Jedro

Sodišče o povrnitvi stroškov odloča le, če prejme strankino zahtevo, in to v okviru podane zahteve.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odvetnici M. K. priznalo stroške zastopanje v znesku 108,00 EUR, s pripadajočim DDV v znesku 21,60 EUR, skupaj 129,60 EUR (1. točka izreka), predlog za odmero stroškov do priglašenih 348,00 EUR pa zavrnilo (3. točka izreka).

2. Odvetnica v pravočasni pritožbi zoper navedeni sklep navaja, da je priglasila nagrado za postopek po tar. št. 3101 ZOdvT (količnik 0,8 od nagrade 135,00 EUR – po določbi 36. člena ZOdvT) ter tudi po tar. št. 3102 – nagrada za narok ter materialne stroške in DDV. Pritožnica je priglasila tar. št. 3101 glede na predhodno sprejete odločitve, kljub temu da je Vrhovno sodišče ravno zaradi namena enotne sodne prakse odločilo, da se uporabi tar. št. 3100. S sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, katerih opravilne številke navaja, je bilo odločeno, da se uporabi in prizna nagrada tako za postopek, vendar po tar. št. 3101, kot za narok po tar. št. 3102. Vse navedene odločbe so kasnejšega datuma kot tiste, ki jih v izpodbijanem sklepu navaja sodišče prve stopnje. Sicer pa iz teh odločb povzame zgolj priznanje nagrade za postopek, ki pa obsega pregled gradiva, nastane pa že s sami prejemom pooblastila. Gre torej za splošno nagrado ob prevzemu zadeve – opomba št. 3 (1) tretjega dela tarife. Po t. (2) iste opombe pa je določeno, da se prizna tudi nagrada za narok, ta pa je določena v tar. št. 3102 z določenim količnikom 1,2 in tako v konkretnem primeru znaša 162,00 EUR. Nadalje navaja, da sklep sploh nima razlogov glede 3. točke izreka. Sodišče razlaga samo tar. št. 3101, ne priznava pa ji stroškov za narok, kar nesporno izhaja iz zapisnika o naroku. Za narok je posebej predvidena nagrada. Pripominja še, da je v 11. točki obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča zapisano, da poleg nagrade za postopek in narok odvetniku pripada tudi tar. št. 6002 za poštne in telekomunikacijske storitve. Ker izpodbijani sklep o tem nima razlogov, je podana absolutno bistvena kršitev postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega sklep, in sicer tako, da ji višje sodišče prizna vse priglašene stroške.

3. V pravočasni dopolnitvi pritožbe odvetnica še dodaja, da vloženo pritožbo dopolnjuje s specifikacijo vloženega stroškovnika. Stranka ni dolžna navesti materialne podlage, kljub temu pa specificira navedbe v pritožbi in stroškovniku, tako da zahteva nagrado za postopek tar. št. 3101 108,0 EUR, tar. št. 3102 162,00 EUR, tar. št. 6002 20,00 EUR.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeno je pritožničino sklicevanje na sodno prakso, saj v nobeni od odločb, ki jih v pritožbi navaja sama oziroma na katere se v obrazložitvi izpodbijanega stanja sklicuje sodišče prve stopnje, dejansko stanje ni identično ali vsaj podobno tu obravnavani zadevi. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, kaj je pritožnica navedla v stroškovniku, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 08. 05. 2012 in ki je služil kot osnova za odmero odvetniških stroškov po izpodbijanem sklepu (list. št. 18 v spisu). V navedenem zapisniku je odvetnica navedla, da priglaša stroškovnik za „storitev – nagrada za postopek“ po „tar. št. 3101“.

6. Ni dvoma, da ima odvetnik v zadevah pridržanja pravico do nagrade za svoje delo in do povrnitve stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih nalog (28. člen ZDZdr). O zadevah, kot je obravnavana, se odloča v nepravdnem postopku (30. člen ZDZdr), tega pa ureja ZNP. Slednji v 37. členu glede vprašanj, ki jih sam ne rešuje, napotuje na smiselno uporabo določb ZPP. ZNP nima posebnih določb o priglasitvi stroškov, zato je treba smiselno uporabiti določbo 163. člena ZPP. Ta v prvem odstavku nalaga sodišču, da o povrnitvi stroškov odloči na določeno zahtevo stranke, v drugem pa, da mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Iz povzetih določb je jasno razvidno, da sodišče o povrnitvi stroškov odloča le, če prejme strankino zahtevo, in to v okviru podane zahteve.

7. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje odvetnici glede na priglašeno opravljeno storitev (nagrada za postopek) priznalo to nagrado, in sicer po tarifni številki, na katero se je v stroškovniku sklicevala odvetnica sama. V zvezi s tem velja odgovoriti na odvetničino navedbo iz dopolnitve pritožbe, da ji ni potrebno navesti tarifne številke, češ da gre za materialno podlago. Njeno stališče je zmotno, saj ji že ZPP nalaga, da stroške navede opredeljeno. Poleg tega spregleda, da ji ZOdvT v 11. členu, ki govori o specifikaciji, izstavitvi in plačilu računa ter plačilu zastopanja iz državnega proračuna, dodatno nalaga, da račun specificira (prvi odstavek), pri čemer mora med drugim navesti kratek opis dejstev, na podlagi katerih so nastale nagrade, ter številke iz tarife, če so bile uporabljene kot podlaga za odmero stroškov odvetniške tarife (drugi odstavek). Odvetnica je zadostila zahtevi iz 11. člena ZST in zahtevala plačilo za postopek (ne pa tudi za narok, kot sedaj navaja v pritožbi), plačilo pa je zahtevala po tar. št. 3101 in ne po tar. št. 3100, zato ji sodišče prve stopnje ni moglo priznati več (tj. nagrade za narok in telekomunikacijskih storitve) oziroma po drugi tarifi, kot je v predlagala sama.

8. Zaradi navedenega je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, češ da izpodbijani sklep nima razlogov o ne priznanju preostalega priglašenega dela stroškov. Glede na zahtevo (plačilo nagrade za postopek) in navedbo tar. št. je izračunani znesek v odvetničinem stroškovniku napačen, zato je pravilen izračun napravilo sodišče prve stopnje, ki je v okviru zahteve odvetnici prisodilo tisto, kar ji glede na podatke, navedene v njeni zahtevi, gre. Logično, da sklep nima razlogov o tem, zakaj določenih stroškov (nagrada za narok in materialni stroški) ni priznalo, če pa njihove povrnitve odvetnica sploh ni zahtevala. Povedano drugače: izrek vsebuje zavrnilni del – 3. točko (to je tudi del, ki ga odvetnica s pritožbo izpodbija), razvidni pa so tudi razlogi: nagrada za postopek po tar. št. 3101 (odvetničina zahteva) znaša skupaj z DDV 129,60 EUR in ne 348,00 EUR, kot si je izračunala in priglasila odvetnica. Odvetnica šele v dopolnitvi pritožbe prvič dodatno specificira preostale storitve, ki bi, če bi odvetnica tako specifikacijo/račun sodišču prve stopnje posredovala, morda utemeljevala celotni zahtevani znesek. Ker takega računa/specifikacije ni poslala in ga ni v spisu, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo odvetnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo.