Jedro

Poledenela tla v zimskem času, še posebej, ko čez dan in ponoči sneži in je temperatura pod lediščem, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila v zimskem času neobičajna, in ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo v ustreznih zimskih obuvalih po pohodnih ploščicah, ki so na posameznem mestu pomrznjene, ovrednotiti kot nevarno dejavnost. Najemniki neprofitnih stanovanj so, v dogovoru in soglasno z lastnikom in upravnikom, sami sklenili pogodbo o čiščenju skupnih površin z izvajalcem, s katero so določili medsebojne pravice in obveznosti. Glede na takšno okoliščino in ob odsotnosti nadaljnjih očitkov o neskrbnosti lastnika oziroma upravnika, ni mogoče zaključiti, da bi ta dva morala zagotoviti še kakšno dodatno čiščenje skupnih površin.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo, drugo in tretjo toženko, da so dolžne solidarno s četrtim tožencem tožnici plačati 8.870,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2010 dalje in ji povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Glede četrtega toženca je odločilo, da je dolžan tožnici plačati znesek 5.560,40 EUR z obrestmi od 21. 4. 2011 dalje (II. točka izreka), v preostalem delu (za plačilo 3.310,00 EUR z obrestmi) je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna prvi toženki povrniti 887,55 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), tretji toženki pa 20,00 EUR pravdnih stroškov obrestmi (V. točka izreka). Četrtemu tožencu je naložilo, da tožnici povrne 565,40 EUR stroškov postopka z obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in četrti toženec.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku v celoti zoper vse toženke, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da v danem primeru ni podana objektivna odgovornost prvih treh toženk. Za oceno, ali gre za nevarno stvar ali ne, je pomembna zdrsnost ploščic, ne pa njihova sestava. Ploščice so zdrsne že ko so mokre, zdrsnost pa je še večja, če so poledenele. Določbo 2. odst. 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je mogoče pravilno tolmačiti samo tako, da je nevarno tudi tisto sredstvo, ki je sicer nenevarno, pa postane nevarno v določenih okoliščinah. Takšno je stališče v številnih podobnih primerih Vrhovnega sodišča RS (odl. II Ips 574/2002, II Ips 13/2010 in druge). Na to, ali bodo ploščice, ki so se nahajale pred vhodom v stanovanjski objekt, mokre ali poledenele, njihov imetnik ne more vplivati, saj je takšno stanje odvisno od zunanjih temperatur in padavin, zato sama zdrsnost ni povezana z aktivnim ravnanjem ali opustitvami imetnika nevarnega sredstva. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da ni podana subjektivna odgovornost prve, druge in tretje toženke. Ni bilo sporno, da so bile na spornih ploščicah pritrjeni protizdrsni trakovi. Ploščice so drseče, ko so mokre ali poledenele. Že pred škodnim dogodkom so bili na plošče nameščeni protizdrsni trakovi na razdalji 30 cm, ne pa na razdalji 15 cm, kot je bilo to storjeno kasneje in kar omogoča varnejšo hojo. Z gostejšo postavitvijo se nevarnost zdrsa dodatno zmanjšuje. Zato je zmoten očitek sodišča, da samo brez postavitve izvedenca ustrezne stroke ni moglo sprejeti odločitve, ali je zatrjevana neustrezna namestitev trakov na v času škodnega dogodka poledenelih tleh v vzročni zvezi s padcem tožnice in kako bi na zmožnost padca v obstoječih okoliščinah vplivala gostejša namestitev trakov. Dokazno breme o vzročni zvezi je na strani toženk in ne tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prva toženka in s tem tretja toženka, pri kateri je imela prva toženka zavarovano svojo odgovornost, z opustitvijo čiščenja tal pred poledico ni kršila določb zakona ne pogodbenega dogovora s tožnico, z utemeljitvijo, da prva toženka v razmerju do tožnice kot najemnice neprofitnega stanovanja, ni bila dolžna preprečevati poledice na dostopnih poteh. Takšna odločitev je zmotna že zato, ker nobena toženka ni trdila, da bi bila tožnica v drugačnem razmerju do toženk le iz razloga, ker je bila najemnica neprofitnega stanovanja in da bi bila zaradi tega sama dolžna odstranjevati poledico, na kar se je oprlo sodišče pri svoji odločitvi s citiranjem določb o pravicah in obveznostih najemnikov neprofitnih stanovanj. S prekoračitvijo trditvene podlage pravdnih strank je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče tako zaradi nezatrjevanega dejstva tožnice ne bi smelo obravnavati drugače kot ostale najemnike. Sicer pa se je prva toženka v 12. členu najemne pogodbe, sklenjene med njo in tožnico, zavezala vzdrževati stanovanje in skupne dele v stanovanjski stavbi v stanju, ki bo zagotavljala najemniku normalno uporabo stanovanja in skupnih delov. V 18. členu te pogodbe pa se je tožnica zavezala vzdrževati stanovanje v obsegu, kot to določajo normativi, poleg plačila najemnine pa se je v 8. členu pogodbe zavezala plačati tudi stroške obratovanja skupnih delov. Tako iz najemne pogodbe ni razvidno, da bi tožnica prevzela kakršnokoli obveznost čiščenja skupnih prostorov. Ugotovitev sodišča, da je bila to pogodbena obveznost tožnice, je zato protispisna. Da čiščenje skupnih delov ni bilo predmet najemne pogodbe, je razvidno tudi iz pogodbe o izvajanju storitev upravljanja. Redno čiščenje vseh skupnih delov objekta, vključno s podestom pred vhodnimi vrati, je obveznost lastnika stanovanjske hiše in upravnika, na katerega je lastnik prenesel obveznosti iz naslova upravljanja s to stavbo. Lastnica stavbe in upravnik nista izpolnila svojih obveznosti, zato obstaja njuna subjektivna odgovornost. Druga toženka pa se tudi ne more rešiti svoje odškodninske odgovornosti za izbiro dejanskega izvajalca. Pravilna je sicer ugotovitev, da upravnik sam ni upravljal hišniških del in ni izbral izvajalca teh del. Toda tožnica je trdila, da je podana odgovornost upravnika za izbiro četrtega toženca po določbi 57. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1), saj je posel sklenil v imenu prve toženke kot lastnice objekta. Da je druga toženka sklenila pogodbo o izvajanju čiščenja skupnih delov v imenu lastnice, je razvidno tako iz določb zakona, ki opredeljuje pravice in obveznosti upravnika, kakor tudi iz določb sklenjene pogodbe o opravljanju storitve upravljanja med upravnikom in lastnico objekta. V 9. členu te pogodbe je izrecno navedeno, da upravnik sklene pogodbo z izvajalcem po predhodni izbiri, ki jo opravi skupaj z lastnikom, upravnik pa je za izbiro tretje osebe odgovoren lastniku. Pred sklenitvijo pogodbe z izvajalcem, mora biti podano soglasje lastnika. Nepomembno je zato, da so pri izboru izvajalca hišniških storitve sodelovali tudi najemniki. S samim soglasjem, da se pogodba sklene z določenim hišnikom, pa najemniki nase niso prevzeli nikakršnih obveznosti, ki izvirajo iz lastništva stanovanjskega objekta, ki jih je po zakonu in po sklenjeni pogodbi o upravljanju dolžan izpolnjevati upravnik. Ob pravilni uporabi materialnega prava je druga toženka odgovorna tudi iz razloga 57. člena SZ-1, saj izvajalec, s katerim je podpisala pogodba, svoje delo očitno glede na ugotovitve sodišča ni izvajal kvalitetno. Zato so prve tri toženke solidarno s četrtim tožencem odgovorne za tožnici nastalo škodo.

4. Četrti toženec vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek proti njemu zavrne. Vztraja pri svojih navedbah v odgovoru na tožbo, ki jih v pritožbi ponavlja. V bistvenem navaja, da je opravil vse, kar je moral opraviti redoma, hkrati pa je tudi posolil okrog večstanovanjske hiše in pred vhodom. Meni, da ne more predvideti vnaprej vseh vremenskih razmer ter ne more biti nemudoma in ves čas prisoten na sporni lokaciji. Zato je bila pred vhodom nameščena tudi posoda s soljo. Toženec se je zavedal svoje dolžnosti odstranjevanja snega in ledu ter posipanja proti poledici, vendar tega ni bil dolžan opravljati 24 ur na dan, temveč po potrebi. Če bi ga kdorkoli o stanju pred blokom obvestil, bi prišel in izpolnil svojo dolžnost. Vremenske razmere spornega dne niso bile takšne, da bi moral biti v pripravljenosti, poledica s strani ARSO sploh ni bila predvidena. Obveza, da bi moral toženec še pred 6.00. uro pred blokom posuti s soljo, ni življenjsko sprejemljiva. Toženec je s tem, ko je po 8.00. uri zjutraj škodnega dne posipal s soljo proti poledici, izpolnil svojo pogodbeno obveznost, zato za nastalo škodo ni odgovoren. Obveznost je pravilno in pravočasno izpolnil. Napačno je zato stališče sodišča, da je opustil pogodbeno obveznost. Po pogodbi ni bil dolžan očistiti tal do določene ure. Toženec se tudi ne strinja s prisojeno odškodnino. Meni, da je nepravilen zaključek sodišča, da višini zahtevka ni ugovarjal. Sodišče ne bi smelo upoštevati navedb tožnice glede stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj za to nima ustreznega znanja. Te okoliščine je potrebno objektivno ugotoviti s pomočjo izvedenca, kar pa ni bilo storjeno. Zatrjevana stopnja in trajanje telesnih bolečin in pretrpljenega strahu, nevšečnosti med zdravljenjem, ter zmanjšanje življenjske aktivnosti so pretirane. Prisojena odškodnina ne odraža načela individualizacije in presega odškodnine, ki jih prisojajo sodišča v podobnih primerih. Kar zadeva premoženjsko škodo v zvezi s potnimi stroški, pa toženec opozarja, da je višina kilometrine, ki se določa glede na ceno bencina, v letu 2010 znašala 0,37 EUR. Zato je sodišče s tem, ko je tožnici priznalo kilometrino v višini 0,80 EUR, zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O objektivni odškodninski odgovornosti prve (in tretje) ter druge toženke:

6. Ob neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da druga toženka kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu ..., last prve toženke, ni imetnik (zatrjevane) nevarne stvari, je pravilen zaključek sodišče prve stopnje, da drugi toženec iz naslova objektivne odškodninske odgovornosti ni pasivno legitimiran (150. člen OZ v zvezi z 2. odst. 131. člena OZ).

7. Tudi presoja sodišča prve stopnje o neobstoju objektivne odgovornosti prve toženke in posledično tretje toženke, pri kateri je imela prva toženka zavarovano svojo civilno odgovornost, je pravilna. Bistvo dejanskih ugotovitev sodišča, ki jim tožnica ne ugovarja, je, da se je tožnica 23.1.2010 odpravljala na delo in ko je že zapustila stavbo in bila na pločniku, se je vrnila nazaj proti vhodu bloka. Padla je na dostopni poti pred vhodnimi vrati večstanovanjske hiše, ki predstavlja njen skupni del, in sicer na površini med kovinsko rešetko in vhodnimi vrati, pri čemer je bila površina ploščic iz neznanega materiala na mestu padca v času škodnega dogodka pomrznjena oziroma poledenela. Tožnica je padla, ker ji je spodrsnilo, ko je stopila na poledenelo površino pred vhodom stavbe in se poškodovala. Suhe plošče ne drsijo. Pritožbeno sodišče se strinja z obširnimi razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje, da konkretna pohodna površina ni nevarna stvar in s tem neobstoj objektivne odgovornosti, in se zato v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. V odgovor pritožbi še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo določbo 2. odst. 131. člena OZ, ki predpisuje odgovornost pa načelu vzročnosti, ki je izjema in jo je zato treba razlagati restriktivno, na kar opozarja tudi pravna teorija (1). Zakonodajalec, ko je predpisal objektivno odgovornost za škodo od nevarnih stvari in nevarnih dejavnosti, je imel v mislih res tiste stvari in tiste dejavnosti, ki so same po sebi tako nevarne, da opravičujejo tako poostreno odgovornost, nikakor pa ne nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni vsak dan. Pri odločanju o tem, kdaj je določena stvar ali dejavnost nevarna, je treba izhajati iz varstvenega namena določbe, ki je za škodo od nevarne stvari in nevarne dejavnosti predpisala objektivno odgovornost. Pomrznjena tla oz. poledenela tla niso varna in tudi hoja po njih ni varna. Toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora biti nevarnost povečana, neobičajna. Objektivna odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter da kljub še tako veliki skrbnosti ni moč preprečiti nastanka praviloma znatne škode. Poledenela tla v zimskem času, še posebej, ko čez dan in ponoči sneži in je temperatura pod lediščem, po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila v zimskem času neobičajna in ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo v ustreznih zimskih obuvalih po pohodnih ploščicah, ki so na posameznem mestu pomrznjene, ovrednotiti kot nevarno dejavnost v smislu navedene zakonske določbe. Če postane pohodna površina pred vhodom v stavbo spolzka oziroma poledenela, ker je izpostavljena takšnim ali drugačnim vremenskim vplivom, tako ne moremo govoriti o učinkih nevarne stvari. Povzročitev okoliščin je mogoče pripisati ravnanju ali opustitvi določenih oseb. Če namreč obstaja možnost očitka neustreznega ravnanja, potem je treba takšen primer presojati v okviru krivdne odgovornosti. Čeprav je v določenih okoliščinah pohodna površina postala nevarna, to narave odgovornosti ne spreminja. Tudi Vrhovno sodišče RS in višja sodišča so z novejšimi judikati že večkrat zavzela stališče, da mokre ali poledenele stopnice ali tla, ki sama po sebi niso zdrsna, ob vremenskih prilikah ne predstavlja nevarne stvari oziroma hoja po njih nevarna dejavnost (2). Pritožbeno sklicevanje na starejše odločbe vrhovnega sodišča, ki so sledile v preteklosti zelo razširjenemu pojmu nevarne stvari per se, je zato neutemeljeno; tudi sicer pa odločbe niso primerljive, ker gre za drugačne okoliščine primera, kot so v tej pravdi.

O subjektivni odškodninski odgovornosti prve (in tretje) ter druge toženke:

8. Tožnica neutemeljeno graja odločitev o subjektivni odgovornosti prve toženke (in njene zavarovalnice) za njej nastalo škodo. Pritožbeno sodišče se strinja z obširnimi razlogi sodišča prve stopnje, da prvi toženki ni mogoče očitati kršitve pogodbenih določil in nedopustne opustitve v smislu 131. člena OZ, s tem, ko pred vhodnimi vrati stavbe ni redno skrbela za odstranjevanje in preprečevanje poledice. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da prva toženka kot najemodajalec in lastnik stavbe in stanovanja, v razmerju do tožnice kot najemnice, ki mu plačuje neprofitno najemnino, upoštevaje določbo 92. člena SZ-1 (3), ki jo vsebinsko napolnjuje Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj, ni bila dolžna redno čistiti dostopnih poti do stavbe, kar je šteti površino pred vhodom pred stavbo, kjer je prišlo do padca tožnice, in v tej luči ni bila dolžna odstranjevati in preprečevati poledice na teh poteh. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnico obravnavalo kot neprofitno najemnico, prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. Drži, da nobena toženka ni izrecno trdila, da je tožnica najemnica neprofitnega stanovanja, vendar pa je to razbrati že iz samih tožbenih trditev tožnice, ko omenja plačevanje neprofitne najemnine. Vrsta najema pa dodatno potrjuje pogodba o najemu. Sicer pa tožnica niti ne pojasni, kako bi očitana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj ne trdi, da ni najemnica neprofitnega stanovanja. Pritrditi je tudi razlagi izpodbijane sodbe, da takšne zaveze lastnika in najemodajalca ni najti v pogodbi o najemu stanovanja za neprofitno najemnino, saj v 12. členu le povzema omenjeno določbo 92. člena SZ-1. Tudi pritožbeno sklicevanje na vsebino 8. člena najemne pogodbe, iz katere izhaja le, da je tožnica dolžna vzdrževati stanovanje, na podlagi 8. člena te pogodbe pa plačevati stroške obratovanja, med katere sodijo stroški čiščenja, upravniku, to je drugi toženki, pravilnega zaključka sodišča prve stopnje ne ovrže. Čiščenje pred vhodnimi vrati tako ni spadalo v pogodbeno obveznosti prve toženke.

9. Tožnica je opustitev dolžnega ravnanja lastnika utemeljevala tudi s pravilom o splošni odškodninski odgovornosti. Nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo kot element civilnega delikta je širši od pojma protipravnosti. Zadošča že takšno ravnanje ali opustitev, ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo posebej zapovedano ali prepovedano s pravno normo. To izhaja iz temeljnega načela prepovedi povzročanja škode. Torej tudi če prvi toženki kot najemodajalki ni mogoče očitati opustitve čiščenja, ker to ni bila njena pogodbena in s pravno normo določena dolžnost, pa se je vsak, enako velja za lastnike nepremičnin, dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Od primerno skrbnega lastnika stavbe se (lahko) pričakuje, da odstrani in prepreči poledico pred vhodom vanjo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da prva toženka kot lastnica ni čistila teh površin, a ji enako kot upravniku te stavbe (drugi toženki), ni mogoče ničesar očitati. Najprej je treba pojasniti, da določbe SZ-1 in SPZ o tem, kdo naj bi bil dolžan skrbeti za obratovanje in s tem čiščenje skupnih prostorov, niso strogo kogentne narave. Predpis, ki ureja stanovanjska razmerja, je dispozitivne narave, kar pomeni, da se lahko najemodajalec (lastnik) in najemnik prosto dogovorita o opravi in kritju določenih storitev. V obravnavani zadevi je namreč odločilno, kot je razvidno iz pravilnih in prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe, ki imajo oporo v celoviti dokazni oceni dokaznih listin in zaslišanih prič, da so najemniki stanovanj v večstanovanjski stavbi, last prve toženke, s sklenitvijo pogodbenega razmerja z zunanjim izvajalcem, četrtim tožencem, sami zagotovili čiščenje spornih površin. Drugi toženec je upravnik in kot zakoniti zastopnik prve toženke, ki praviloma nastopa v njenem imenu in na njen račun (50. čl. SZ-1 in 118. čl. SPZ), je najprej poskrbel za hišniške storitve in s tem čiščenje skupnih delov. Vendar pa so najemniki stanovanj, med njimi tudi tožnica, naknadno, kar je veljalo tudi v času nastanka škodnega dogodka, v dogovoru in soglasno z lastnikom in upravnikom sami sklenili pogodbo z izvajalcem, četrtim tožencem, s katero so določili medsebojne pravice in obveznosti (priloga B5). Iz neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da so najemniki stanovanj od upravnika oz. lastnika zahtevali, da preneha opravljati storitev čiščenja skupnih delov, z zahtevo, da jo bodo sami opravljali oziroma da jo bo opravljal izvajalec, ki ga bodo sami izbrali in mu tudi sami določili njegove obveznosti ter mu plačali njegove storitve. Kar se je tudi s sklenitvijo pogodbe zgodilo. Glede na takšno okoliščino in ob odsotnosti nadaljnjih očitkov o neskrbnosti lastnika, ni mogoče zaključiti, da bi ta moral zagotoviti še kakšno dodatno čiščenje površin. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je prvi toženki kljub temu mogoče očitati nedopustno opustitev dolžnega ravnanja v luči 1. odst. 131. člena OZ. Najemniki so sami prevzeli izvedbo čiščenja in s tem povezane pravice in obveznosti, četudi bi bil to primarno dolžan zagotoviti lastnik ali upravnik. Ravno v opisanih okoliščinah pa lastniku in najemodajalcu ni mogoče naložiti, da bi storil še kaj več. V luči teh okoliščinah pa tožnica tudi neutemeljeno očita prvi toženki, da je opustila nadzor nad drugim tožencem, kar naj bi bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo, saj sploh ni navedla, kaj naj bi prva toženka v zvezi s tem opustila oz. kaj bi morala storiti, pa ni.

10. Glede subjektivne odškodninske odgovornosti druge toženke kot upravnika stavbe, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ta ni podana. Druga toženka tožnici kot najemnici ne more biti odgovorna zaradi morebitne kršitev pogodbe, sklenjene med njo in lastnikom stavbe, v kateri so stanovanja. Druga toženka je bila v pogodbenem razmerju le s prvo toženko. Za uveljavljanje sankcij zaradi zatrjevane kršitve pogodbenih obveznosti so upravičene le stranke pogodbe. Pritožbeno sklicevanje na pogodbene določbe zato ni umestno.

11. Temelj upravnikove odgovornosti nasproti najemnici so lahko le ugotovitve o opustitvi določenih zakonskih dolžnosti v zvezi z obratovanjem in vzdrževanjem skupnih delov upravljane stanovanjske stavbe. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je upravnik v skladu z določbo 118. člena SPZ v zvezi s 25. členom SZ-1 v okviru dolžnih poslov obratovanja skupnih delov stavbe dolžan med drugim poskrbeti tudi za čiščenje skupnih delov, kamor spada tudi čiščenje poledice na skupnih delih. Gre za njegovo obveznost, ki jo ima na podlagi zakona. Čeprav drugi toženec tega, kot ugotovljeno, sicer res ni izvajal, pa mu iz enakih razlogov, kot so navedeni v razmerju do prve tožnice kot lastnice stavbe, ni mogoče ničesar očitati, saj so se najemniki v soglasju z upravnikom in lastnikom dogovorili, da bodo to storitev opravljali sami, s tem pa so prevzeli tudi vse posledice morebitnega neskrbnega čiščenja površine pred vhodom v blok. Pritožbeno sodišče se strinja s celovitimi razlogi izpodbijane sodbe na strani 18 in 19 ter se nanje v celoti sklicuje. Čim so najemniki stanovanj sami prevzeli storitev čiščenja, tožnica zgolj s sklicevanjem na zakonsko dolžnost ne more uspeti, saj zakon ne izključuje, da se glede te obveznosti dogovorijo drugače. Ob takšni situaciji pa je neutemeljeno tudi pritožbeno vztrajanje, da je druga toženka krivdno odgovorna za slabo izbiro četrtega toženca za opravljanje storitev čiščenja skupnih delov, saj ni sklenila pogodbe z zunanjim izvajalcem, pač pa so jo sklenili najemniki stanovanj sami (pri sklenitvi je sodelovala le kot pooblaščenka najemnikov). Ti so zahtevali, da bodo storitev čiščenja sami opravljali oziroma za njih izvajalec, ki ga bodo sami izbrali (in so ga preko svojega koordinacijskega odbora in z zbiranjem podpisov). Najemniki so se namreč uprli upravniku in lastniku, da bi opravljala storitev čiščenja skupnih delov in njima plačevali storitve. Odgovornost upravnika za izbiro tretje osebe v okviru 57. člena SZ-1 pa pride v poštev le v primeru, ko upravnik pravni posel sklene s tretjo osebo glede obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe. Sicer pa tožnica ni konkretizirala in tega ne stori niti v pritožbi, zakaj bi bila izbira pogodbenega izvajalca, s katero sta lastnik in upravnik soglašala, napačna. Tožnica ne navaja, da bi (prva in) druga toženka že v sklenitveni fazi vedela, da izvajalec ni usposobljen za opravljanje poverjenih del. Golo dejstvo, da je prišlo v času izvajanja pogodbe do neskrbnega čiščenja, ni zadostno za očitek o neskrbnosti pri izbiri tretje osebe. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno.

12. V zvezi s tožničinim očitkom, uperjenim zoper prvo in drugo toženko, o neustrezni namestitvi protidrsnih trakov na ploščah, pa pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim in razumnim razlogom sodišča prve stopnje, da tožnica tudi ni uspela dokazati vzročne zveze, med zatrjevano (4) neustrezno namestitvijo protidrsnih trakov na ploščah (5) v obstoječih okoliščinah, ko so bila tla poledenela (in kar je bil vzrok tožničinega padca) in škodo. Dokazno breme o tej predpostavki odškodninske odgovornosti, ob tem, ko sta prva in druga toženka trdili, da je bila dejanska položitev trakov zadostna in ustrezna, je na oškodovancu, torej tožnici. Zatrjevano splošno znano dejstvo, da se lahko z gostejšo postavitvijo trakov zmanjša nevarnost zdrsa, takšnega zaključka o nedokazanosti pravno relevantne vzročne zveze brez pomoči izvedenca ustrezne stroke ne omaje. Pritrditi je razlogom izpodbijane sodbe, da sodišče nima znanja, da bi lahko samo ocenilo, kako bi na možnost padca na poledenelih ploščah vplivala gostejša namestitev trakov, to je, ali bi lahko padec preprečila ali ne.

O subjektivni odškodninski odgovornosti četrtega toženca:

13. Pritožbeno sodišče nima nobenim pomislekov v pravilnost in popolnost obširno ugotovljenega dejanskega stanja ter na njegovi podlagi pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je četrti toženec s tem, ko 23. 1. 2010 ni pravočasno solil površine pred vhodom, nedopustno opustil svojo pogodbeno obveznost ter je zaradi tega tožnica na poledeneli površini padla in se pri tem poškodovala. S pritožbenim ponavljanjem navedb, ki jih je toženec podal v odgovoru na tožbo in jih je sodišče prve stopnje obravnavalo in se do njih opredelilo v okviru presoje o vprašanju (ne)ustrezne skrbne izpolnitve pogodbenih obveznosti, ne ovrže celovite in prepričljive dokazne ocene v skladu s 8. členom ZPP, ki ima oporo v izvedenem dokaznem gradivu. Odstranjevanje snega in ledu pred vhodom v blok ter posipanje proti poledici je bila toženčeva pogodbena obveznost, ki se je ne more razbremeniti z rednimi dvakrat tedenskimi prihodi na lokacijo. To obveznost je moral toženec opraviti, kadar je bilo to potrebno v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja. Pritožbeno sodišče v nasprotju s tožencem pritrjuje tudi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da so bile vremenske razmere, ki so bile objektivno predvidljive, takšne, da so terjale od toženca kot strokovnjaka, da posipa proti poledici še pred 6. uro zjutraj, ko je že pričakovati prve izhode stanovalcev. Temperature so bile že dan prej cel dan negativne, zapadlo je 3 cm snega, negativne temperature z rahlim sneženjem so se nadaljevale tudi 23. 1. 2010. Poledica s strani ARSO res ni bila razglašena, vendar pa je bila po njihovem mnenju lokalno vedno mogoča na neočiščenih pohodnih površinah. Soglašati je tako s sodiščem, da bi moral toženec kot strokovnjak predvideti možnost nastanka poledice na površini pred vhodom v jutranjih urah. Neprerekana je ugotovitev, da je bila pohodna površina pred vhodom v blok poledenela. Vremenske razmere so terjale bolj skrbno ravnanje toženca. Posipanje po 8. uri zjutraj škodnega dne, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni bilo dovolj. Da je bilo ob takšnih razmerah v skladu z dolžno skrbnostjo pred vhodom potrebno soliti dovolj zgodaj, je nenazadnje potrdila tudi priča S. H., ki je za toženca pogosto opravljal takšna dela. Zgolj navajanje, da ni šlo za hujšo poledico in zelo nizke temperature, njegove dolžne skrbnosti ne zmanjšuje. Pritožbeno ponavljaje, da 24 urna prisotnost na objektu ni mogoča, je neumestno, saj se to od izvajalca ni zahtevalo, tudi sicer pa bi bila takšna zahteva pretirana. Vendar pa je bila obveza toženca, da pozimi, v skladu s skrbnostjo, ki se od njega zahteva glede na vrsto obligacijskega razmerja, prepreči predvidljivo možnost nastanka poledice tako da pravočasno poskrbi za posipanje. Da bi bila škodnega dne na vhodu posoda s soljo, ni bilo ugotovljeno. A tudi če bi bila, se je strinjati s prvostopenjskim sodiščem, da toženca to ne razbremenjuje ugotovljene premajhne skrbnosti, saj je splošno znano, da sol ne učinkuje nemudoma ob posutju. Tudi če v pogodbi ni izrecno navedeno, kdaj in kolikokrat se mora storitev opraviti, to ne pomeni, da je toženec s tem, ko je pred vhodom solil po 8. uri zjutraj, izpolnil svojo pogodbeno obveznost, kot zmotno meni pritožba. Podana je torej odškodninska odgovornost toženca, saj ni storil vsega, kar bi v konkretnem primeru lahko. Ker toženec, ki je v razmerju do ostalih toženk navadni sospornik, ni zatrjeval nobenih okoliščin, ki bi morda kazale na tožničino neskrbnost pri hoji in s tem njeno soodgovornost, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožničina škoda v celoti posledica opustitve toženca.

14. Neutemeljeno toženec izpodbija tudi višino odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožencu, da je v pritožbi nasprotoval tožbenemu zahtevku, kar lahko pomeni tudi njegovi višini, a ponavlja, da takšna navedba ne dosega standarda obrazloženosti ugovora. Toženec sploh ni konkretizirano nasprotoval tožbenim trditvam tožnice v zvezi z nastalo škodo. Ker ni oporekal niti trditvam o stopnji in trajanju telesnih bolečin zaradi utrpelega zloma navikularne kosti levega zapestja v posledici padca na poledeneli sporni površini, kot tudi ne v tožbi opisanim nevšečnostim zdravljenja poškodbe, okoliščinam glede utrpelega strahu in trpljenju zaradi trajne omejenosti v tožničinih življenjskih aktivnostih, jih je sodišče prve stopnje v skladu z 214. členom ZPP (6) pravilno štelo za priznane. Priznanih dejstev pa ni treba dokazovati. Zato je zmotno pritožbeno sodišče, da bi moralo sodišče prve stopnje resničnost tožničinih trditev ugotavljati s pomočjo izvedenca, ki ga je sicer tožnica predlagala. Sama subsumcija trditev pod pravno priznano škodo in ovrednotenje neprerekanih dejstev, ki se odrazi v višini odškodnine, pa je uporaba materialnega prava.

15. Glede na v izpodbijani sodbi povzete dejanske trditve tožnice o subjektivnih in objektivnih okoliščinah v zvezi s telesnimi bolečinami (točka 49, 50 izpodbijane sodbe), strahom (točka 51-53) in z zmanjšanjem življenjske aktivnosti (točka 55), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v okviru 179. člena OZ. Odmerjena odškodnina za telesne bolečine v znesku 2.000,00 EUR, za strah 400,00 EUR in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 1.800,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino. Sodišče je pri odmeri upoštevalo načelo individualizacije, ki zahteva upoštevanje vseh konkretnih škodnih posledic, ki se odražajo pri oškodovanki, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Tožničina poškodba ustreza pojmu lahkega primera po Fischerjevi lestvici, za kar povprečna skupna odškodnina znaša 8 neto povprečnih mesečnih plač. Upoštevaje vse okoliščine obravnavanega primera je prisojena denarna odškodnina v znesku 5 povprečnih plač primerno zadoščenje tožnici. Za znižanje ali zvišanje denarne odškodnine tako ni materialnopravne podlage.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odst. 174. člena OZ pravilno naložilo tožencu, da tožnici povrne tudi potne stroške v znesku 30,40 EUR, ki so ji nastali v zvezi z zdravljenjem. Sodišče ji ni priznalo kilometrine, kot zmotno meni pritožba. Tožnica je uveljavljala stroške voženj na 19 zdravniških pregledov in obiskov fizioterapije, tja in nazaj (x2), po 0,80 EUR, kar kaže na strošek javnega prevoza. Sicer pa toženec številu poti in višini nastalih stroškov sploh ni obrazloženo ugovarjal. 17. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 1. odst. 154. člena ZPP. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Končina-Peternel, M.: Novejši razvoj odškodninske odgovornosti – pojem nevarne stvari in nevarne dejavnosti, Podjetje in delo , št. 6, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999; mag. Dejan Srše, Tla zavarovancev so vse pogosteje „mokra in spolzka“, www.zav-zdruzenje.si

; Mavri, T.: Pojem nevarne stvari v slovenski sodni praksi, Pravna praksa, letnik 2003, št. 41, GV Revije, d. o. o., Ljubljana 2003, str. 20. (2) Glej odločbe VS RS II Ips 571/2005, II Ips 826/2006 in II Ips 935/2007, II Ips 297/2011, VSL II Cp 2016/2011, II Cp 2766/2009, Pdp 850/2009 in tudi tiste, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ki so primerljive obravnavani situaciji glede drsnosti in spolzkosti tal ali stopnic.

(3) ki med drugim določa da je lastnik stanovanja dolžan vzdrževati stanovanje in skupne dele v stanovanjski hiši v stanju, ki zagotavlja najemniku normalno uporabo stanovanja ter skupnih delov ves čas trajanja najema v skladu s pravilnikom iz 125. člena tega zakona. Po 4. odst. 25. člena SZ-1 je vzdrževanje stavbe sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za to, da se ohranjajo pogoji za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote. Med vzdrževanje stavbe se ne šteje čiščenje skupnih prostorov, to opravilo sodi med obratovanje stavbe, kamor sodijo tisti posli, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe (3. odst. 25. člena SZ-1).

(4) Nesporno je bilo, da so bile v času škodnega dogodka nameščeni protidrsni trakovi na ploščah na vsakih 30 cm, naknadno pa so bili nameščeni na vsakih 15 cm.

(5) Te po neizpodbijani ugotovitvi sodišča niso zdrsljive, ko so suhe, pač pa take postanejo, ko so mokre ali zaradi snežnih padavin pomrznjene oz. poledenele.

(6) Glej J. Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, 2006, GV Založba in UL RS, str. 360-365.