Jedro

Ob upoštevanju sosledja navedenih poslov, povezanih z izpodbijano cesijsko pogodbo, ni prišlo do oškodovanja stečajne mase tožeče stranke do višine ugasle terjatve do tožeče stranke iz unovčenja poroštvene zaveze iz kreditne pogodbe z N. d. d., glede katere je bilo dano tudi zavarovanje v obliki neposestne zastavne pravice na navedenih prikolicah.

V tem delu je učinek tako sklenjenih poslov enak, kot da bi tožena stranka, na katero so v posledici unovčenega poroštva v skladu s 1018. členom OZ prešle tudi stranske pravice in jamstva, torej tudi iz zavarovanja z zastavno pravico, prisilno uveljavila unovčenje zastavne pravice na navedenih prikolicah. Takšno upravičenje bi tožena stranka lahko prisilno uveljavljala že pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko, po začetku stečajnega postopka pa bi na tem premoženju lahko uveljavljala ločitveno pravico.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek na razveljavitev učinka Pogodbe o odstopu terjatve št. 1/2010 z dne 24.9.2010 glede odstopa terjatve tožeče stranke toženi stranki v znesku 51.201,38 EUR, - v II. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek na plačilo 51.201,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka po pravnomočnosti sodbe do plačila, - v IV. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.891,27 EUR stroškov postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del I. in II. točke izreka izpodbijane sodbe potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 5 dneh povrniti 3.465,93 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavilo učinek Pogodbe o odstopu terjatve št. 1/2010 z dne 24.9.2010, na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki odstopila svojo terjatev v znesku 55.800,00 EUR, ki jo je imela do družbe V. d.o.o. (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo plačilo 55.800,00 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe dalje (II. točka izreka izpodbijane sodbe). V presežnem delu je obrestni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.493,24 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka izpodbijane sodbe v povezavi s popravnim sklepom z dne 23.9.2014).

2. V pritožbenem roku je tožena stranka zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožeči stranki pa naložil v plačilo vse pravdne stroške tega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da tožeča stranka ne izpodbija prvostopenjske sodbe v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo del obrestnega zahtevka tožeče stranke (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkušalo le v preostalem delu, to je v delu, v katerem tožena stranka pred prvostopenjskim sodiščem ni uspela (prvi odstavek 350. člena ZPP).

5. Glede na ugotovljene pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi, ki bodo pojasnjene v nadaljnji obrazložitvi, je pritožbeno sodišče v tej zadevi opravilo pritožbeno glavno obravnavo s ponovitvijo dokazov z zaslišanjem tožene stranke in z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili pravdni stranki, kar je omogočilo popolno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljilo na naslednji dejanski podlagi: - nad tožečo stranko je bil 13.6.2011 začet stečajni postopek (1) - s Pogodbo o odstopu terjatve št. 1/2010 je tožeča stranka na toženo stranko prenesla terjatev do dolžnika V. d.o.o. v višini 55.800,00 EUR, - s pogodbo o odstopu terjatve je bila poplačana terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova s strani upnika N. d.d realiziranega poroštva tožene stranke za obveznosti tožeče stranke, - ob sklenitvi pogodbe o odstopu terjatve je bila tožeča stranka insolventna, - ob sklenitvi pogodbe je tožena stranka vedela za insolventnost tožeče stranke.

Glede utemeljenega dela pritožbe

8. Prvostopenjsko sodišče je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno povzelo zakonske predpostavke za izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika, kot so opredeljene v 269. do 271. členu ZFPPIPP.

9. V pritožbi pa tožena stranka utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do relevantnih navedb pravdnih strank, ki se nanašajo na naravo terjatev tožene stranke do tožeče stranke, ki naj bi prenehale v posledici sklenjene cesijske pogodbe. Ta očitek se nanaša na trditve tožene stranke, da je imela terjatve do tožeče stranke zavarovane z zastavno pravico na premoženju, ki je bilo last tožeče stranke. Te navedbe tožene stranke so bile pravnorelevantne v zvezi z ugotavljanjem objektivnega pogoja izpodbojnosti, to je ali je v posledici izpodbijanega dejanja tožeče stranke bilo dejansko zmanjšano njeno premoženje. Ker se prvostopenjsko sodišče do teh navedb v izpodbijani sodbi ni opredelilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Te ugovore je tožena stranka uveljavljala že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem in je na te dejanske navedbe tožeča stranka tudi odgovarjala. To pa pritožbenemu sodišču omogoča, da takšno pomanjkljivost izpodbijane sodbe odpravi samo tako, da dopolni dokazni postopek in na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja s sodbo odloči o zadevi. V skladu z drugim odstavkom 347. člena ZPP je pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi ponovilo relevantne dokaze (vpogled v dokazne listine in zaslišanje tožene stranke) in na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka odločilo o utemeljenosti pritožbe tožene stranke.

10. Tožeča stranka ni izpodbijala ugovornih navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih vlogah, da je bila tožena stranka porok tožeči stranki za vračilo investicijskega kredita, danega tožeči stranki s strani kreditodajalca N. d.d. Na osnovi tega poroštva je N. d.d. dne 14.7.2010 uveljavila poplačilo iz sredstev tožene stranke kot poroka v višini 51.201,38 EUR. S poplačilom obveznosti tožene stranke iz naslova poroštvene zaveze je terjatev v tej višini od glavne upnika N. d.d. prešla na toženo stranko (1018. člen Obligacijskega zakonika).

11. Tožena stranka je zatrjevala tudi, da je imela N. d.d. obveznosti iz istega kredita zavarovane tudi v obliki neposestne zastavne pravice na prikolicah za vlečna vozila, nakupu katerih so bila namenjena kreditna sredstva iz kredita tožeče stranke pri N. d.d. Iz izpodbijane cesijske pogodbe (priloga A7) izhaja, da je tožeča stranka na toženo stranko prenesla svoje terjatve do dolžnika V. d.o.o po računih št. 28 do 32/2010 z dne 24.9.2010. Iz predloženih računov (B6 – B10) je razvidno, da gre za terjatve iz naslova kupnine za prodajo prikolic, pri katerih je bila v registru neposestnih zastavnih pravic vpisana zastavna pravica na ime zastavnega upnika N. d.d. iz naslova kreditne pogodbe, na katero se je sklicevala tožena stranka (glej priloga pod B11). Iz potrdila Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve št. 318 – 300/2010 do 9044.2-NR-2 z dne 7.10.2010 je razvidno, da so bile na podlagi zahteve z istega dne izbrisane zastavne pravice na navedenih petih prikolicah, ki so bile predmet računov tožeče stranke do družbe V. d.o.o. (B6 do B10).

12. Upoštevaje navedeno časovno sosledje poslovnih dogodkov tako izhaja, da je v posledici sklenjene cesijske pogodbe: - družba V. d.o.o. postala lastnik petih prikolic, odkupljenih od tožeče stranke po računih B6 do B10 - prenehala terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova regresnega upravičenja zaradi unovčenega poroštva do tožeče stranke v višini 51.201,38 EUR - da je bila izbrisana zastavna pravica na navedenih prikolicah, ki so prešle v last družbe V. d.o.o. 13. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da ob upoštevanju sosledja navedenih poslov, povezanih z izpodbijano cesijsko pogodbo, ni prišlo do oškodovanja stečajne mase tožeče stranke v višini 51.201,38 EUR, to je do višine ugasle terjatve do tožeče stranke iz unovčenja poroštvene zaveze iz citirane kreditne pogodbe z N. d.d., glede katere je bilo dano tudi zavarovanje v obliki neposestne zastavne pravice na navedenih prikolicah. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da je bil v tem delu učinek tako sklenjenih poslov enak, kot da bi tožena stranka, na katero so v posledici unovčenega poroštva v skladu s 1018. členom OZ prešle tudi stranke pravice in jamstva, torej tudi iz zavarovanja z zastavno pravico, prisilno uveljavila unovčenje zastavne pravice na navedenih prikolicah. Takšno upravičenje bi tožena stranka lahko prisilno uveljavljala že pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko, po začetku stečajnega postopka pa bi na tem premoženju lahko uveljavljala ločitveno pravico.

14. Upoštevaje navedeno časovno soslednje pravni posli, ki so sledili unovčenju poroštva tožene stranke do višine 51.201,38 EUR (prodaja navedenih prikolic družbi V. d.o.o. in preko izpodbijane cesijske pogodbe poplačevanje terjatve tožene stranke do tožeče stranke v navedeni višini in posledično izbris zastavne pravice na navedenih prikolicah) niso zmanjšali vrednosti premoženja tožeče stranke v korist tožene stranke. Pritožbeno sodišče pri tem zgolj dodaja, da bi se kot relevanten okvir prikrajšanja vrednosti stečajne mase v povezavi s tako sklenjeno verigo poslov lahko kazalo zgolj v luči morebitnega nerealnega ovrednotenja teh prikolic ob sklepanju verige teh poslov. Vendar v tej smeri tožeča stranka (1) ni ponujala trditvene podlage in (2) glede takšnih zahtevkov tožena stranka ne bi bila pasivno legitimirana.

15. Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da takšne dokazne ocene, ki temelji na dokaznih listinah, ne izpodbija nekoliko nejasna izpoved tožene stranke, ko je na pritožbeni obravnavi sebe obravnaval kot lastnika prikolic. Takšno izpoved je mogoče razumeti le v smislu razumevanja lastnega položaja tožene stranke kot ekonomskega lastnika, ki je banki zagotovil poplačilo kredita za nakup teh prikolic.

16. Že utemeljeni razlogi tako izključujejo obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti sklenjene cesijske pogodbe v delu, v kolikor se nanaša na posledično prenehanje terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 51.201,38 EUR. V tem obsegu je zato izkazana utemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ta del izpodbijanega dejanja zavrnilo (prva alineja 358. člena ZPP).

Glede neutemeljenega dela pritožbe

17. Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na učinek izpodbijane cesijske pogodbe v delu, ki presega unovčeno poroštveno obveznost tožene stranke za obveznosti tožeče stranke v višini 51.201,38 EUR. Tožena stranka je šele v pripravljalni vlogi z dne 23.4.2014 razširila trditveno podlago in se sklicevala na obstoj svojih terjatev do tožeče stranke tudi na podlagi unovčenja poroštev s strani N. d.d. v višini 4.600,00 EUR dne 12.7.2010 in v višini 1.054,55 EUR dne 23.7.2010. Tudi ti dve poroštvi je tožena stranka povezovala s kreditom po kreditni pogodbi z dne 29.10.2007. 18. V luči presoje objektivnega elementa izpodbojnosti presežnega dela vrednosti cesijske pogodbe nad zneskom 51.201,38 EUR je torej relevantno ali so bile tudi te terjatve upnika N. d.d. do tožeče stranke zavarovane z neposestno zastavno pravico na predmetnih prikolicah. Takšnemu zaključku ni mogoče pritrditi na podlagi dokaznih listin, ki jih je s tem v zvezi predložila tožena stranka, to je obvestila o pobotu z dne 23.7.2010 (B4) in z dne 12.7.2010 (B5), saj se izdajatelj obvestila N. d.d. pri tem sklicuje na pobotanje terjatve N. d.d. iz naslova neporavnanih obveznosti po garancijski pogodbi št. 363000174/KM z dne 11.6.2002 in aneksom št. 1/2009 z dne 15.6.2009, kar izključuje povezavo s kreditno pogodbo z dne 29.10.2007, na katere se je sklicevala tožena stranka. Poleg tega pa je tudi tožena stranka na svojem zaslišanju na glavni obravnavi podala povsem jasno pojasnilo, da je dala za tožečo stranko eno poroštvo za nakup prikolic, medtem ko se je drugo poroštvo nanašalo na bančno garancijo banke za P. kartice.

19. Iz listinskih dokazov in izpovedi tožene stranke same zato izhaja, da terjatev tožene stranke iz naslova unovčenega poroštva z dne 12.7.2010 in 23.7.2010 niso bile zavarovane z neposestno zastavno pravico na prikolicah. To pa pomeni, da v povezavi z obstojem neposestne zastavne pravice na prikolicah ni izključen objektivni element izpodbojnosti v delu, ki se nanaša na prenehanje terjatve tožene stranke v posledici sklenitve izpodbijane cesijske pogodbe v delu, ki se nanaša na presežek nad zneskom 51.201,38 EUR, to je glede zneska 4.598,62 EUR. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča o izkazanem obstoju objektivnega elementa izpodbojnosti, to je zmanjšanju čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.

20. Sodišče prve stopnje se je sicer zmotno ukvarjalo z vprašanjem običajnosti roka poravnave obveznosti v smislu dejanske podlage, ki naj bi izključevala domnevo iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP v smislu drugega odstavka istega člena. Ta določba upniku omogoča izpodbijanje domneve o obstoju zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve. V konkretnem primeru ne gre za tovrstno poslovno razmerje med pravdnima strankama, saj terjatev tožene stranke, ki je prenehala v posledici izpodbijanega dejanja, ni temeljila na njeni nasprotni predhodni izpolnitvi do tožeče stranke. Zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zmotno presojo prvostopenjskega sodišča glede vprašanja običajnosti rokov, v katerih je tožeča stranka izpolnjevala svoje obveznosti v spornem obdobju. S tem v zvezi je zato materialnopravno zmotno stališče tožene stranke, da naj bi že okoliščina, da je tožeča stranka svoje obveznosti poravnavala z zamudo, izključevala objektivni pogoj izpodbojnosti izpodbijanega dejanja. Ker s takšnimi trditvami tožena stranka ni mogla uspeti, se izkažejo kot neutemeljeni tudi pritožbeni očitki zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem računovodkinje tožene stranke Nade Starc, ki naj bi potrdila trditve o dogovorjenih rokih plačila med pravdnima strankama.

21. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v delu, ko izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča o izkazanem subjektivnem elementu izpodbojnosti, to je, da je tožena stranka v času izpodbijanega dejanja vedela za insolventnost tožeče stranke. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, ki temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka v funkciji direktorja V. d.o.o. poslovno sodelovala s tožečo stranko in je kot odgovorna oseba, ki posluje v pravnem prometu, vedela v kakšni finančni situaciji je tožeča stranka, pri čemer pa so bili njeni ožji družinski člani družbeniki tožeče stranke, toženec pa njihov pooblaščenec ob primopredaji dokumentacije. Takšne dokazne ocene tožena stranka ne more izpodbiti zgolj s sklicevanjem, da toženec v tožeči stranki ni bil ne direktor, ne družbenik in da se kot laik ne razume v računovodstvo in sestavljanje bilanc. Dokazno oceno prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče dopolnjuje zgolj še z ugotovitvijo, da je sama tožena stranka ob zaslišanju pred sodiščem prve stopnje podala jasno navedbo, da je bila o finančnih težavah tožeče stranke seznanjena z obvestilom banke o uveljavljanju poroštva, to je več mesecev pred sklenitvijo izpodbijane cesijske pogodbe. Ob takšnem stanju bi tožena stranka, ki je poslovni subjekt in zakoniti zastopnik gospodarske družbe in je poslovala s tožečo stranko ter zanjo zagotavljala osebno poroštvo, nedvomno lahko ugotovila in bi s tem morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna.

22. Tako se izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, v kolikor se nanaša na razveljavitev učinkov Pogodbe o odstopu terjatev št. 1/2010 z dne 24.9.2010 glede odstopa terjatve v znesku 4.598,62 EUR, kakor tudi glede dajatvenega zahtevka na plačilo zneska v tej višini, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa tega dela sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v tem delu pritožbo zavrnilo in nespremenjeni del I. in II. točke izreka izpodbijane sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

23. Delna sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka pred prvostopenjskim sodiščem (točka IV. izreka izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo obseg upravičenih stroškov posamezne pravdne stranke v postopku in kriterij uspeha stranke v postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP). Potrebne pravdne stroške tožeče stranke je odmerilo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi (3.493,24 EUR). Končni uspeh tožeče stranke v postopku znaša 8 %, zato je tožeča stranka upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov, to je v višini 279,45 EUR. Potrebne pravdne stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in sicer: nagrado za postopek (tar. št. 3100) - 956,80 EUR, nagrado za narok – 833,20 EUR, stroške prevoza na narok – 2 krat 37,00 EUR in pavšalne stroške za PTT storitve – 20,00 EUR, skupaj 1.934,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 2.359,48 EUR. Glede na uspeh tožene stranke v postopku (92%) je tožena stranka upravičena do povrnitve 2.170,72 EUR stroškov postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Po medsebojnem pobotanju teh stroškov je pritožbeno sodišče presežek v višini 1.891,27 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

24. Glede stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo potrebne stroške po Odvetniški tarifi za nagrado za narok (tar. št. 3212) – 883,20 EUR, stroške pristopa na narok – 59,20 EUR, pavšalne stroške za PTT storitve – 20,00 EUR, skupaj 962,40 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 1.174,13 EUR. Glede na uspeh v postopku (8 %) je tožeča stranka upravičena do povrnitve 39,93 EUR stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo priglašene stroške nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT, saj tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo tožene stranke, s čimer bi opravičila posebno nagrado za postopek izven nagrade za pristop na narok.

25. Glede pritožbenih stroškov tožene stranke je pritožbeno sodišče kot potrebne stroške priznalo nagrado za postopek – 1.177,60 EUR, nagrado za narok – 883,20 EUR, kilometrino za pristop na narok – 37,00 EUR ter pavšalne stroške za PTT storitve – 20,00 EUR, skupaj 2.117,80 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 2.583,72 EUR. Kot potrebne pravdne stroške je toženi stranki priznalo tudi stroške plačane sodne takse v višini 1.227,00 EUR. Skupni potrebni stroški pritožbenega postopka tožene stranke tako znašajo 3.810,72 EUR. Glede na uspeh v postopku (92 %) je tožena stranka upravičena do povrnitve 3.505,86 EUR pritožbenih stroškov. Po medsebojnem pobotanju zahtevkov iz naslova povrnitve pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče razliko v višini 3.465,93 EUR naložilo v breme tožeči stranki, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) V zapisu 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe gre za očitno pomoto, ko se sklicuje na začetek stečajnega postopka nad toženo stranko.