Jedro

V zadevi ne gre za odločanje o zakonitosti posamičnega dejanja iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim bi tožena stranka posegla v tožnikove človekove pravice in svoboščine, saj ima tožnik zoper izdani sklep o omejitvi gibanja zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sklepa (1. in 2. točka izreka sodbe in sklepa) in izpodbijana sodba (3. točka izreka sodbe in sklepa).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je upravno sodišče: v 1. točki izreka zavrglo tožbo tožnika v delu, s katerim zahteva ugotovitev nezakonitosti dejanja oziroma ravnanja tožene stranke, prepoved njegovega nadaljnjega ravnanja s takojšnjo povrnitvijo protipravno odvzete svobode gibanja (premestitve iz CT v Azilni dom ); v 2. točki izreka tožnika z odškodninskim zahtevkom napotilo na pravdo; v 3. točki izreka tožbi tožnika v delu, s katerim zahteva, da se sklep tožene stranke z dne 9.11.2007 odpravi in da se ga premesti na odprti oddelek Azilnega doma, ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Upravno sodišče je tožbo v delu, s katerim tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti dejanj oziroma ravnanj tožene stranke v zvezi s protipravno omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce, zavrglo na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izdala sklep o omejitvi gibanja dne 9.11.2007, to je v roku 48 ur od ustnega izreka sklepa, kar je v skladu z določbo 5. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil). Ker je tožnik sklep o omejitvi gibanja že prejel, kršitev pravic varstva osebne svobode in svobode gibanja ne more biti več in je tudi ni mogoče več preprečevati. Zato je prenehala pravovarstvena potreba in pravni interes tožnika za tožbo, kar je procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka. Podlaga za nastanitev tožnika v Center za tujce za čas od 5.11. do 7.11.2007, pa je podana v določbah Zakona o tujcih (ZTuj-1). Na tej pravni podlagi je bil tožniku vročen sklep tožene stranke z dne 5.11.2007, zoper katerega je dopustna pritožba na Ministrstvo za notranje zadeve, in nato tudi tožba v upravnem sporu.

K 2. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa je upravno sodišče navedlo, da v kolikor tožnik meni, da mu je zaradi odločitve tožene stranke nastala škoda jo bo glede na naravo zadeve (ZAzil - omejitev gibanja) lahko uveljavljal pred sodiščem splošne pristojnosti.

Upravno sodišče je delu tožbe, s katerim tožnik izpodbija sklep o omejitvi gibanja, ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 (3. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Presodilo je, da razlogi za odločitev tožene stranke niso obrazloženi. Samo navedba v obrazložitvi, da je podan sum zlorabe ali zavajanja postopka že iz razloga, ker gre v tem primeru za ponovno prošnjo za azil, ne zadostuje. Tožena stranka bi morala najmanj navesti, katere dejanske okoliščine, ki jih tožnik v prošnji navaja, je sodišče že presodilo ob reševanju tožbe zoper odločbo tožene stranke z dne 21.8.2006 in navesti razloge, da se okoliščine ki jih zatrjuje tožnik, po vložitvi prve prošnje zanj niso bistveno spremenile. Na podlagi ocene dejanskega stanja, pa bi morala tožena stranka pojasniti, zaradi katerih dejstev sklepa, da tožnik zlorablja azilni postopek.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Sodba upravnega sodišča navaja, da je podana podlaga za omejitev gibanja od ustne naznanitve sklepa naprej (torej od 7.11.2007), o odvzemu svobode v času pred tem, to je od 5.11. do 7.11. 2007 pa ne navaja ničesar. Ker je bila tožba tudi v tem delu zavržena, ne da bi bilo v obrazložitvi pojasnjeno zakaj, je to bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Upravno sodišče tudi ugotavlja, da nastanitev tožnika v Center za tujce ni bila brez podlage v zakonu, ker je podlaga v Zakonu o tujcih. To pa še ni zakonita podlaga za odvzem svobode, te utemeljitve v izpodbijanem sklepu ni. Glede napotitve tožnika z odškodninskim zahtevkom na pravdo ni nikakršne zakonite podlage. ZUS-1 v 33., kot tudi 66. členu, predvideva tudi odločanje o odškodninskem zahtevku. Za dopustnost napotitve na drug (pravdni) postopek, bi morala biti v zakonu izrecna določba, kakršne pa v ZUS-1 ni. Upravno sodišče je v 3. točki izreka sodbe in sklepa tožbi sicer delno ugodilo, vendar s pomanjkljivo utemeljitvijo in s takšnim napotilom toženi stranki za ponovno odločanje, ki bo ponovno pripeljalo do nezakonite odločitve. Že zato ima pravni interes tudi za izpodbijanje te točke izreka. Predvsem pa ima pravni interes iz razloga, ker s pritožbo zahteva dokončno odločitev sodišča, brez vračanja zadeve toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz tožbe in tudi iz pritožbe, tožnik zahteva, da naj sodišče ugotovi nezakonitost dejanja oziroma ravnanja tožene stranke v zvezi z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce, za čas od 5.11. do 7.11.2007 in nato od 7.11.2007 dalje, ker po ustnem izreku sklepa o omejitvi gibanja tožena stranka v 48 urah ni izdala pisnega odpravka sklepa. V zvezi z ravnanjem tožene stranke uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev škode.

V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek 4. člena ZUS-1). V upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena tega zakona sme sodišče ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje (66. člen ZUS-1). Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Kot je pravilno navedlo že upravno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe in sklepa, se sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja, da se prepreči odvzem prostosti in svoboda gibanja, ki nima podlage v zakonu. V tem primeru pa je bila podlaga za omejitev gibanja tožniku določena v 27. členu ZAzil (po 3. alinei 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil). Iz izpodbijanega sklepa tožene stranke o omejitvi gibanja je razvidno, da je tožnik dne 7.11.2007 vložil ponovno prošnjo za azil v Republiki Sloveniji. Istega dne mu je tudi bil ustno izrečen sklep o omejitvi gibanja. Dne 9.11.2007, torej v roku 48 ur iz 27. člena ZAzil, pa mu je bil izdan tudi pisni odpravek navedenega sklepa. Upravno sodišče je sklep o zavrženju tega dela tožbe oprlo na določbo 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo. Po presoji vrhovnega sodišča pa bi moralo svojo sicer pravilno odločitev, opreti na določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ker ne gre za akt, oziroma dejanje, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V zadevi namreč ne gre za odločanje o zakonitosti posamičnega dejanja iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim bi tožena stranka posegla v tožnikove človekove pravice in svoboščine, saj ima tožnik zoper izdani sklep o omejitvi gibanja zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

Tožba je bila pravilno zavržena tudi v delu, ki se nanaša na zatrjevano nezakonitost ravnanja tožene stranke za čas od 5.11.2007 do 7.11.2007. Kot je pravilno ugotovilo že upravno sodišče, je bila pravna podlaga za nastanitev tožnika v Center za tujce v določbah ZTuj-1 in na njihovi podlagi izdanega sklepa tožene stranke z dne 5.11.2007. Zoper navedeni sklep pa ima tožnik tudi zagotovljeno sodno varstvo.

Pravilna je tudi odločitev upravnega sodišča v 2. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa, ko je tožnika z odškodninskim zahtevkom napotilo na pravdo. Upravno sodišče je obravnavalo tožbo in je tožbi ugodilo ter odpravilo izpodbijani sklep tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS-1 pa sodišče ob odpravi odločbe lahko tožnika napoti na pravdo. Ta namreč določa, če odločitev o zahtevku za povrnitev škode zahteva ugotavljanje dejstev, ki bi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu ali če se postopek izdaje upravnega akta po sodbi nadaljuje, lahko sodišče napoti tožnika, naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na 3. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, da bi moralo upravno sodišče samo odločiti o stvari, ne pa zadeve vračati toženi stranki v ponoven postopek. Po presoji vrhovnega sodišča je upravno sodišče utemeljeno vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek in za to navedlo tudi pravilne razloge. Ob tako pomanjkljivi ugotovitvi dejanskega stanja s strani tožene stranke, ki se nanašajo na izpodbijani sklep o omejitvi gibanja, upravno sodišče ni bilo dolžno samo odločiti o stvari.

Glede na navedeno je bila odločitev upravnega sodišča pravilna in zakonita, zato je vrhovno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep upravnega sodišča na podlagi 76. člena ZUS-1.