Jedro

Tožnik s pavšalnim zanikanjem nasilja in sklicevanjem na duševno bolezen partnerke oziroma matere otrok, ki naj bi si njegovo nasilje izmislila, ne more uspeti. Namen sprejetega ukrepa odvzema otrok obema staršema in njuna namestitev v varstvo in vzgojo rejniški družini je namreč varovanje otrokovih koristi, ki pretehtajo interese staršev, kadar ti niso v skladu z otrokovimi koristmi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil: da se mld. A.A. in B.B. odvzameta materi C.C. in očetu D.D. ter se namestita v varstvo in vzgojo rejniški družini A. (1. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka); da ta odločba postane izvršljiva z vročitvijo odločbe vsem strankam v postopku in se po vročitvi dovoljuje izvršba, saj gre za postopek, ki je nujen glede na koristi mladoletnih otrok (3. točka izreka); da se obe mladoletni osebi iz 1. točke izreka te odločbe odvzameta materi C.C., pri kateri obe mladoletni osebi dejansko bivata, z neposredno fizično prisilitvijo v času poslovnega časa Centra za socialno delo Maribor (v nadaljevanju CSD Maribor) na kraju njunega stalnega ali začasnega prebivališča, v prostorih šole, v kateri sta otroka vključena, oziroma z neposredno prisilitvijo osebe, pri kateri bosta otroka najdena oziroma na kateremkoli kraju se bosta otroka nahajala in se namestita v rejniško družino A. (4. točka izreka); da izvršilno dejanje izvršijo strokovni delavci CSD Maribor (5. točka izreka); da gredo priglašeni stroški D.D. in njegove pooblaščenke E.E. v njuno breme (6. točka izreka). V obrazložitvi opisuje potek dogodkov od februarja 2007 dalje, ko je prvostopni organ pričel z obravnavo družine ..., in sicer po prejemu poročila policije o intervenciji zaradi nasilja tožnika v družini. Navaja, da je po navedbah C.C. le-ta v preteklosti večkrat želela prekiniti razmerje z možem zaradi njegovega nasilja v letih 2000, 2001, 2003 in 2004, ko sta živela nekaj časa v ... in na ... Vendar je na njegovo prigovarjanje vedno znova popustila, kljub vmesnim umikom na varno. Razmere v družini naj bi bile zaradi moževega nasilja ogrožujoče za ostale družinske člane. Zaradi nasilja v družini je bil tožnik 29. 6. 2009 s strani policije pridržan, v stanovanju je ostala mama z otrokoma, mld. A.A. in B.B. Upravni organ izpostavlja, da tekom postopka obe deklici bivata s svojo materjo C.C. Oče mladoletnih deklic - tožnik ima namreč po prestani 10-mesečni zaporni kazni zaradi kaznivega dejanja nasilništva v družini s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 5. 5. 2010 do zaključka razveznega postopka med obema staršema, ki še poteka na tem sodišču, prepovedane stike s svojima mladoletnima hčerkama in dejansko ni vključen v družino. V avgustu 2010 je prvostopni organ prejel izvod delne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 26. 1. 2010, s katero je zakonska zveza med staršema obeh obravnavanih mld. otrok razvezana. Ni pa bilo z delno sodbo razsojeno o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo, o stikih s staršema in o preživnini. Z dopisom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 6. 9. 2010 je prvostopnemu organu sporočeno, da je bil izdan sklep, s katerim so tožniku do zaključka postopka začasno prepovedani stiki z mld. hčerama A.A. in B.B. V nadaljevanju podrobno opisuje vsa poročila osnovnih šol, ki sta jih obiskovali mld. deklici, poročila zagovornice otrok F.F. ter zdravnikov. Navaja tudi, da je z C.C. 23. 11. 2011 opravil razgovor, prisotna je bila hčerka A.A. Povedala je, da je družina ves čas ogrožena s strani očeta otrok, zaradi miru pred njim si želi namestiti v varno hišo. Psihologinja prvostopnega organa je z mld. A.A. govorila brez prisotnosti matere. Povedala je, da si želi živeti drugje, stran od mame, vendar razmišlja in navaja, kaj bi bilo za mamo dobro. Želela bi si živeti v družini, ne v mladinskem domu. Ob obisku dveh strokovnih delavk prvostopnega organa naslednjega dne 24. 11. 2011 na domu družine je mld. A.A. v razgovoru ponovno rekla, da si želi živeti stran od mame, hkrati pa je dodala, da si sestra B.B. ne želi oditi od mame. Mld. B.B. je povedala, da želi živeti z mamo. V nadaljevanju obrazložitve prvostopni organ navaja, da je 30. 11. 2011 iz Okrožnega sodišča v Mariboru pridobil klinično psihološko poročilo sodnega izvedenca G.G. z dne 24. 2. 2011, izdelano v pravdni zadevi C.C. zoper D.D. Sodni izvedenec pri obeh starših ugotavlja globoko osebnostno motenost, ki bistveno vpliva na njune starševske sposobnosti. Oče je čustveno nestabilen z egocentričnimi, nase usmerjenim vedenjem in doživljanjem, ki zelo agresivno brani svoje interese in potrebe. Nima nikakršnih kapacitet za prepoznavanje potreb drugih, torej tudi otrok in se tako nanje ne zmore odzivati. Nima kapacitet, da bi zmogel na kakršenkoli način ustrezno oskrbeti svoja otroka. Njegovo dosedanje ravnanje je bilo večinoma celo v škodo otrok, tako da sta obe deklici, posebej še A.A., tudi z njegove strani utrpeli škodo v duševnem razvoju. Izvedenec tudi poudarja, da je mati osebnostno motena, pri njej so poleg tega nakazani nekateri znaki duševne bolezni. Tudi pri njej gre za globoko čustveno neuravnovešeno osebnostno motnjo ob izrazitih težavah v realnem zaznavanju okolja. Mati ne zmore v celoti oskrbeti niti sebe, kaj šele, da bi oskrbela svoja otroka. Nedvomno zelo škoduje razvoju obeh deklic, zaradi katerih se pri njiju pojavljajo večje (A.A.) ali manjše (B.B.) težave. Nedvomno je materin škodljiv vpliv na otroka trajal skozi daljše obdobje, najverjetneje ves čas njunega življenja. Tako izvedenec zaključuje, da sta oba starša zaradi težje duševne patologije kot starša popolnoma neprimerna in neustrezna ter da na razvoj otrok vplivata škodljivo in na nobenem področju ne zmoreta zanju ustrezno poskrbeti. Nujna je takojšnja namestitev otrok v oskrbo tretjega. Dalje upravni organ navaja, da je bila s sklepom z dne 28. 2. 2012 obema deklicama postavljena začasna zastopnica otrok. Na ustni obravnavi dne 8. 3. 2012 je tožnik izrazil nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem G.G. Ne strinja se z ugotovitvami, da ni primeren oče, da ne razume čustvenih potreb svojih otrok. Povedal je, da je za otroka in tudi za mamo otrok do svojega pripora v letu 2009 primerno skrbel. Ne strinja se z oceno, da bi njegova otroka utrpela duševne posledice zaradi njegovih ravnanj. Izpostavil je, da iz dokumentacije izhaja, da njegova žena še vedno navaja neresnice o njegovih ravnanjih pri raznih inštitucijah. Njegova mati - E.E., je na ustni obravnavi povedala, da je otroka potrebno zaščititi in ju odvzeti materi, ne pa očetu. Začasna zastopnica obeh mld. deklic je na ustni obravnavi povedala, da je A.A. jasno, da tako kot živi sedaj ni v redu in da bo treba nekaj spremeniti, naveličana pa je tudi neprestanih selitev. Jasno je izrazila željo, da bi šla živeti v rejniško družino in poudarila, da nikoli ne bi šla v kakšen dom ali zavod. Želi pa si, da gresta skupaj s sestro. Povedala je tudi, da bi si želela nato nazaj k mami, če se bo mama „poboljšala“. Povedala je tudi, da si želi stikov tudi z očetom, čeprav je bil do nje nasilen in jo je hotel zadušiti z deko, nasilen pa je bil tudi do mame. Želi ga videti vsak dvakrat na mesec. A.A. je tudi povedala, da si je že sama našla rejniško družino. Glede mld. B.B. je začasna zastopnica povedala, da je od njenega razrednika in šolske psihologinje dobila podatke, da v šolo prihaja zanemarjena, da smrdi, da ni umita in da se bojijo, da se je bodo drugi otroci začeli izogibati. B.B. išče stik s šolskimi delavci in se rada pocarta. Sicer pove, da po prvem srečanju z B.B. ni zaznala nič od navedenega in da je bila deklica čista. Mld. B.B. je v pogovorih neomajna v izražanju stališča, da noče od mame in noče stikov z očetom. Poudarila je, da ji je vseeno, če bo sestra šla, sama želi ostati pri mami. Po opravljeni ustni obravnavi je prvostopnemu organu sporočeno, da se je C.C. z obema hčerkama ponovno preselila in ju ponovno prepisala na drugo osnovno šolo v Mariboru. Glede na takšen potek dogodkov in izveden postopek prvostopni organ zaključuje, da mama ne prepoznava potreb otrok v tej meri, da bi lahko zagotovila primerno, varno in stabilno okolje, ki je nujno potrebno za zdrav in kontinuiran razvoj njenih otrok. Iz prejetih poročil je razvidno, da C.C. s svojim ravnanjem ogroža zdrav psihosocialni razvoj svojih otrok in ne prepoznava potreb otrok po zdravstveni obravnavi, varnem in stabilnem okolju, kar se kaže tudi z nenehnimi selitvami in posledično spreminjanjem socialnega in šolskega okolja, otroka obremenjuje z lastnimi strahovi in bojaznimi pred nasiljem s strani očeta in svojih staršev, ne postavlja jima meja, kar pri njima povzroča zmedenost in negotovost. Glede očeta otrok - tožnika pa organ zaključuje, da zaradi začasne odredbe sodišča o prepovedi stikov s svojima otrokoma dejansko ni povezan z družino. Tako prvostopni organ v tem obdobju ni neposredno v družini ugotavljal primernosti oziroma ustreznosti njegove starševske skrbi. Vendar je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil pravnomočno obsojen in prestal 10-mesečno zaporno kazen zaradi nasilja v družini. Storitev kaznivega dejanja sicer zanika, vendar je prvostopni organ po 149. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede ugotavljanja dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega. Neprimernost tožnika za izvajanje starševske skrbi sicer prav tako izhaja iz mnenja sodnega izvedenca, potrebno pa je tudi upoštevati obstoj začasne odredbe o prepovedi stikov očeta s svojima hčerkama. Pri iskanju ustreznega okolja za namestitev obeh deklic je potrebno upoštevati, da je prepletenost družinskih odnosov v obeh družinah, tako družini mame, kot očeta, intenzivna do te mere, da bivanje pri starih starših ne bi bilo v korist otrok. V zadevi urejanja rejništva za obe mld. deklici je strokovna delavka prvostopnega organa na področju rejništva podala oceno, da je po dolgem izboru in razmisleku družina A., ki je rejništvo obeh deklic tudi pripravljena sprejeti, primerna rejniška družina. Dalje citira drugi odstavek 236. člena ZUP in ugotavlja, da se zaradi nepredvidljivosti in neustrezne naravnanosti matere obeh obravnavanih deklic, neprestanih selitev družine in ob informacijah o umiku družine v tujino ob vročitvi odločbe materi otrok, upravičeno pričakuje njena uporna ravnanja in da je deklici nujno potrebno zaščititi pred samovoljnim ravnanjem matere tako, da se ji otroka po vročitvi takoj odvzameta in namestita v varno okolje, saj bi lahko z vsakim odlašanjem izvršitve odločbe nastala za deklici nepopravljiva škoda. Na podlagi 119. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je prvostopni organ dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Na podlagi spisovnega gradiva je tako prvostopni organ zaključil, da obstaja nujnost takojšnje izvršitve predmetne prvostopne odločbe o odvzemu obeh obravnavanih mld. deklic. Citira prvi odstavek 290. člena ZUP in navaja, da se izvršba z neposredno prisilitvijo odreja, ker z drugim izvršilnim dejanjem ni mogoče pričakovati, da bo dosežena izpolnitev obveznosti.

Pritožbeni organ je s sklepom z dne 21. 6. 2012 združil pritožbeni postopek tožnika in C.C. zoper prvostopno odločbo ter z odločbo z dne 21. 6. 2012 pritožbi C.C. in D.D. zavrnil. V obrazložitvi kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe tožnika, s katerimi ta zanika, da bi zanemarjal otroka. Prav tako kot neutemeljene zavrača navedbe tožnika, da naj bi bil nasilno iztrgan iz družinskega okolja zaradi bolezenskih izmišljotin in laži partnerke. Drugostopni organ je namreč po preučitvi celotne spisovne dokumentacije ugotovil, da je bilo nasilje v družini prisotno več let, in sicer je bila družina zaradi nasilja v družini prvič obravnavana na CSD Tržič junija 1999, ko se je tja zatekla mati s svojo takrat enajstmesečno hčerko in povedala, da je oče otroka do nje nasilen, od kar sta skupaj in da se ga zelo boji. Imela je podplutbe na rokah. Bila je takoj nastanjena v varno hišo. Ob razgovoru z očetom je ta povedal, da on nikoli ni udaril prvi. Prav tako je bila leta 2003 opravljena intervencija dežurne socialne službe, ker se je mati z otrokom, takrat petletno A.A. in štirimesečno B.B. zaradi nasilja partnerja zatekla v neko gostišče. Bila je ponovno nameščena v varno hišo. Povedala je, da jo partner zapira v stanovanje, je nasilen, ji grozi, da bo ubil otroka, skriva ji telefon. Oče otrok pa je povedal, da ima mati otrok izbruhe, ko ne jemlje zdravil in da jo mora zapirati v stanovanje. Modrice, ki jih je zopet imela, naj bi po njegovih navedbah nastale same od sebe. Naslednja intervencija zaradi nasilja v družini je bila opravljena 8. 6. 2004, v kateri je bilo ugotovljeno, da je tožnik fizično in verbalno napadel najprej svojo partnerko, nato pa je še fizično napadel hčerko A.A. Iz navedenega izhaja, da je oče otrok izvajal nasilje v družini več let kontinuirano od rojstva prvega otroka. To je doseglo višek 29. 6. 2009, ko je bil zaradi nasilja, ki ga je izvajal nad svojima otrokoma in partnerko, priveden k preiskovalnemu sodniku in kasneje obsojen na 10 mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 26. 10. 2009, ki jo je mati priložila k pritožbi, izhaja, da je tožnik ogrozil varnost otrok in njihove matere z neposrednim napadom na življenje in telo, ko je v času od 28. 1. 2009 in 31. 1. 2009 v stanovanju v prisotnosti žene pograbil mačko ter jo stisnil za vrat in jo z rokami zadavil, nato zgrabil za kuhinjski nož ter z njim potegnil po roki C.C. in jo porezal po roki, potem pa ji zagrozil, da bo z njo naredil isto kot z mačko. S tem ji je povzročil občutek prestrašenosti in ogroženosti. Dne 27. 6. 2009 je v stanovanju v kuhinji pristopil do hčerke A.A. in jo žalil, da je za v norišnico. Ko se mu je ta umaknila v sobo, je prišel za njo in jo ponovno žalil, da je za psihiatrično bolnišnico, da bo poklical rešilca, da jo bo odpeljal v bolnišnico. Ko je A.A. zakričala, naj neha, je zgrabil odejo in jo z njo pokril preko glave ter jo pričel stiskati za vrat, da ni mogla dihati, z roko pa jo je držal za usta in vrat in jo s pestmi udarjal po glavi. Žena ga je poskušala odvleči od A.A. A.A. je uspelo odstraniti odejo z glave, tedaj pa ji je zagrozil, da jo bo vrgel čez balkon, če bo še enkrat zakričala. S tem ji je prizadejal podplutbo v predelu uhlja, črtasto podplutbo v predelu med licem in nosom na desni strani obraza ter oteklino na koži in vratu. S tem ji je povzročil občutek prestrašenosti in ogroženosti. Zaradi ravnanja pa sta bili prestrašeni tudi žena C.C. in hči B.B. Iz izvedeniškega mnenja z dne 24. 2. 2011 pa izhaja, da je tožnik sam povedal, da je bil zaradi nasilja v družini že leta 2001 kaznovan na pogojno kazen enega leta. Drugostopni organ na podlagi povedanega ugotavlja, da je oče - tožnik neposredno ogrožal življenje mld. A.A. s tem, da jo je pokril z odejo preko glave in jo s pestmi udarjal po glavi in da je že samo to dejstvo pomenilo zadosten in upravičen razlog, da se otroka odvzame očetu ter da se mu prepovejo stiki z obema otrokoma, saj je s svojo prisotnostjo ogrožal njuno življenje in jima povzročal upravičen strah. Da se deklici očeta zelo bojita, izhaja med drugim tudi iz poročila zagovornice deklic z dne 12. 10. 2010, ko je A.A. povedala, da ji ni všeč, da bo oče spuščen iz zapora ter da jo je strah, da jih bo ubil ter da želi, da bi bil še malo dlje zaprt. B.B. pa je povedala, da želi živeti z mamico in da očeta ne želi videti, ker je nesramen in jih vsako jutro tepe. Ko pomisli na očeta, se počuti grozljivo. Prav tako iz poročila zdravstvenega doma B. o obravnavi mld. A.A. izhaja, da je ob pregledih navajala nasilje s strani očeta, zaradi katerega se je pri njej razvila postravmatska stresna motnja. Drugostopni organ se strinja z oceno organa prve stopnje glede ogroženosti otrok, ki je bila tudi po izpustitvi tožnika iz zapora zelo visoka, saj je bilo glede na večletno ponavljajoče nasilje in glede na grožnje tožnika mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da bo s takim ravnanjem ravnal in še naprej življenjsko ogrožal in ustrahoval družino. Bojazen, da se bo to zgodilo, je posebej občutila mati otrok, ki je bila zaradi tega pretirano zaščitniška do deklic in svoj strah tudi prenašala na njiju, zaradi česar sta deklici to grožnjo še bolj intenzivno doživljali, kar prav tako ni bilo v njuno korist. Tako zaključuje, da je bila odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita ter pripominja, da bi moral prvostopni organ takšno odločitev sprejeti že veliko prej. Pritožbene navedbe tožnika o neresničnih navedbah zdravnice pediatrične stroke H.H., ki ni specialist psihologije, izvedenca psihiatrične stroke I.I. ter o pristranskosti izvedenca G.G., so po mnenju pritožbenega organa neutemeljene. Prav tako kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe tožnika, da gre za konstrukt medicinskega osebja. Drugostopni organ namreč ugotavlja, da se je organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe oprl v prvi vrsti na dejstvo, da je bil oče pravnomočno obstojen na zaporno kazen zaradi nasilja v družini. Neprimernost očeta za izvajanja starševske odgovornosti je posredno ugotovil na podlagi mnenja sodnega izvedenca in pri tem upošteval tudi obstoj začasne odredbe sodišča o prepovedi stikov z otrokoma. Organ prve stopnje svoje odločitve ni oprl na mnenje zdravnice H.H., kot tudi ne na mnenje izvedenca psihiatrične stroke I.I., ki ga je ta podal v kazenskem postopku, temveč posredno na mnenje G.G., ki je v sodnem postopku izdelal mnenje o primernosti za izvajanje starševske skrbi za oba starša. Mnenje je bilo izdelano na podlagi sodnega spisa ter razgovora in pregleda staršev obeh deklic. Med drugim je izvedenec ugotavljal, kako dosedanja ravnanja tožnika in tista, ki so bila predmet kazenske obsodbe, vplivajo na duševno stanje otrok. Izvedenec je za oba starša ugotovil globoko osebnostno motenost, ki vpliva na njune starševske sposobnosti. Glede tožnika pa je navedeno, da je bilo njegovo dosedanje ravnanje celo v škodo otrok, tako da sta obe deklici, posebej A.A., tudi z njegove strani utrpeli škodo v duševnem razvoju. Izvedenec je tako zaključil, da sta oba starša zaradi nedvomno težje duševne patologije popolnoma neprimerna in neustrezna za izvajanje starševske skrbi. Zato je predlagal, da se deklici namestita v rejniško družino. Drugostopni organ ugotavlja, da ni razlogov, zaradi katerih bi dvomil v navedeno mnenje, tožnik pa razen domneve, da gre za konstrukt zaradi tožbe in kazenskih postopkov zoper medicinsko osebje, za svojo trditev ni ponudil nobenih dokazov. Pritožbene navedbe tožnika, da pristojni CSD ne dovoli stikov z otrokoma njegovim staršem, niti njegovima bratoma od 27. 6. 2009 dalje, pa niso predmet tega postopka. V zvezi s tem tožniku pojasnjuje, da o stikih z otrokoma in starši ter z otrokom in osebami, na katere je otrok navezan, odloča pristojno sodišče in ne CSD. Glede pritožbenega ugovora, da bi bilo pritožbo treba obravnavati v smeri ničnosti odločbe v skladu s pravili ZUP, pa pritožbeni organ odgovarja, da organ prve stopnje ni odločal v postopku zaupanja otrok v vzgojo in varstvo staršem ali tretji osebi, temveč je, kot izhaja iz uvoda izpodbijane odločbe, odločal o ukrepih za zaščito otrok in o namestitvi otrok v rejniško družino, za kar ima pooblastilo v materialno pravnih določbah 119. in 120. člena ZZZDR, kar pomeni, da je odločal o zadevi iz svoje stvarne pristojnosti.

Tožnik v tožbi zanika navedbe CSD Maribor, da bi v družini od junija 1999 izvajal kakršnokoli nasilje, kljub pravnomočnim obsodbam ter poudarja, da zadnji kazenski postopek še vedno ni zaključen, saj je zadeva na Ustavnem sodišču RS. Glede modric partnerke po rokah, kot je to navedeno v odločbi, navaja, da si je partnerka le-te sama povzročila v zvezi s psihičnim in fizičnim nasiljem nad partnerjem, sicer pa so se ji modrice tudi spontano pojavljale, kar nedvomno dokazuje zapis bolnišnice. Poudarja, da nikoli ni navedel, da je moral partnerko zapirati v stanovanje zaradi njenih „izbruhov“. Poleg tega je bil takrat leta 1999 obsojen za dejanja, ki se nikoli niso zgodila, kar izhaja tudi iz takratnega preklica kazenske ovadbe, ki jo je C.C. ročno napisala in podpisala, torej nasilja ni bilo. Motiv partnerke je bil vedno pridobiti si stanovanje na račun izmišljenega, „zaigranega“ nasilja v družini, pri čemer je bila partnerka tista, ki je vsa ta leta od junija 1999 izvajala nasilje v družini - tako psihično, kot fizično in s čimer si je želela pridobiti točke za dodelitev neprofitnega stanovanja, kar ji je sedaj tudi deloma uspelo, vendar sta ji bila otroka odvzeta. Prav tako ni bilo nikakršnega nasilja 2003 s strani partnerja, saj si je partnerka ponovno vse skupaj izmislila. Glede izjav hčerk, glede stikov in strahov pove, da sta sedaj hčerki drugačnega mnenja, saj si obe želita stikov z očetom in nista več pod vplivom matere, ki ju je neupravičeno ustrahovala. Izpostavlja tudi, da je partnerka neupravičeno ponovno podala kazensko ovadbo in se umaknila v Center za žrtve nasilja, kar je navedel CSD Maribor v obvestilu z dne 23. 9. 2011. Glede izvedeniškega mnenja G.G. ponovno poudarja, da je bilo izdelano povsem pristransko, z upoštevanjem neresničnih navedb prejšnjega izvedenca in sodnega spisa oziroma lažnih navedb partnerke in lažnivih izjav njenih staršev. Tudi ni res, da ne bi bil prepoznaval interesov drugih, kot tudi otrok, saj je do nastanka pripora primerno skrbel za hčerki in mu ni moč očitati zanemarjanja mladoletnih oseb. Kot žaljive zavrača navedbe, da naj bi bil zaradi težje duševne patologije kot starš popolnoma neprimeren in neustrezen. Izpostavlja, da v njegovi zdravstveni kartoteki ni zavedeno nobeno duševno bolezensko stanje, medtem ko to za partnerko ne velja. Deklici pa tudi nista bili priči nobenega nasilja v družini, saj ga ni bilo, bile so le izmišljotine partnerke in ustrahovanja otrok z njene strani do te mere, da sta hčerki začeli sovražiti lastnega očeta. Vendar sta sedaj očitno drugačnega mnenja, saj nista več v stiku in pod vplivom „bolne“ partnerke. Glede disociativnih motenj in ostalih patoloških stanj, ki naj bi jih imela A.A., navaja, da je vse to posledica posebno hude telesne poškodbe iz leta 2002, saj ima od takrat naprej zaradi neustreznega pravočasnega ukrepanja zdravnic trajni patološki EEG, ki je bil pred nastankom škodnega dogodka normalen. Zato tudi ni res, da naj bi bilo vse to posledica neugodnih družinskih razmer oziroma nasilja v družini, saj ga ni bilo. Izpostavlja, da je v postopku na sodišču zahteval postavitev novega izvedenca ter da celotna zadeva še vedno ni pravnomočno končana. Po povedanem sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi, odločbo v delu, ki se nanaša na odvzem mladoletnih otrok tožniku, odpravi in zadevo v tem delu vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila, temveč se je sklicevala na razloge iz obrazložitve prvostopne in drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 119. člena ZZZDR je CSD dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Prvi odstavek 120. člena tega zakona pa določa, da sme CSD odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Po pregledu upravnega spisa zadeve, preučitvi tožbenih navedb in dokazov, s katerimi tožnik utemeljuje svoje navedbe, da nikoli ni izvajal kakršnegakoli nasilja v družini ter da so vse obtožbe plod izmišljotin matere otrok C.C., sodišče pritrjuje odločitvi upravnih organov obeh stopenj in se na razloge, ki so narekovali sprejeto odločitev in ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe druge stopnje, v izogib ponavljanju tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem je treba izpostaviti, da je bil tožnik pravnomočno obsojen na zaporno kazen 10 mesecev zapora zaradi storitve kaznivega dejanja nasilja v družini, ki jo je tudi prestal, kar vse niti ni sporno. V zvezi z njegovo navedbo, da kazenski postopek še vedno ni zaključen, ker je zadeva na Ustavnem sodišču, pa sodišče pojasnjuje, da je omenjena obsodilna sodba pravnomočna, kar pomeni, da so redna pravna sredstva zoper to sodbo izčrpana oziroma da je potekel rok za vložitev rednega pravnega sredstva. Morebitna vložitev ustavne pritožbe, kar zatrjuje tožnik v tožbi, pa na pravnomočnost ne vpliva. Glede na navedeno in glede na ves potek dogodkov v tožnikovi družini od leta 1999 dalje, ki ga na podlagi v postopku izvedenih dokazov (pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 26. 10. 2009, sklep Okrožnega sodišča v Mariboru o začasni prepovedi stikov tožnika z mld. A.A. in B.B., dopisi, zapisniki in uradni zaznamki pristojnih CSD-jev, poročila zdravstvenih ustanov in šol, ki sta jih obiskovali mladoletni deklici A.A. in B.B. ter izjav obeh deklic samih in zastopnice otrokovih pravic) opisujeta upravna organa obeh stopenj v obrazložitvi izpodbijane in pritožbene odločbe, se sodišču ne poraja dvom v pravilnost sprejete odločitve prvostopnega organa. Glede na v predmetni zadevi izvedeni dokazni postopek, ki je ob upoštevanju citiranih določb 119. in prvega odstavka 120. člena ZZZDR narekoval sprejeto izpodbijano odločitev, tožnik s pavšalnim zanikanjem nasilja in sklicevanjem na duševno bolezen partnerke oziroma matere otrok, ki naj bi si njegovo nasilje izmislila, ne more uspeti. Dejstvo, da so pri materi deklic nakazani nekateri znaki duševne bolezni, kot je ugotovil izvedenec G.G. v izvedenskem mnenju, namreč samo po sebi še ne pomeni, da so vse njene trditve neresnične, pri čemer je treba izpostaviti, da upravni organ svoje odločitve ni oprl na navedbe matere deklic, temveč je, kot že navedeno, izvedel zelo obsežen dokazni postopek ter na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, to je, da oba starša na razvoj mld. deklic vplivata škodljivo in da na nobenem področju ne zmoreta zanju ustrezno poskrbeti, s katero se sodišče v celoti strinja, sprejel izpodbijano odločitev. Namen sprejetega ukrepa odvzema otrok obema staršema in njuna namestitev v varstvo in vzgojo rejniški družini je namreč varovanje otrokovih koristi, ki pretehtajo interese staršev, kadar ti niso v skladu z otrokovimi koristmi.

Sodišče pa tudi ni našlo razlogov, zaradi katerih tožnik ugovarja izvedeniškemu mnenju G.G., ki ga je prvostopni organ, poleg ostalih v postopku izvedenih dokazov, upošteval pri svoji odločitvi. Tožnik namreč svojih (pavšalnih in nekonketiziranih) trditev, da je izvedeniško mnenje G.G. pristransko ter da je izvedenec upošteval neresnične navedbe prejšnjega izvedenca, sodnega spisa ter lažne navedbe partnerke in njenih staršev, ni dokazal. S tem v zvezi pa je treba še izpostaviti, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je izvedenec opravil tudi razgovor in pregled obeh staršev in obeh deklic.

V zvezi s tožbeno trditvijo, da sta hčerki zdaj, ko nista pod vplivom matere, drugačnega mnenja ter da si želita stikov z očetom, pa sodišče pojasnjuje, da v upravnem sporu presoja dejansko stanje v času izdaje izpodbijane odločbe. Glede njegove navedbe v tožbi, da je v postopku na sodišču zahteval postavitev novega izvedenca ter da zadeva še ni pravnomočno končana, pa sodišče odgovarja, da te navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso relevantne, saj gre za dva ločena postopka. Prvostopni organ je namreč izpodbijano odločbo izdal na podlagi pristojnosti, ki jo ima po citiranih določbah 119. in 120. člena ZZZDR v upravnem postopku. Sodišče pa odloča o sporih iz razmerij med starši in otroki po 406. členu Zakona o pravdnem postopku (med drugim o varstvu, vzgoji in preživljanju mld. otrok ter o stikih otrok s starši in z drugimi osebami).

Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je le-ta pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene.