Jedro

Upravni organ po uradni dolžnosti obnovi postopek odmere dohodnine, če ugotovi, da je zavezanec za dohodnino prejel še druge obdavčljive prihodke, ki jih v napovedi ni navedel. Rok za obnovo po uradni dolžnosti (1 mesec) začne teči za organ od dneva, ko je za odločanje o obnovi pristojni organ izvedel za nova dejstva oziroma nove dokaze (v obravnavanem primeru z dnem izdaje inšpekcijskega zapisnika).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 8. 2002. Z njo je bila kot neutemeljena zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Davčnega urada Kranj z dne 20. 6. 2002, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da se postopek odmere dohodnine za leto 2000, uveden pri davčnem zavezancu A.A., končan z odločbo, št. 90 04903 z dne 22. 6. 2001, po uradni dolžnosti obnovi.

2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom upravnih organov v izdanih upravnih aktih, tožbene navedbe pa zavrača kot neutemeljene.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave. Med drugim navaja, da zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 30. 5. 2002 nima narave zapisnika, ker ga ni podpisal predstavnik inšpicirane pravne osebe; da iz zapisnika ni razvidno, kaj je bilo posamezni dan opravljeno; da se dan, ko je inšpektorica pridobila listine o nominalnem povečanju kapitala in prevzemu vložkov, šteje kot začetni dan, od katerega teče subjektivni enomesečni rok za uvedbo postopka obnove. Meni, da je inšpektorica zvedela za nova dejstva oziroma dokaze v začetku aprila 2002. Predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbi ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu - ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev pravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje za pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je Vrhovno sodišče opravilo preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da tožnik v napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 ni napovedal vseh obdavčljivih prejemkov. Ker pa bi napoved teh prejemkov (dohodki doseženi z udeležbo pri dobičku po prvi alineji prvega odstavka 64. člena Zakona o dohodnini - ZDoh) mogla pripeljati do drugačne odmere dohodnine za omenjeno leto, če bi bila znana in upoštevana v prejšnjem postopku, je bila uvedba obnove postopka po uradni dolžnosti v obravnavani zadevi tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljena. Dejstvo, da davčni zavezanec v napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 ni napovedal dohodkov iz naslova udeležbe pri dobičku v družbi B. d.o.o., kot naj bi jih v navedenem letu dejansko prejel, predstavlja novo dejstvo, ki ga davčni organ v prejšnjem postopku (odmera dohodnine) ni mogel uporabiti, ker mu ni bilo znano; torej to dejstvo predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP.

9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je davčni postopek inšpekcijskega nadzora končan z izdajo zapisnika. Odločitev davčnega organa brez sestave zapisnika bi bila namreč preuranjena. Davčni organ, ki je pristojen za obnovo postopka odmere dohodnine, je namreč šele takrat, ko mu je bil omogočen vpogled v že omenjeni inšpekcijski zapisnik (zapisnik z dne 30. 5. 2002) na pravno relevanten način zvedel za nova dejstva in dokaze, ki so oziroma kot so vsebovani v omenjenem zapisniku in ki bi lahko, če se v obnovljenem postopku dokaže njihova utemeljenost, pripeljali do drugačne odmere dohodnine za tožnika za leto 2000. Pravilno je torej stališče v izpodbijani sodbi, da je subjektivni rok za uvedbo obnove postopka odmere dohodnine tožniku pričel teči z dnem izdaje inšpekcijskega zapisnika z dne 30. 5. 2002. Ker je bil prvostopni sklep o obnovi odmernega postopka dohodnine za leto 2000 izdan 20. 6. 2002, tožniku pa vročen 22. 6. 2002, je bila torej glede na datum izdaje inšpekcijskega zapisnika obnova postopka uvedena pravočasno znotraj enomesečnega subjektivnega roka, ki glede na določbo drugega odstavka 263. člena ZUP velja za organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Takšno stališče predstavlja že ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča (npr.: sodba X Ips 280/2004, sodba X Ips 57/2004, sodba I Up 189/2003 in druge).

10. Glede ugovora, da Upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v tem primeru neoprava glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bil v obravnavanem primeru pravno pomemben le datum izdaje inšpekcijskega zapisnika, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev v obravnavani zadevi.

11. Ugovori tožnika v zvezi z nepravilnostjo pisanja inšpekcijskega zapisnika glede na določbo 85. člena ZUS-1 niso predmet revizijske presoje. V revizijskem postopku se (za razliko od pritožbenega) ne presoja pravilnost postopka izdaje upravnega akta.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

13. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).