sodelovala, poleg tega niti konkretno ne pojasni, o katerih okoliščinah, pomembnih za odločitev, se ni imela možnosti izreči. 20. V zvezi z dokazili, ki jih tožnica prilaga k tožbi, pa sodišče ugotavlja, da so bila ta pridobljena v zvezi z naloženimi obveznostmi iz naravovarstvenega soglasja št. 35621-341/2008-12 z dne 22. 8. 2008 in predhodno pridobljenih naravovarstvenih pogojev št. 35620-1044/2008-11 z dne 27. 6. 2008,4 za katere je bilo z izpodbijano odločbo ugotovljeno, da so pomanjkljivi, ker ni bila izvedena tudi presoja vplivov na okolje. Poleg tega tožnica ni pojasnila, zakaj jih ni predložila že pred izdajo izpodbijane odločbe, zato predstavljajo nedopustno tožbeno novoto (tretji 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Enako velja za njene navedbe o izdelovalcih študij, na podlagi katerih so bili določeni predmetni omilitveni ukrepi.

21. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožnica ne more biti zavezanec za izvedbo naloženih omilitvenih ukrepov, saj ni sporno, da je bila investitorica spornega posega.5 Kot ugotavlja toženka, bi predmetni omilitveni ukrepi morali biti določeni že ob izvedbi spornega posega, kar pomeni, da je tožnica tudi nosilec posega. Zato je dolžna nositi stroške odprave škodljivih posledic tega posega, kot je to izrecno določeno v 103. členu ZON.

22. Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostali tožbeni ugovori, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankami postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), tožnica pa je navajala le nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega ZUS-1).

K točki II izreka:

23. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Glej zlasti sodbi Flachglas Torgau C-204/09, točka 37 in Edwards C-260/11, točka 29. 2 Sodbe Kraaijeveld in drugi C-72/95, točka 31; WWF in drugi C-435/97, točka 40; Komisija/Španija C-227/01, točka 46; Komisija/Italija C-486/04, točka 37; Abraham in drugi C-2/07, točka 32; Ecologistas en Acción-CODA C-142/07, točka 28; Umweltanwalt von Kärnten C-205/08, točka 48; Brussels Hoofdstedelijk Gewest in drugi C-275/09, točka 29; Komisija/Španija C-404/09, točka 79 in sklep Aiello in drugi C-156/07, točka 33. 3 Glej sodbo Abraham in drugi C-2/07, točka 27. 4 Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06182-78/2015-13 z dne 12. 1. 2016. 5 Glej še 15. točko 11. člena ZON v povezavi s 53. členom ter 2. točko 3. člena ZVO-1.