Jedro

ZDR v 85. členu določa, da se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi (do tega predhodnega zadržanja pride zaradi nasprotovanja sindikata in predloga delavca pri delodajalcu) podaljša do odločitve sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe, če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe. Tožnik je bil o prenehanju delovnega razmerja obveščen zgolj z elektronskim sporočilom tožene stranke, zato ni imel možnost, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat in da pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Vendar kljub temu niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 85. člena ZDR. Do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR ni prišlo, tožnik pa izdaje začasne odredbe ni predlagal ob vložitvi tožbe, temveč šele kasneje. Iz tretjega odstavka 85. člena ZDR izhaja, da delavec začasno odredbo na podlagi te določbe lahko predlaga najkasneje ob vložitvi tožbe, kar pomeni, da kasneje tega ne more storiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero bi do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje zadržalo učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala 19. 1. 2013 in se tožniku od 19. 1. 2013 dalje priznajo vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal. Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da mu je direktorica tožene stranke 19. 1. 2013 po elektronski pošti podala odpoved delovnega razmerja, pri čemer ni bilo navedeno ali gre za redno ali izredno odpoved. Tožnik je bil v tistem času zaradi bolezni začasno nezmožen za delo, o čemer je tožena stranka bila obveščena. Odpoved je nezakonita, saj je podana v času, ko je bil tožnik zadržan zaradi bolezni, ni mu bila možnost zagovora, odpoved mu tudi ni bila vročena po določbah ZPP. Tožena stranka je kršila tudi pravice in svoboščine, opredeljene v 14., 18., 22., 25., 26., 38. in 63. členu Ustave Republike Slovenije, saj tožniku zaradi pripadnosti romski narodnostni skupnosti ni zagotovila enakih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bil pa je tudi podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Tožniku je nenadomestljiva škoda nastala že zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu zmotno sklicuje na določbo 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), saj se tožnik na to določbo ni skliceval. Tožnik je v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe dokazal, da ga je tožena stranka z odpovedjo delovnega razmerja seznanila zgolj z elektronsko pošto, zato je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravočasen in zakonit. Za izdajo začasne odredbe so izpolnjeni pogoji z 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami). Tožnik je izkazal, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile oziroma nastanek težko nadomestljive škode, izkazal pa je tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je razlog za izdajo začasne odredbe ta, da se prepreči nastanek bodoče težko nadomestljive škode in da začasna odredba ni namenjena že nastali nenadomestljivi škodi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnik neutemeljeno uveljavlja. V postopku izdaje začasne odredbe sodišče ne izvaja popolnega dokaznega postopka in ne presoja ali je tožnik svoje terjatve v celoti dokazal, temveč le ugotavlja, ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji oziroma ali je izkazal verjetnost obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe. V skladu z drugim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. Glede na tako določen rok je razumljivo, da odločitev o začasni odredbi ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje in s tem tudi odločilna dejstva presojajo le s stališča, ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve oziroma verjetnost predpostavk za izdajo začasne odredbe. Glede na kratek rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je razumljivo, da se izpodbijani sklep lahko opira le na navedbe v tožbi in listine, ki jih je tožnik priložil k tožbi.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je glede na vsebino predlagane začasne odredbe, presojalo pogoje za njeno izdajo tako po določbi 85. člena ZDR kot po določbi 272. člena ZIZ, čeprav se tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni skliceval na nobeno od teh možnih pravnih podlag.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe v smislu določbe tretjega odstavka 85. člena ZDR. Ta določa, da se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi (do tega predhodnega zadržanja pride zaradi nasprotovanja sindikata in predloga delavca pri delodajalcu) podaljša do odločitve sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe, če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da nobeden od teh pogojev v tem primeru ni bil izpolnjen. V kolikor držijo tožnikove navedbe, da je bil o prenehanju delovnega razmerja obveščen zgolj z elektronskim sporočilom tožene stranke, potem je sicer res, da tožnik niti ni imel možnost, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat in da tudi ni imel možnosti, da pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa navedeno ne spremeni dejstva, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 85. člena ZDR. Do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR ni prišlo, tožnik pa izdaje začasne odredbe ni predlagal ob vložitvi tožbe, temveč šele kasneje. Iz tretjega odstavka 85. člena ZDR povsem nedvoumno izhaja, da delavec začasno odredbo na podlagi te določbe lahko predlaga najkasneje ob vložitvi tožbe, kar pomeni, da kasneje tega ne more storiti.

Enako začasno odredbo (zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi) delavec lahko predlaga tudi na podlagi določb 272. člena ZIZ o zavarovanju nedenarne terjatve. Na podlagi te določbe sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in če verjetno izkaže tudi eno od nadaljnjih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ravnalo sicer nekoliko nenavadno, ko je najprej presojalo obstoj nadaljnjih predpostavk iz drugega odstavka 72. člena ZIZ in ker je ugotovilo, da tožnik verjetnosti teh predpostavk ni izkazal, se niti ni ukvarjalo s tem, ali je izkazal verjetnost obstoja terjatve. Običajen postopek je ravno obraten, sodišče najprej ugotavlja, ali je izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je, ali je upnik izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala in šele, če ugotovi, da je ta pogoj izpolnjen, ugotavlja, ali je izkazana verjetnost nadaljnjih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Vendar navedeno ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj mora sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti tudi v primeru, če upnik ne izkaže verjetnosti nadaljnjih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

V skladu z drugim odstavkom 272. člena ZIZ mora upnik izkazati tudi (ob verjetnosti terjatve) eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazalo za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi z izdajo začasne odredbe nastale upniku.

Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedel ničesar, iz česar bi bilo možno sklepati, da obstaja nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena, če sodišče ne bo izdalo predlagane začasne odredbe.

Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe sicer navaja, da mu je tožena stranka s samovoljnim ravnanjem povzročila nenadomestljivo škodo, vendar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je za izdajo začasne odredbe potrebno, da upnik izkaže, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Navedeno pomeni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da varstvo, ki ga nudi začasna odredba, ni namenjeno odpravi že nastale škode, temveč je namen v tem, da se prepreči nastanek bodoče nenadomestljive škode.

Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navajal, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njemu.

Sicer pa je predlagana začasna odredba tudi po svoji vsebini povsem neprimerna za zavarovanje vtoževane nedenarne terjatve. Začasna odredba z zadržanjem učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi lahko pride v poštev le, če prenehanje pogodbe o zaposlitvi še ni pričelo učinkovati. Iz obvestila tožene stranke tožnikovemu očetu, da je z 19. 1. 2013 tožniku prenehala zaposlitev pri toženi stranki, izhaja, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi že začelo učinkovati. To seveda ne pomeni, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni nezakonito, pomeni pa, da za konkretni primer predlagana začasna odredba ni primerna.

Glede na vse navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, saj je ugotovilo, da za njeno izdajo niso izpolnjeni pogoji niti po 272. členu ZIZ, niti po 85. členu ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.