Jedro

V zvezi z uporabo določbe 254. člena ZPP je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-680/14 z dne 5. 5. 2016 poudarilo, da je v pravdnem postopku, v katerem se presoja obstoj morebitne zdravniške strokovne napake, mnenje izvedenca tisto, ki odločilno vpliva na presojo sodišča. Zato mora sodišče dokaze z izvedencem izpeljati na način, ki ne pušča nobenega dvoma glede možnosti prizadetega, da izvedensko mnenje, o katerem dvomi, učinkovito preizkusi, tako z vidika popolnosti izvida, kot tudi z vidika strokovne utemeljenosti mnenja. Stranka sicer nima samodejne pravice do drugega izvedenskega mnenja, saj kakršenkoli dvom v nepopolnost mnenja ali strankino nestrinjanje z njim še nista razlog za postavitev novega sodnega izvedenca. Vendar je Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 171/2017, II Ips 333/2016 in II Ips 138/2018 zavzelo tudi stališče, da je lahko drugače v primerih, ko je izvedenec izvedensko delo sicer opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da "v dokazni temi" vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako, pri čemer vrhovno sodišče vselej dodaja, da se mora tudi v tem primeru za postavitev novega izvedenca v dokaznem postopku postaviti razumen dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 315.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2018 do plačila in pravdne stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. V točki II. izreka je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravne stroške, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe.

2.Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je vprašanje pravilnosti postopkov, ki so pripeljali do katastrofalnega rezultata in s tem povezane odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke (v nadaljevanju toženke) življenjskega, (eksistencialnega) pomena in bi bilo zato treba posebej tehtno pretehtati, ali so res vsi postopki zdravstvenega osebja potekali v skladu z medicinsko doktrino ob skrbnosti, s katero bi medicinsko osebje moralo delovati pri svojem delu (skrbnost dobrega strokovnjaka iz drugega odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), in šele, če ne bi bilo prav nobenega resnega dvoma odločiti, da odgovornost zavarovanca toženke ni podana. Glavni očitek tožnice toženki je bil, da se je medicinsko osebje v nasprotju z medicinsko doktrino odločilo za porod po naravni poti in ne za načrtovan carski rez, kljub temu, da je bila pri tožnici diagnosticirana predležeča posteljica (Placenta previa) in s tem v zvezi še očitek, da se zdravstveno osebje, ki se je odločilo za naravni porod, pred slednjim ni s potrebno skrbnostjo prepričalo o legi posteljice, torej ali je ta še predležeča ali ne, kar je nato posledično vplivalo na odločitev za naravni porod. Dr. A. A. je v svojem mnenju opisala, kdaj je posteljica predležeča in opozorila na dejstvo, da je predležeča posteljica absolutna indikacija za carski rez in potemtakem kontraindikacija za naravni porod (o tem v mnenjih obeh izvedenk porodničarstva ni nobene dileme). Drugi očitek tožnice zavarovancu toženke je bil, da se tudi dr. B. B., ki je s posebnim instrumentom pred sprožitvijo naravnega poroda posegla v nožnico in predrla plodovni ovoj, ni prepričala o položaju posteljice, kje ta leži in ali ni predležeča, temveč se je očitno zanašala na UZ izvide, ki so bili opravljeni pred njenim posegom. Pri tem posegu je zato lahko prišlo do poškodbe posteljice in drugih struktur v predelu materničnega vratu (žil), ki so lahko sprožili abrupcijo placente in dogajanje, ki je nato sledilo. Po zatrjevanjih tožnice je po posegu dr. B. B. pritekla krvava plodovna tekočina, kar je izpovedal njen mož, in kar je posledično povzročilo epileptičnemu napadu podobno stanje pri tožnici ter spremembe v ritmu bitja srca ploda. V zvezi s tem je tožnica navedla tudi, da bi carski rez, potem ko je ob posegu pritekla krvava plodovnica (19:50 uri), moral biti odrejen in opravljen takoj, dejansko pa je bil opravljen le nekaj minut manj kot eno uro po predrtju plodovnega ovoja (20:44 uri).

Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bilo ključno vprašanje za sodišče v zvezi z očitkom zavarovancu toženke, ali je bila odločitev zdravstvene ekipe za vaginalni porod, ne pa za carski rez, strokovno pravilna in ali je torej v zvezi s to odločitvijo prišlo do strokovne napake. Zaradi takšnega stališča, kot navaja sodišče prve stopnje, le-to ni pozvalo izvedenke dr. C. C. k predlagani dopolnitvi mnenja, da bi odgovorila na vprašanje tožnice, ali je predrtje te amnijske ovojnice, ki ga je opravila dr. B. B., lahko povzročilo abrupcijo placente in pljučno embolijo s plodovnico. Stališče sodišča ni pravilno, saj je to vprašanje prav tako bistveno, poleg vprašanja, ali bi se dr. B. B. morala prepričati o položaju posteljice. Zato je zmotno stališče sodišča, da četudi bi ob navedenem posegu prišlo do poškodb, ki bi povzročile odluščenje placente in posledično embolijo, da to ne bi vplivalo na odgovornost zavarovanca toženke, ker se bi ta naj pravilno odločil za vaginalni porod. Ker sodišče teh odločilnih dejstev ni razčistilo in teh vprašanj ni postavilo dr. C. C., da bi v tej smeri dopolnila izvedensko mnenje, je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče tudi nima dokazne ocene izpovedi tožničenega moža, da je bila plodovna tekočina po predrtju plodovnega ovoja krvava in gre za kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe oziroma se v obrazložitvi sodbe celo sklicuje na zapise v mnenjih obeh izvedenk, da naj bi bila plodovna tekočina po predrtju ovoja čista, kar je v nasprotju z izpovedbo dr. B. B. (da je rumenkasta), zato sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma je s tem podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje sta sodni izvedenki ta vprašanja tožnice v zvezi z zgoraj izpostavljenim ignorirali in se kljub več pozivom in pripombam o tem nista opredelili, zaradi česar je tožnica, ker je izgubila zaupanje v postavljeni sodni izvedenki, in ker sta njuni mnenji kljub dopolnitvam ostali nepopolni, predlagala pritegnitev tretjega izvedenca iz tujine, čemu sodišče nepravilno ni sledilo. Toženka bi morala biti še posebej skrbna, saj je bila to pri tožnici v času njene nosečnosti diagnosticirana predležeča posteljica, diagnosticiran je bil polihidramnij (povečana količina plodovnice), tožnica pa je bila tudi sprejeta v bolnišnico zaradi krvavitve (nedvomno rizična nosečnost), kar bi morali biti pokazatelji za njeno posebno skrbno obravnavo tudi v smeri odločitve za vaginalni porod oziroma porod s carskim rezom.

Dr. A. A. je zaslišana na glavni obravnavi tudi podala mnenje, da bi po ultrazvočni preiskavi dne 15. 10. 2014, ki bi naj pokazal zadovoljiv položaj posteljice (kar sicer ni res, kot je to razvidno iz komentarja UZ posnetkov dr. C. C.), morale do odločitve za naravni porod biti opravljene nadaljnje UZ preiskave, da bi se prepričali o položaju posteljice. Ob tem je izvedenka jasno podala mnenje, da v kolikor v obdobju od 15. 7. 2014 do poroda tožnice dodatne UZ preiskave niso bile opravljene, da potemtakem zdravljenje tožnice ni potekalo tako, kot bi moralo. Dr. A. A. je naknadno sicer pridobila izvide UZ preiskav, ki so bili opravljeni po 15. 10. 2014, vendar zapisov v izvidih ni preverila oziroma jih primerjala s samimi UZ posnetki, da bi se prepričala, ali so izvidi pravilni (glede na položaj posteljice), kar je bil eden izmed osnovnih očitkov zoper njeno mnenje. UZ posnetke je nato pregledala izvedenka prof. dr. C. C., ki je to storila šele na pripombe tožnice, po mnenju prof. dr. C. C. pa bi ti naj bili v skladu s posnetki. Kako je izvedenka lahko prišla do navedenega zaključka o skladnosti izvidov z UZ posnetki, pa ni čisto jasno in se je, kot že dr. A. A., v celoti zanašala zgolj na zapise v izvidih.

Tožnica poudarja, da je dr. C. C. glede posnetka z dne 15. 10. 2014 zapisala "ni pa viden maternični vrat oziroma notranje maternično ustje, zato položaja roba posteljice ne morem preveriti", glede UZ posnetka 23. 10. 2014 je zapisala "posnetek notranjega materničnega ustja ni dostopen", podobno pa je bilo razbrati iz UZ posnetka z dne 23. 10. 2014, da namreč, "ni videti notranjega materničnega ustja in/ali materničnega vratu" in na koncu še glede posnetka z dne 27. 10. 2014: "rob posteljice ni slikan", pri čemer je bil pregled dne 29. 10. 2014 namenjen zgolj kontrolnim meritvam količine plodovnice tako, da tudi iz tega UZ posnetka ni bilo mogoče razbrati dejanskega položaja posteljice pred odločitvijo za vrsto poroda. Tako je dejstvo, da izvedenka iz navedenih UZ posnetkov ni mogla preveriti pravilnosti izvidov, ki so bili s tem v zvezi podani s strani lečečih zdravnikov in se prepričati glede dejanskega položaja posteljice, ali je ta bila predležeča ali ne in je zato za tožnico sporna ugotovitev izvedenke, da bi naj bili izvidi in meritve kljub temu pravilni in s tem očitno tudi postopki zdravstvenega osebja. Tožnica pri tem še dodaja, da je iz komentarja UZ posnetkov razvidno, da je v vseh primerih šlo za transabdominalne posnetke, torej za UZ preko trebušne votline, in da tak UZ tudi v času prve diagnoze predležeče posteljice dne 11. 7. 2014 prav tako ni pokazal predležeče posteljice, temveč je ta bil ugotovljen šele z vaginalno sondo (zapis v mnenju dr. C. C. v IV odstavku na 3 strani mnenja). Da bi se zdravstveno osebje o dejanskem položaju posteljice sploh kdaj pred odločitvijo za vaginalni porod prepričalo z navedeno vaginalno sodndo, pri čemer je moralo biti seznanjeno s tem, da je tudi ob pregledu 11. 7. 2014 šele tak UZ pokazal položaj predležeče posteljice, iz medicinske dokumentacije tožnice, kot tudi iz mnenj sodnih izvedenk ne izhaja. Sodni izvedenki se tudi nista opredelili do tega, ali bi bil možen UZ pregled z vaginalno sondo, kar dodatno vzbuja dvom v pravilnost njunega mnenja in v njuno nepristranost.

Tudi ne drži ugotovitev sodišča, da tožnica ni predlagala nobenega dokaza, s katerimi bi izpodbila ambulantne izvide, ki so javne listine in so bili izdani po 15. 10. 2014, ter na podlagi katerih je bilo odločeno, da bo tožnica rodila vaginalno. Tožnica je podvomila v pravilnost izvidov in je s tem v zvezi predlagala, da izvedenki vpogledata v vsakokratne izvide in UZ posnetke ter preverita, ali zapisi v izvidih odgovarjajo samim UZ posnetkom, ki se v izvidih navajajo oziroma ali položaj posteljice, kot se ta navaja v teh izvidih, odgovarja položaju, ki ga prikazujejo vsakokratni UZ posnetki. Iz izvedenskega mnenja dr. C. C. pa je jasno razvidno, da položaj posteljice na nobenem izmed UZ posnetkov (vključno s posnetkom z dne 15. 10. 2024) sploh ni viden in je s tem dokazano, da so zapisi v izvidih K., kjer so komentirani UZ posnetki in opredeljen položaj posteljice, nepravilni in nimajo podlage v dotičnih UZ posnetkih, na katere se nanašajo.

Nadalje je izvedenka dr. C. C. v svojem mnenju navedla, da se embolija z amnijsko tekočino bolj pogosto oziroma večinoma pojavlja med vaginalnim porodom in precej manj kot pri carskem rezu. Tako ni odločilno, ali bi do embolije z amnijsko tekočino lahko prišlo tudi pri carskem rezu, temveč, da bi tožnica očitno, če bi se carski rez izvedel takoj in se ne bi pristopilo k v vaginalnemu porodu, imela bistveno več možnosti (50 %), da do embolije z amnijsko tekočino ne bi prišlo. Ker sodišče v izpodbijani sodbi nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer ugotovitvah dr. C. C. o tem, kaj se vidi na UZ posnetkih, na katerih temeljijo izvidi, ki so bili podlaga za odločitev za vaginalni porod, oziroma je v razlogih sodbe nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin in samo vsebino listin, je podana absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodni izvedenki sta se v svojih mnenjih nekritično sklicevali na zapise v izvidih UZ preiskav pred porodom in nista preverjali skladnih skladnosti teh izvidov z dejanskimi UZ posnetki.

Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in razsodi, da je v celoti podana odškodninska odgovornost toženke in njenega zavarovanca za škodo, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, toženki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožnice.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V obravnavani zadevi tožnica zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpela zaradi medicinske napake medicinskega osebja pred in med njenim porodom. Vzrok za škodo je bila odločitev zdravstvenega osebja za vaginalni porod, čeprav so že v času nosečnosti obstajali indici za predviden carski rez zaradi predležeče posteljice. Prav tako carski rez ni bil opravljen takoj po predrtju plodovnice s strani dr. B. B., temveč šele čez kakšno uro. Pritožnico so zato morali, ker ob nujnem carskem rezu ni bilo mogoče ustaviti krvavitev, dve uri celo oživljati, drugi dan je bila prepeljana v J., kjer so ponovno opravili operacijo in ustavili krvavitve. Tožnica je med carskim rezom utrpela zastoj srca, pljučno embolijo in možgansko kap, izgubila pa je tudi veliko količino krvi. Tožnici so nastale katastrofalne posledice, saj je njeno zdravstveno stanje takšno, da brez moževe pomoči ne more funkcionirati niti pri najlažjih vsakodnevnih opravilih, z največjo težavo hodi, težko govori in ima številne druge težave. Ker je bila odločitev za vaginalni porod strokovno nepravilna, medicinski postopki pred urgentnim carskim rezom pa niso potekali tako, kot bi morali, ker zdravniki niso delovali z največjo možno skrbnostjo, saj kljub na UZ vidni posteljici spredaj niso opravili poroda z načrtovanim carskim rezom, je tožnici nastala škoda v višini 315.000,00 EUR.

6.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi, da pri tožnici ni prišlo do strokovne napake, temveč do dveh medicinskih zapletov, do dveh kritičnih nujnih stanj, ki bi ob nepravilnem ukrepanju osebja vsak zase zagotovo vodila v njeno smrt in smrt njenega otroka. Na podlagi pridobljenih izvedenskih mnenj sodnih izvedenk medicinske stroke, je ugotovilo, da je bilo ukrepanje zdravstvenega osebja pred in med porodom pravilno in strokovno utemeljeno.

7.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8.Je pa sodišče prve stopnje storilo v pritožbi zatrjevano absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to je kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave, ko ni sledilo argumentiranim pripombam tožnice zoper dopolnitev izvedenskega mnenja dr. C. C. v zvezi z ugotovitvami izvedenke, ki so se nanašale na skladnosti zapisov v ambulantnih izvidih UZ preiskav od dne 15. 10. 2014 dalje z UZ posnetki, na podlagi katerih so bili ti ambulantni izvidi sestavljeni, ter posledično ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice po postavitvi sodnega izvedenca iz tujine.

9.Tretji odstavek 254. člena ZPP določa, da če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev.

10.V zvezi z uporabo zgoraj navedene določbe ZPP je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-680/14 z dne 5. 5. 2016 poudarilo, da je v pravdnem postopku, v katerem se presoja obstoj morebitne zdravniške strokovne napake, mnenje izvedenca tisto, ki odločilno vpliva na presojo sodišča. Zato mora sodišče dokaze z izvedencem izpeljati na način, ki ne pušča nobenega dvoma glede možnosti prizadetega, da izvedensko mnenje, o katerem dvomi, učinkovito preizkusi, tako z vidika popolnosti izvida, kot tudi z vidika strokovne utemeljenosti mnenja. Stranka sicer nima samodejne pravice do drugega izvedenskega mnenja, saj kakršenkoli dvom v nepopolnost mnenja ali strankino nestrinjanje z njim še nista razlog za postavitev novega sodnega izvedenca. Vendar je Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 171/2017, II Ips 333/2016 in II Ips 138/2018 zavzelo tudi stališče, da je lahko drugače v primerih, ko je izvedenec izvedensko delo sicer opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da "v dokazni temi" vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako, pri čemer vrhovno sodišče vselej dodaja, da se mora tudi v tem primeru za postavitev novega izvedenca v dokaznem postopku postaviti razumen dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev.

11.Z vidika prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKPČ) je pomembno, da sodišče stranko obravnava na način, ki je ne postavlja v neenakopraven položaj v razmerju do nasprotne stranke, in da ji s spoštovanjem načela kontradiktornosti zagotovi pošten dokazni postopek, to pa z vidika dokazovanja s sodnim izvedencem pomeni, da se razčisti vsak razumen dvom v popolnost in pravilnost izdelanega izvedenskega mnenja.

12.Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so izvidi K., ki so bili izdelani na podlagi ultrazvočnih pregledov tožnice javne listine, vendar ne drži, da tožnica ni predlagala nobenega dokaza za ugotovitev, ali je vsebina ambulantnih izvidov, na podlagi katerih je zdravniški konzilij dne 29. 10. 2014 odločil, da bo tožnica rodila vaginalno, skladna z UZ posnetki (torej ali vsebina ambulantnih izvidov od 15. 4. 2014 res ustreza UZ posnetkom, zlasti glede položaja posteljice pri tožnici). V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da je tožnica (in tudi njen odvetnik) medicinski laik, zato je bila glede dokazovanja posameznih dejstev upravičeno v "dokazni temi". Kljub temu je tožnica med postopkom predlagala, da sodna izvedenka dr. C. C. vpogleda v UZ posnetke, in na podlagi lastnih ugotovitev preveri, ali je vsebina ambulantnih izvidov skladna s tem, kar iz UZ posnetkov izhaja. Slednja je to storila na strani 5 in 6 dopolnitve izvedenskega mnenja, ki je bilo sodišču predloženo dne 11. 1. 2024. Zapisala je, kaj iz UZ posnetkov z dne 11. 7. 2014, 15. 10. 2014, 22. 10. 2014, 23. 10. 2014, 27. 10. 2014 in 29. 10. 2014 po njenem mnenju izhaja in nato zaključila, da so dostopni posnetki ustrezne kvalitete, z njimi povezane meritve in komentarji pa so pravilni. Nato je tožnica po pozivu sodišča v pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2024 podrobneje izrazila dvom v pravilnost ugotovitev sodne izvedenke, saj položaj posteljice na nobenem izmed UZ posnetkov (vključno s posnetkom z dne 15. 10. 2024) sploh ni viden in je s tem dokazano, da so zapisi v izvidih K., kjer so komentirani UZ posnetki in opredeljen položaj posteljice, nepravilni. Ker položaj posteljice glede na maternično ustje, sploh ni bil preverjen, je za tožnico sporna ugotovitev sodne izvedenke, da bi naj bili izvidi kljub temu pravilni in očitno tudi postopki zdravstvenega osebja, ko so se odločili za vaginalni porod.

13.Pritožbeno sodišče ob vpogledu v pojasnila sodne izvedenke dr. C. C., kaj je po njenem mnenju vidno na UZ posnetkih z dne 11. 7. 2014, 15. 10. 2014, 22. 10. 2014, 23. 10. 2014, 27. 10. 2014 in 29. 10. 2014 ugotavlja, da je sodna izvedenka v zvezi z vaginalnim UZ posnetkom z dne 11. 7. 2014 zapisala, da je maternični vrat, ki je dolg 3,4 cm, v celoti viden, notranje maternično ustje ni delno odprto oziroma lijak ni prisoten, rob posteljice pa je viden in leži vsaj 1 cm stran od notranjega materničnega ustja. V zvezi s tem posnetkom med strankama ni bilo sporno, da je bila na podlagi tega posnetka vaginalnega UZ, tožnici diagnosticirana predležeča posteljica, kar je potrdila tudi ista sodna izvedenka v točki 7 na str. 9 izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 1. 2. 2023, prav tako pa tudi pred tem postavljena sodna izvedenka dr. A. A., ki je navedeno potrdila na strani 14 svojega izvedenskega mnenja z dne 20. 11. 2021.

14.Nadalje pa je sodna izvedenka dr. C. C. v zvezi z transabdominalnim posnetkom, torej UZ posnetkom preko trebušne stene z dne 15. 10. 2014 zapisala, da je na njem vidna posteljica, ni pa viden maternični vrat oziroma notranje maternično ustje, zato položaja roba posteljice ne more preveriti, pri čemer je v izvidu navedeno, da je posteljica spredaj in ne sega nizko. Tako držijo pritožbena zatrjevanja, da na tem posnetku sodna izvedenka ni mogla preveriti položaja posteljice glede na notranje maternično ustje ter maternični vrat. V zvezi z UZ posnetkom z dne 22. 10. 2014 je sodna izvedenka zapisala, da so meritve opravljene zelo natančno in so dobro vidne, da je na nekaj posnetkih vidna posteljica, ki leži na sprednji notranji steni maternice, kar se ujema z izvidom, da pa posnetek notranjega materničnega ustja ni dostopen. Nadalje je v zvezi z UZ posnetkom z dne 23. 10. 2014, zapisala da so meritve ustrezale velikosti ploda 38 tednov in 3/7, vendar na dostopnih posnetkih ni videti notranjega materničnega ustja in/ali materničnega vratu, ponovno pa je vidna lega posteljice na sprednji strani, pri čemer je v izvidu natančno opisano, da posteljica ne sega nizko oziroma pod vodilni plodov del. V zvezi z UZ posnetkom z dne 27. 10. 2014 je ugotovila, da posnetki vključujejo meritve pretokov krvi v popkovini, rob posteljice ni slikan, v izvidu pa je zapisano, da leži posteljica na sprednji steni in ne sega nizko. Glede zadnjega UZ posnetka z dne 29. 10. 2014 pa je zapisala, da je bil namenjen kontrolnim meritvam količine plodovnice, ki so bile zvečane, vendar se niso povečevale v primerjavi s prejšnjimi meritvami, indeks plodovnice je meril 33,3 cm.

15.Iz obeh v postopku pridobljenih izvedenskih mnenj izhaja, da se šteje za predležečo posteljico tudi takšna posteljica, ki ne sega čez celotno notranje maternično ustje in čez celoten maternični vrat, temveč se šteje za predležečo posteljico tudi posteljica, ki sega 1 cm čez maternično ustje (kakršen je bil položaj posteljice, ki je segala od zadaj navzpred pri tožnici še v juliju 2014, ugotovljen z vaginalnim UZ, medtem ko je tedaj transabdominalni UZ pokazal zgolj posteljico, ležečo zadaj), ter da je takšna predležeča posteljica absolutna indikacija za načrtovan carski rez, oziroma kontraindikacija za vaginalni porod. Zato je pomembna opredelitev položaja posteljice, in sicer ali ta v celoti ali delno sega čez maternično ustje/materničnega vrat ali se ne nahaja v njuni bližini. Pritožba zato utemeljeno izraža razumen dvom v zaključek sodne izvedenke dr. C. C., da naj bi bila vsebina ambulantnih izvidov od 15. 10. 2014 skladna z UZ posnetki, saj na UZ posnetkih z dne 15. 10. 2014, 22. 10. 2014 in 23. 10. 2014 maternično ustje in/ali maternični vrat ni viden, v zvezi z UZ posnetkom z dne 27. 10. 2014 sodna izvedenka niti ne omenja, da bi slednje bilo vidno, pri čemer dodatno zapiše, da na tem posnetku ni slikan rob posteljice, UZ posnetek z dne 29. 10. 2014 pa je glede položaja posteljice nerelevanten.

16.Prav tako pritožba utemeljeno graja, da se obe sodni izvedenki glede vprašanja, ali bi v času od vključno 15. 10. 2014 dalje, ko so se opravljali transabdominalni UZ pregledi, glede na pred tem postavljeno diagnozo predležeče posteljice, bilo medicinsko strokovno utemeljeno, da bi se pri tožnici, ki je v času nosečnosti predhodno imela postavljeno diagnozo predležeča posteljica (Placenta previa) in se je zdravila v ambulanti za rizično nosečnost, opravili vaginalni UZ pregledi, nista opredelili.

17.Ker je odločitev zdravniškega konzilija dne 29. 10. 2014, da se pri tožnici opravi naravni (vaginalni) porod, kljub dejstvu, da je slednja v času nosečnosti imela postavljeno diagnozo predležeča posteljica (Placenta previa), ob tem ko je imela diagnosticiran tudi polihidramnij in je dne 26. 10. 2014 na CTG bila vidna epizoda bradikardije ploda (znižana osnovna frekvenca srčnih utripov) v trajanju 2-3 minute, temeljila na ambulantnih izvidih UZ preiskav z dne 15. 10. 2014, 22. 10. 2014, 23. 10. 2014, 27. 10. 2014 in 29. 10. 2014, v verodostojnost katerih je tožnici uspelo zasejati razumen dvom, in ob tem ko tudi nobena od sodnih izvedenk ni odgovorila na vprašanje tožnice, ali bi bilo pri njej v času nosečnosti po postavljeni diagnozi predležeče posteljice, možno opraviti UZ preglede z vaginalno sondo, s čimer je podan tudi razumen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja dr. C. C., je sodišče prve stopnje s tem, ko ni angažiralo še predlaganega sodnega izvedenca iz tujine, kršilo načelo kontradiktornosti.

18.Po obrazloženem je pritožba pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v skladu s 354. členom ZPP ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo za izključitev vsakršnega dvoma angažirati novega sodnega izvedenca, tokrat iz tujine, kot je to predlagala tožnica. Pritožbeno sodišče kršitve postopka ni moglo samo odpraviti, saj bo v primeru drugačnih ugotovitev sodnega izvedenca iz tujine, v postopku treba ugotavljati tudi vse ostale predpostavke odškodninskega delikta (poleg protipravnosti tudi vzročno zvezo, obstoj škode in odgovornost). To pa predstavlja samostojno pravno celoto, o kateri se mora izreči sodišče prve stopnje, saj bi v nasprotnem primeru bila kršena pravica strank do pritožbe (25. člen Ustave republike Slovenije - URS).

19.Odločitev o stroških pritožbenega sodišča tožnice temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Tako II Ips 48/2021 z dne 18. 8. 2021 in v njej citirana sodna praksa.

Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 6/1

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 254, 254/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.