Jedro

Jedro

Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala neenako obravnavo, ni pa zatrjevala, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. ZDR-1 (enako 4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo - ZVarD, na katerega se sklicuje pritožba) ugotavljanje diskriminacije in varstva pred njo brez izjeme veže na obstoj osebnih okoliščin.

Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala neenako obravnavo, ni pa zatrjevala, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. ZDR-1 (enako 4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo - ZVarD, na katerega se sklicuje pritožba) ugotavljanje diskriminacije in varstva pred njo brez izjeme veže na obstoj osebnih okoliščin.

Izrek

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke se v celoti ugodi in se izpodbijana sodba v I., II., IV., V., VI. in VII. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke se v celoti ugodi in se izpodbijana sodba v I., II., IV., V., VI. in VII. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

II.V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožnici plačati odškodnino zaradi trpinčenja v višini 3.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2020 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2020 do plačila) je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2020 do plačila (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna za tožnico na račun prvostopenjskega sodišča povrniti stroške postopka v višini 416,30 EUR (IV. točka izreka) in stroške izvedenskega mnenja v višini 303,50 EUR (V. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 2.048,05 EUR (VI. točka izreka). Odločilo je, da je zavezanka za plačilo 30 odstotkov sodne takse toženka (VII. točka izreka).

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožnici plačati odškodnino zaradi trpinčenja v višini 3.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2020 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2020 do plačila) je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2020 do plačila (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna za tožnico na račun prvostopenjskega sodišča povrniti stroške postopka v višini 416,30 EUR (IV. točka izreka) in stroške izvedenskega mnenja v višini 303,50 EUR (V. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 2.048,05 EUR (VI. točka izreka). Odločilo je, da je zavezanka za plačilo 30 odstotkov sodne takse toženka (VII. točka izreka).

2.Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejanskega stanja glede diskriminacije. Direktor toženke jo je drugače obravnaval zaradi njene močne osebnosti (karakterne lastnosti), ki je osebna okoliščina v smislu 4. člena ZVarD. V nasprotju s sodelavci je direktorju nasprotovala. Za kršitev prepovedi diskriminacije gre, ker je toženka poslala detektiva, ki je nadziral bolniški stalež, sankcionirala izhode in ji vdrla v predalnik. Nasprotuje višini dosojene odškodnine iz naslova trpinčenja in odločitvi o stroških postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev zahtevku v celoti.

2.Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejanskega stanja glede diskriminacije. Direktor toženke jo je drugače obravnaval zaradi njene močne osebnosti (karakterne lastnosti), ki je osebna okoliščina v smislu 4. člena ZVarD. V nasprotju s sodelavci je direktorju nasprotovala. Za kršitev prepovedi diskriminacije gre, ker je toženka poslala detektiva, ki je nadziral bolniški stalež, sankcionirala izhode in ji vdrla v predalnik. Nasprotuje višini dosojene odškodnine iz naslova trpinčenja in odločitvi o stroških postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev zahtevku v celoti.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zahteva po pripravi seznama nalog tožnice razumna. Direktor je tožnici to večkrat naročil, ker svoje naloge ni opravila v določenem roku. Zapis, ki ga je pripravila tožnica, je prikazoval zgolj 22-odstotno zasedenost delovnega časa z opravljanjem nalog, zato ni mogoče zaključiti, da je imel direktor s predstavitvijo navedenega podatka poniževalen odnos do tožnice. Kot izhaja iz vsebine elektronskih sporočil v času od 11. 8. do 20. 8. 2019, je bila zahteva po pripravi seznama, ki ni zahteval štiriurnega dela, posledica neizpolnjene predhodne zahteve. Direktor toženke se je tožnici zahvalil. Ni bistveno, kako so zahtevo direktorja ocenile sodelavke tožnice. Toženka je priznala tožnici za odrejeno odsotnost z dela 100-odstotno nadomestilo plače v skladu s 137. členom ZDR-1 in ne 138. členom ZDR-1, kot nepravilno navaja sodišče prve stopnje. Ne gre za preprečevanje dela. Tožnico je pisno opozorila zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja, ker je direktor pridobil evidenco delovnega časa, iz katere je ugotovil številne nepravilnosti. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo kršitev evidentiranja delovnega časa. Pisno opozorilo, ki je utemeljeno že v primeru ugotovljene ene kršitve obveznosti, ne predstavlja izživljanja direktorja nad tožnico, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje nepravilno ugotavlja, da je nezakonita iz vsebinskih razlogov. Iz obrazložitve sodbe v zadevi I Pd 933/2022 izhaja, da je bila izredna odpoved nezakonita, ker jo je toženka podala prepozno. Zato ne more predstavljati trpinčenja tožnice. Navedena ravnanja, glede katerih je sodišče prve stopnje nekritično upoštevalo neverodostojno izpoved A. A., ki je tudi sama prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne vsebujejo elementov trpinčenja. Sodišče prve stopnje se sklicuje na pričo B. (namesto pravilno: A.) A., zato je podana bistvena kršitev ZPP. Ta je podana tudi zato, ker je izrek v I. točki izreka nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je priznalo tožnici zakonske zamudne obresti le v primeru zamude od 17. 1. 2020 dalje do plačila; v nasprotju s tem iz obrazložitve izhaja, da zakonske zamudne obresti tečejo od 20. 1. 2020 dalje. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje glede obstoja vzročne zveze in višine nepremoženjske škode ter odločitvi o stroških postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zahteva po pripravi seznama nalog tožnice razumna. Direktor je tožnici to večkrat naročil, ker svoje naloge ni opravila v določenem roku. Zapis, ki ga je pripravila tožnica, je prikazoval zgolj 22-odstotno zasedenost delovnega časa z opravljanjem nalog, zato ni mogoče zaključiti, da je imel direktor s predstavitvijo navedenega podatka poniževalen odnos do tožnice. Kot izhaja iz vsebine elektronskih sporočil v času od 11. 8. do 20. 8. 2019, je bila zahteva po pripravi seznama, ki ni zahteval štiriurnega dela, posledica neizpolnjene predhodne zahteve. Direktor toženke se je tožnici zahvalil. Ni bistveno, kako so zahtevo direktorja ocenile sodelavke tožnice. Toženka je priznala tožnici za odrejeno odsotnost z dela 100-odstotno nadomestilo plače v skladu s 137. členom ZDR-1 in ne 138. členom ZDR-1, kot nepravilno navaja sodišče prve stopnje. Ne gre za preprečevanje dela. Tožnico je pisno opozorila zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja, ker je direktor pridobil evidenco delovnega časa, iz katere je ugotovil številne nepravilnosti. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo kršitev evidentiranja delovnega časa. Pisno opozorilo, ki je utemeljeno že v primeru ugotovljene ene kršitve obveznosti, ne predstavlja izživljanja direktorja nad tožnico, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje nepravilno ugotavlja, da je nezakonita iz vsebinskih razlogov. Iz obrazložitve sodbe v zadevi I Pd 933/2022 izhaja, da je bila izredna odpoved nezakonita, ker jo je toženka podala prepozno. Zato ne more predstavljati trpinčenja tožnice. Navedena ravnanja, glede katerih je sodišče prve stopnje nekritično upoštevalo neverodostojno izpoved A. A., ki je tudi sama prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne vsebujejo elementov trpinčenja. Sodišče prve stopnje se sklicuje na pričo B. (namesto pravilno: A.) A., zato je podana bistvena kršitev ZPP. Ta je podana tudi zato, ker je izrek v I. točki izreka nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je priznalo tožnici zakonske zamudne obresti le v primeru zamude od 17. 1. 2020 dalje do plačila; v nasprotju s tem iz obrazložitve izhaja, da zakonske zamudne obresti tečejo od 20. 1. 2020 dalje. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje glede obstoja vzročne zveze in višine nepremoženjske škode ter odločitvi o stroških postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti. Priglaša stroške pritožbe.

4.Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo prerekata pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi z nasprotne strani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Toženka priglaša stroške odgovora.

4.Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo prerekata pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi z nasprotne strani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Toženka priglaša stroške odgovora.

5.Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

5.Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka ni neenakopravno obravnavala (diskriminirala) tožnice. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi, ki temelji na oceni izpovedi strank in prič, da toženka ni manj ugodno obravnavala tožnice v primerjavi z drugimi zaposlenimi. Tudi če bi bila ugotovljena neenaka obravnava, to samo po sebi ne bi pomenilo prepovedane diskriminacije. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala neenako obravnavo, ni pa zatrjevala, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu osebnih okoliščin iz 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. ZDR-1 (enako 4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo - ZVarD, Ur. l. RS, št. 33/2016 in nadaljnji, na katerega se sklicuje pritožba) ugotavljanje diskriminacije in varstva pred njo brez izjeme veže na obstoj osebnih okoliščin. Tožnica šele v pritožbi zatrjuje, da jo je toženka diskriminirala zaradi močne osebnosti oziroma karakternih lastnosti tožnice, kar predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). V vsakem primeru pa v pritožbi izpostavljeno zoperstavljanje tožnice direktorju toženke ni osebna okoliščina. Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlasti odreči. Zoperstavljanje nadrejenemu je stvar odločitve posameznika.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka ni neenakopravno obravnavala (diskriminirala) tožnice. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi, ki temelji na oceni izpovedi strank in prič, da toženka ni manj ugodno obravnavala tožnice v primerjavi z drugimi zaposlenimi. Tudi če bi bila ugotovljena neenaka obravnava, to samo po sebi ne bi pomenilo prepovedane diskriminacije. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala neenako obravnavo, ni pa zatrjevala, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu osebnih okoliščin iz 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. ZDR-1 (enako 4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo - ZVarD, Ur. l. RS, št. 33/2016 in nadaljnji, na katerega se sklicuje pritožba) ugotavljanje diskriminacije in varstva pred njo brez izjeme veže na obstoj osebnih okoliščin. Tožnica šele v pritožbi zatrjuje, da jo je toženka diskriminirala zaradi močne osebnosti oziroma karakternih lastnosti tožnice, kar predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). V vsakem primeru pa v pritožbi izpostavljeno zoperstavljanje tožnice direktorju toženke ni osebna okoliščina. Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlasti odreči. Zoperstavljanje nadrejenemu je stvar odločitve posameznika.

8.Tožnica v pritožbi posamezna ravnanja (vdor v predalnik, vročanje pošiljk in izvedbo nadzora zlorabe bolniškega staleža po detektivu ...), za katera je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso bila takšna, da bi šlo za trpinčenje, neutemeljeno uveljavlja kot kršitev načela enakega obravnavanja, saj brez pravočasnih trditev o zakonsko opredeljeni osebni okoliščini ne morejo privesti do zaključka o kršitvi prepovedi diskriminacije. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek iz naslova diskriminacije.

8.Tožnica v pritožbi posamezna ravnanja (vdor v predalnik, vročanje pošiljk in izvedbo nadzora zlorabe bolniškega staleža po detektivu ...), za katera je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso bila takšna, da bi šlo za trpinčenje, neutemeljeno uveljavlja kot kršitev načela enakega obravnavanja, saj brez pravočasnih trditev o zakonsko opredeljeni osebni okoliščini ne morejo privesti do zaključka o kršitvi prepovedi diskriminacije. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek iz naslova diskriminacije.

9.Ker zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR iz naslova diskriminacije uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9.Ker zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR iz naslova diskriminacije uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10.Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe toženki naložilo, da tožnici plača odškodnino zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu v višini 3.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2020 do plačila. Hkrati je v 40. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti, ki ji pripadajo od dneva vložitve tožbe, tj. od 20. 1. 2020. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti podano neposredno nasprotje med I. točko izreka in razlogi sodbe, pri čemer iz obrazložitve ni jasno, od kdaj je sodišče prve stopnje štelo, da je toženka v zamudi z izplačilom odškodnine. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10.Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe toženki naložilo, da tožnici plača odškodnino zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu v višini 3.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2020 do plačila. Hkrati je v 40. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti, ki ji pripadajo od dneva vložitve tožbe, tj. od 20. 1. 2020. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti podano neposredno nasprotje med I. točko izreka in razlogi sodbe, pri čemer iz obrazložitve ni jasno, od kdaj je sodišče prve stopnje štelo, da je toženka v zamudi z izplačilom odškodnine. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11.V skladu z definicijo iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je trpinčenje podano zaradi zahteve direktorja po pisanju podrobnih seznamov in poročil o tožničini delovni obremenjenosti, ki so sledile tožničinemu opozorilu na sporen način sprejema nove sistemizacije, in vsakodnevnem poročanju o opravljenem delu po končanem delovniku, ki je sledilo tožničini zavrnitvi podpisa nove pogodbe o zaposlitvi, odrejenega čakanja na delo 14. 8. 2019, pisnega opozorila o kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja z dne 19. 8. 2019, direktorjevega ponižujočega in žaljivega vedenja do tožnice (projiciranja opisa nalog tožnice s komentarjem, da je zasedena le 22 odstotkov delovnega časa) in nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2019.

11.V skladu z definicijo iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je trpinčenje podano zaradi zahteve direktorja po pisanju podrobnih seznamov in poročil o tožničini delovni obremenjenosti, ki so sledile tožničinemu opozorilu na sporen način sprejema nove sistemizacije, in vsakodnevnem poročanju o opravljenem delu po končanem delovniku, ki je sledilo tožničini zavrnitvi podpisa nove pogodbe o zaposlitvi, odrejenega čakanja na delo 14. 8. 2019, pisnega opozorila o kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja z dne 19. 8. 2019, direktorjevega ponižujočega in žaljivega vedenja do tožnice (projiciranja opisa nalog tožnice s komentarjem, da je zasedena le 22 odstotkov delovnega časa) in nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2019.

12.Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so bile zahteve direktorja toženke C. C. po poročanju tožnice o njenem vsakodnevnem delu pretirane in da nalaganje izdelovanja podrobnih seznamov o delovnih nalogah z natančnimi časovnimi okviri, ki jih je morala oddati v zelo kratkih rokih, ter vsakodnevno poročanje o opravljenem delu, vsebuje elemente trpinčenja tožnice. Pri tem sodišče prve stopnje ni pojasnilo, za katere elemente trpinčenja naj bi šlo. Vprašljivi sta tudi dejanski ugotovitvi, ki ju je sodišče prve stopnje oprlo le na izpovedi prič, med drugim na izpoved A. A., da naj bi direktor tožnici popoldne naročil, da mora zjutraj prinesti poročilo, in da je z izdelavo poročil o delu tožnica porabila polovico delovnega časa. Kot pravilno opozarja pritožba, bi moralo za potrebe pravilne in popolne dokazne ocene v zvezi s tem dokazno ovrednotiti vsebino elektronskih sporočil med tožnico in direktorjem toženke v času od 11. 8. do 20. 8. 2019, iz katerih izhaja: da je direktor večkrat naročil tožnici, da pripravi popis delovnih opravil, ker te naloge predhodno ni opravila v določenem roku, s čimer si je želel zagotoviti konstruktivni dialog na sestanku 19. 8. 2019, in da se je tožnici po izdelavi popisa delovnih opravil tudi zahvalil. Celovita presoja teh okoliščin, ki jo prvostopenjsko sodišče v dosedanjem postopku še ni napravilo, je pomembna z vidika zatrjevane prezasedenosti tožnice oziroma obstoja objektivnega razloga za takšno odločitev direktorja (ki organizira in vodi, nadzoruje ter aktivno spremlja delovni proces). Če delavec ne naredi naloge v določenem roku, ni nerazumna zahteva delodajalca, da jo ponovno naloži. Ob upoštevanju tudi izpostavljenih okoliščin bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali gre pri navedenem očitku za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje.

12.Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so bile zahteve direktorja toženke C. C. po poročanju tožnice o njenem vsakodnevnem delu pretirane in da nalaganje izdelovanja podrobnih seznamov o delovnih nalogah z natančnimi časovnimi okviri, ki jih je morala oddati v zelo kratkih rokih, ter vsakodnevno poročanje o opravljenem delu, vsebuje elemente trpinčenja tožnice. Pri tem sodišče prve stopnje ni pojasnilo, za katere elemente trpinčenja naj bi šlo. Vprašljivi sta tudi dejanski ugotovitvi, ki ju je sodišče prve stopnje oprlo le na izpovedi prič, med drugim na izpoved A. A., da naj bi direktor tožnici popoldne naročil, da mora zjutraj prinesti poročilo, in da je z izdelavo poročil o delu tožnica porabila polovico delovnega časa. Kot pravilno opozarja pritožba, bi moralo za potrebe pravilne in popolne dokazne ocene v zvezi s tem dokazno ovrednotiti vsebino elektronskih sporočil med tožnico in direktorjem toženke v času od 11. 8. do 20. 8. 2019, iz katerih izhaja: da je direktor večkrat naročil tožnici, da pripravi popis delovnih opravil, ker te naloge predhodno ni opravila v določenem roku, s čimer si je želel zagotoviti konstruktivni dialog na sestanku 19. 8. 2019, in da se je tožnici po izdelavi popisa delovnih opravil tudi zahvalil. Celovita presoja teh okoliščin, ki jo prvostopenjsko sodišče v dosedanjem postopku še ni napravilo, je pomembna z vidika zatrjevane prezasedenosti tožnice oziroma obstoja objektivnega razloga za takšno odločitev direktorja (ki organizira in vodi, nadzoruje ter aktivno spremlja delovni proces). Če delavec ne naredi naloge v določenem roku, ni nerazumna zahteva delodajalca, da jo ponovno naloži. Ob upoštevanju tudi izpostavljenih okoliščin bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali gre pri navedenem očitku za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje.

13.Pritožba utemeljeno izpodbija pavšalen prvostopenjski zaključek, da obvestilo direktorja tožnici, da ji 14. 8. 2019 ni potrebno priti na delo, predstavlja nedopustno ravnanje. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj je treba odločitev takratnega direktorja toženke šteti za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo. V zvezi s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici čakanje na delo odrejeno v nasprotju s 138. členom ZDR-1, toženka v pritožbi kot bistveno okoliščino utemeljeno izpostavlja, da je tožnica za ta dan prejela 100-odstotno nadomestilo plače v skladu s 137. členom ZDR-1 (plačana odsotnost z dela iz razloga na strani delodajalca).

13.Pritožba utemeljeno izpodbija pavšalen prvostopenjski zaključek, da obvestilo direktorja tožnici, da ji 14. 8. 2019 ni potrebno priti na delo, predstavlja nedopustno ravnanje. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj je treba odločitev takratnega direktorja toženke šteti za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo. V zvezi s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici čakanje na delo odrejeno v nasprotju s 138. členom ZDR-1, toženka v pritožbi kot bistveno okoliščino utemeljeno izpostavlja, da je tožnica za ta dan prejela 100-odstotno nadomestilo plače v skladu s 137. členom ZDR-1 (plačana odsotnost z dela iz razloga na strani delodajalca).

14.Nasprotno od sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne prepozna elementov trpinčenja v pisnem opozorilu toženke. Samo dejstvo, da je 19. 8. 2019 toženka podala tožnici pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti, v katerem ji je očitala opustitev priprave popisa vseh del in predčasne odhode z delovnega mesta, in opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, ne pomeni nedopustnega trpinčenja. Toženka je pri tem izvrševala pooblastila, ki jih ima po zakonu, to je da tožnico v primeru kršitve obveznosti iz delovnega razmerja opozori na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Celo v primeru, če se pokaže, da opozorilo ni bilo podano iz utemeljenega razloga (navedeno bi se ugotavljalo, če bi kasneje prišlo do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa se v tem primeru ni zgodilo), bi to samo po sebi ne pomenilo izživljanja direktorja nad tožnico oziroma nedopustnega trpinčenja delavca v smislu določbe 7. člena ZDR-1 (prim. sodbo VDSS Pdp 443/2015 z dne 27. 5. 2015). Neutemeljenost pisnega opozorila je sodišče prve stopnje oprlo na zatrjevano dodelitev nerazumnih nalog v nerazumnih rokih (zahtevo po podrobnem poročanju o vsakodnevnem delu), glede katere, kot obrazloženo, ni opravilo celovite dokazne presoje. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica 21. in 24. 6. 2019 ni (pravilno) evidentirala odhoda z dela. Dejstvo, da tudi sodelavka D. D. ni ustrezno evidentirala svojega odhoda, pa tega nihče ni problematiziral, za presojo ni odločilno, saj v nepravu ni enakosti.

14.Nasprotno od sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne prepozna elementov trpinčenja v pisnem opozorilu toženke. Samo dejstvo, da je 19. 8. 2019 toženka podala tožnici pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti, v katerem ji je očitala opustitev priprave popisa vseh del in predčasne odhode z delovnega mesta, in opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, ne pomeni nedopustnega trpinčenja. Toženka je pri tem izvrševala pooblastila, ki jih ima po zakonu, to je da tožnico v primeru kršitve obveznosti iz delovnega razmerja opozori na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Celo v primeru, če se pokaže, da opozorilo ni bilo podano iz utemeljenega razloga (navedeno bi se ugotavljalo, če bi kasneje prišlo do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa se v tem primeru ni zgodilo), bi to samo po sebi ne pomenilo izživljanja direktorja nad tožnico oziroma nedopustnega trpinčenja delavca v smislu določbe 7. člena ZDR-1 (prim. sodbo VDSS Pdp 443/2015 z dne 27. 5. 2015). Neutemeljenost pisnega opozorila je sodišče prve stopnje oprlo na zatrjevano dodelitev nerazumnih nalog v nerazumnih rokih (zahtevo po podrobnem poročanju o vsakodnevnem delu), glede katere, kot obrazloženo, ni opravilo celovite dokazne presoje. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica 21. in 24. 6. 2019 ni (pravilno) evidentirala odhoda z dela. Dejstvo, da tudi sodelavka D. D. ni ustrezno evidentirala svojega odhoda, pa tega nihče ni problematiziral, za presojo ni odločilno, saj v nepravu ni enakosti.

15.Kot trpinčenje je sodišče prve stopnje štelo žaljiv in poniževalen odnos direktorja do tožnice, ker je na ekranu projiciral njene naloge s časovnimi opredelitvami in komentiral, da je zasedena le 22 odstotkov delovnega časa. Toženka v pritožbi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje pri tem zaključku ni upoštevalo dejstva, da je popis delovnih nalog s časovnimi opredelitvami pripravila tožnica. Po oceni pritožbenega sodišča projiciranje in komentar direktorja glede obsega tožničinega dela, ki ga je predhodno sama pripravila, ne presega meje sprejemljivega. Komentar se nanaša na delo tožnice in ne na osebo delavke, objektivno ni žaljiv in ga ni mogoče šteti za poniževalnega.

16.Utemeljeno pritožba nasprotuje zaključku, da je sodišče prve stopnje v sodbi I Pd 933/2022 z dne 25. 11. 2022 razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz vsebinskih razlogov. Iz 19. točke obrazložitve navedene sodbe, ki je postala pravnomočna na podlagi sodbe VDSS Pdp 93/2023 z dne 11. 5. 2023, izhaja, da je bila izredna odpoved podana prepozno, s čimer toženka ni zadostila formalnemu pogoju zakonitosti izredne odpovedi. S tem ni bil izpolnjen predpogoj za nadaljnjo vsebinsko obravnavo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da izredna odpoved predstavlja eno izmed šikanoznih ravnanj direktorja toženke.

17.Zaradi ugotovljene postopkovne kršitve, zmotne materialnopravne presoje in vprašljivih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke, posledično pa tudi pritožbi tožnice (v delu, ki se nanaša na dosojeno višino odškodnine iz naslova trpinčenja in stroške postopka), izpodbijano sodbo v I., II., IV., V., VI. in VII. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more odpraviti samo. Dopolniti bo moralo dokazni postopek in celovito ovrednotiti izvedene dokaze oziroma skrbno pretehtati okoliščine, na katere je bilo izrecno opozorjeno v tem sklepu, in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče ni samo odpravilo ugotovljenih pomanjkljivosti, saj bi moralo za pravilno presojo obstoja trpinčenja kot celote več ugotovljenih ravnanj delodajalca v celoti ponoviti dokazni postopek sodišča prve stopnje, kar pa ni namen instančnega sojenja, ki je v presoji pravilnosti prvostopenjske odločitve. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu pred diskriminacijo (2016) - ZVarD - člen 6 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 6, 7, 7/4, 137, 138

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.