Jedro

Problematična bi bila lahko aktivna legitimacija prvega tožnika, ki ni zapustničin otrok, marveč njen vnuk. Ker je njegova mati N. R. še živa, mu ne gre vstopna pravica po 12. členu ZD in ne spada v krog nujnih dedičev, ki jih opredeljuje 25. člen ZD. Toda po 146. členu ZD sme dedič pred delitvijo prenesti dedni delež, bodisi v celoti ali deloma, na sodediča (prvi odstavek), če sodno overi pogodbo o prenosu dednega deleža (drugi odstavek). Ker je tožnik S. R. v zapuščinskem postopku sodeloval kot stranka (primerjaj 175. člen ZD), saj je bil oporočni dedič, njegova mama N. R. pa je dedovala kot oporočna dedinja in kot zakonita dedinja, sta oba sodediča in je dopusten prenos dela materinega dednega deleža na sina. Glede na to, da je N. R. že pred vložitvijo tožbe sodno overila svojo izjavo o prenosu nujnega deleža, ki ji pripada, na tožnika, sta izpolnjena pogoja iz prvega in drugega odstavka 146. člena ZD in je podana aktivna legitimacija tudi za prvega tožnika. On sicer ni nujni dedič, mu pa pripada dedni delež na premoženju pokojne A. V. na nepremičnini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da mora tožena stranka priznati tožnikom S. R., M. L. ter K. O. nujni dedni delež na premoženju pok. A. V. na nepremičnini, vpisani pri vl.št. 277 k.o... in sicer vsakemu 1/12. Poleg tega je s sklepom zavrglo tožbo R. O. in izdalo začasno odredbo. Z vmesno sodbo se ni strinjal toženec, ki se je pritožil, in sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi delno ugodilo in razveljavilo tisti del vmesne sodbe, ki se glasi "vsakemu 1/12"; sicer pa je njegovo pritožbo glede temelja zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo vmesne sodbe, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili materialno pravo, ker sta prvemu tožniku priznali aktivno legitimacijo. Po njegovem 25. člen Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 82/94) S. R. ne omogoča zahtevati nujni delež, ker je njegova mati še živa. Dodaja, da njegova mati zase nikoli ni zahtevala nujnega deleža in ni podala nobene izjave, ki bi bila v skladu z ZD. Tako ji ne gre pravica iz drugega odstavka 136. člena ZD, saj se ni mogla odpovedati dediščini v korist določenega dediča, ker njen sin ni ni bil pozvan k dedovanju v zapuščinskem postopku. To velja tudi glede zatrjevane pogodbe med njim in njegovo materjo, ker bi smela slednja prenesti delež, če bi ga sploh zahtevala, po 146. členu samo na sodediča. Sodiščema prve in druge stopnje tudi očita, da sta zmotno šteli, da se priznanje M. L. in K. O. o veljavnosti oporoke ne nanaša na premoženje, ki je bilo predmet izročilne pogodbe, čeprav je bilo to premoženje izrecno navedeno v zapustničini oporoki. Revizija izpodbija tudi mnenje, da ni relevantno, da tožnici v zapuščinskem postopku nista uveljavljali nujnega deleža. Po mnenju tožene stranke so bili vsi zakoniti dediči seznanjeni z oporoko in njenimi pogoji, glede tistega premoženja, s katerim zapustnica ni razpolagala, pa so podali dedne izjave in je nastopilo dedovanje po zakonu. Ker so dedovali na podlagi oporoke, so jo sprejeli in ker niso uveljavljali nujnega deleža, so prekludirani. Revizija še navaja, da je višje sodišče štelo, da tožnice oz. pravna prednica tožnika niso podali dednih izjav, češ da niso podali izjave o odpovedi nujnemu deležu, toda v zapuščinskem postopku se obravnavajo zahteve dedičev in o odpovedi ni treba podajati izjav. Ker so dediči priznali oporoko in niso zahtevali nujnega deleža, so se mu s tem molče odpovedali. ZD ne pozna posebne izjave o odpovedi nujnemu deležu. Pozna le izjavo o odpovedi in o sprejemu dediščine (133. in 138. člen ZD), toda ker so vsi dediči sprejeli dediščino v skladu z veljavno oporoko, bi morali tedaj zahtevati nujni delež, če so se čutili prikrajšane. Revizija graja tudi stališče, da dediči niso mogli zahtevati nujnega deleža na nepremičnini, ker nepremičnina ni bila predmet obravnavanja v zapuščinskem postopku, glede na to, da je zapustnica z njo prvič razpolagala, ko še ni bila lastnica, nato pa jo je z izročilno pogodbo odtujila. Toda ZD ureja položaj, ko je premoženje izročeno s pogodbo in dediči bi morali v zapuščinskem postopku uveljavljati nujni delež. Tedaj so vedeli, da je bilo premoženje z oporoko namenjeno tožencu, vedeli so, da je njegovo, zato bi motali tedaj zahtevati nujni delež.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, ker tožena stranka v reviziji ni pojasnila konkretnih pomanjkljivosti. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo samo iz razlogov, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti. Ker ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora paziti po 386. členu ZPP 1977, revizijski razlog bistvenih kršitev pravdnega postopka ni podan.

Tudi materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. Tožniki uveljavljajo pravico do nujnega deleža, ker trdijo, da imajo do njega pravico, zato ker je zapustnica A. V. svoje nepremično premoženje razdala že za časa življenja in parc. št. 275, vpisana pri vl.št. 277 k.o..., v izmeri 41ha 19a 44m2, ni bila predmet zapuščinskega postopka. Zapustnica je to nepremičnino res omenjala v oporoki z dne 23.4.1992 (saj je 17.4.1992 vložila zahtevo za njeno denacinalizacijo), toda potem, ko ji je upravni organ nepremičnino vrnil z odločbo dne 10.5.1993, jo je 22.6.1993 z izročilno pogodbo izročila tožencu, ki se je vknjižil v zemljiški knjigi. Tako je lastninska pravica A. V. prešla na toženca še za časa njenega življenja in sicer z izročilno pogodbo. S tem se niso strinjale tožnice, to je hčerke A. V. iz prvega zakona, zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili 110. člen Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 82/94), ko sta šteli, da gre za darilo. Glede na to, da imajo po 25. in 26. členu ZD zapustničini potomci oz. potomke pravico do nujnega deleža, sta z vmesno sodbo tudi pravilno ugotovili, da gre tožeči stranki ta pravica in da utemeljeno zahtevajo nujni delež zaradi prikrajšanja pri odtujitvi parcele št. 275 k.o...

Revizija zmotno trdi, da priznanje oporoke onemogoča zahtevke do sporne nepremičnine, ker je bila omenjena v oporoki, ki je tožena stranka "ni osporavala". Eno je priznanje oporoke, s katero je zapustnica razpolagala, tako da je svojemu premoženju za primer smrti namenila drugačno usodo, kot bi mu šla, če bi nastopilo dedovanje po zakonu; drugo pa je uveljavljanje nujnega deleža zaradi tega, ker je oporočiteljica povečala oz. zmanjšala dedne deleže zakonitih dedičev preko meja, ki jih dovoljuje zakon. Z ustanovo nujnega deleža je namreč omejena svoboda oporočnega razpolaganja in neodplačnega razpolaganja s premoženjem med živimi, ker določenih oseb iz kroga zakonitih dedičev ni mogoče izključiti od dedovanja.

V zapuščinskem postopku po pokojni A. V., ki je tekel pred Temeljnim sodiščem v Celju, enoto v Velenju, pod opr. št. D 453/94, so bili vsi tožniki oporočni dediči (tudi S. R., ki je na podlagi sklepa o dedovanju prejel kuhinjsko pohištvo in novejšo spalnico, in N. R., ki je prejela bojler), poleg tega pa je N. R. na podlagi zakonitega dedovanja prejela še 1/5 zapustničinega certifikata. V zapuščinskem postopku so vsi podali izjave o tem, da priznavajo oporoko in da sprejemajo dediščino. Tedaj sporna nepremičnina ni bila predmet dedovanja, zato tožniki ne bi bili prekludirani, če ne bi zahtevali nujnega deleža v zvezi z nepremičnino, kar pa v konkretnem primeru ni pomembno, ker so tožniki že tedaj izjavili, da zahtevajo nujni delež in da so vložili tožbo. Glede na navedeno se izkaže, da so revizijska izvajanja, ki omenjajo prekluzijo tožnikov, neutemeljena; v zvezi z izvajanjem pod 4. točko revizije pa je dodati, da je pritožbeno sodišče pravilno pritrdilo prvemu sodišču, da se dediči niso odrekli nujnemu deležu in da niso primerna revizijska izvajanja o tem, da ZD ne pozna odpovedi nujnemu deležu, temveč zahtevek za nujni delež.

Pritrditi pa je reviziji, da bi bila lahko problematična aktivna legitimacija prvega tožnika, ki ni zapustničin otrok, marveč njen vnuk. Ker je njegova mati N. R. še živa, mu ne gre vstopna pravica po 12. členu ZD in ne spada v krog nujnih dedičev, ki jih opredeljuje 25. člen ZD. Toda po 146. členu ZD sme dedič pred delitvijo prenesti dedni delež, bodisi v celoti ali deloma, na sodediča (prvi odstavek), če sodno overi pogodbo o prenosu dednega deleža (drugi odstavek). Ker je tožnik S. R. v zapuščinskem postopku sodeloval kot stranka (primerjaj 175. člen ZD), saj je bil oporočni dedič, njegova mama N. R. pa je dedovala kot oporočna dedinja in kot zakonita dedinja, sta oba sodediča in je dopusten prenos dela materinega dednega deleža na sina. Glede na to, da je N. R. že pred vložitvijo tožbe, dne 20.4.1995 sodno overila svojo izjavo o prenosu nujnega deleža, ki ji pripada, na tožnika, sta izpolnjena pogoja iz prvega in drugega odstavka 146. člena ZD in je podana aktivna legitimacija tudi za prvega tožnika. On sicer ni nujni dedič, mu pa pripada dedni delež na premoženju pokojne A. V. na nepremičnini, kakor je ugotovljeno s pravnomočno vmesno sodbo; kolikšen je aktivni del tega deleža, pa bo treba ugotoviti v nadaljnjem postopku.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo revizijo. Ker revizija ni utemeljena, je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).