Jedro

V konkretnem primeru, v katerem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije po 67. členu ZPP odločalo o tem, ali bo o zadevi odločalo stvarno pristojno sodišče v drugem kraju, ni pritožbe, ker gre za sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka med pripravami za glavno obravnavo (tretji odstavek 270. člena ZPP) in ker je bilo s sklepom odločeno o krajevni pristojnosti sodišča, v sporih o pristojnosti pa je izrecno izključena pritožba (tretji odstavek 26. člena ZPP). Zato pritožbenih izvajanj proti 1. točki izreka sklepa sodišče vsebinsko ni moglo upoštevati. Drugače je s sklepom o denarni kazni, ki postane neposredno izvršljiv in ki posega v človekovo pravico do zasebne lastnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je odločalo o predlogu za določitev drugega sodišča, ki naj bi sodilo o tožnikovem individualnem delovnem sporu. Pod 1. je zavrnilo predlog, ker tožnik ni konkretno določil tehtnih razlogov za delegacijo, pod 2. pa je tožnika kaznovalo z denarno kaznijo 50.000 tolarjev, ker je v vlogi z dne 24. januarja 2001 žalil sodnike.

Proti temu sklepu se je tožnik pritožil. Navaja, da so bila s trditvijo v sklepu, češ da niso podani tehtni pogoji za določitev drugega sodišča, kršena načela Zakona o pravdnem postopku. Pri tem pojasnjuje, da na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani zavlačujejo sodni postopek, ki traja že osem let in je bila glavna obravnava razpisana 20.2.2001. V zvezi z izrečeno denarno kaznijo pa meni, da so sodniki, ki so mu jo izrekli, osumljeni storitve kaznivih dejanj, ker so s trganjem citatov uporabili "zavr-atno komunistično metodo", ki jo je tožnik že okusil v polpretekli zgodovini. V utemeljitvi svoje vloge navaja: - da ni trdil, da je sodnica Višjega delovnega in socialnega sodišča "z direktnim naklepom prikrivala kazniva dejanja tožene stranke", temveč je ponudil dokaze za trditev, da se je protipravno udejstvovala kot strokovna sodelavka; - da ni trdil, "da so sodniki poklicni storilci kaznivih dejanj", ker je v svoji vlogi navedel: "V montiranem pritožbenem procesu so fungirali poklicni komunistični sodniki in poklicni storilci kaznivih dejanj v politično motiviranih sodnih procesih, kateri so potekali pod okriljem Zveze komunistov Slovenije iz Ljubljane, ki je bila znano zločinska organizacija"; - da ni trdil, "da je V. K. tožniku s kriminalnimi dejanji skonstruiral protipravno prenehanje delovnega razmerja", pri čemer tožnik navaja še hujše obtožbe, ki jih sodišče ne bo ponavljalo. Meni, da sodišča še sedaj kršijo ustavo, ratificirane mednarodne pogodbe, zakone in človekove pravice ter poimensko napada nekatere danes že pokojne in še aktivne sodnike. Na koncu predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in določitev stvarno pristojnega sodišča v drugem kraju.

Pritožba ni utemeljena.

Ustava Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I z ustavnima zakonoma, ki sta objavljena v Ur.l. RS, št. 42/97 in 66/2000) v 25. členu vsakomur omogoča pravico do pravnega sredstva proti odločbam sodišč. To načelo velja za sodbe in za druge odločbe, s katerimi sodišče odloči o glavni stvari, toda v primerih, ko sodišče odloča med sporom s sklepom, so dopustne omejitve. Zato je v 363. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) predvideno, da je načeloma dopustna pritožba proti sklepu-, če v ZPP ni določeno, da ni pritožbe ali da ni posebne pritožbe. Pravica do pritožbe je npr. omejena v primerih, ko gre za sklepe, ki se nanašajo na vodenje glavne obravnave (četrti odstavek 298. člena ZPP), če gre za sklepe, s katerimi procesne pravice strank niso prizadete, pa sklepov sploh ni mogoče izpodbijati (npr. tretji odstavek 270. člena ZPP).

V konkretnem primeru, v katerem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije po 67. členu ZPP odločalo o tem, ali bo o zadevi odločalo stvarno pristojno sodišče v drugem kraju, ni pritožbe, ker gre za sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka med pripravami za glavno obravnavo (tretji odstavek 270. člena ZPP) in ker je bilo s sklepom odločeno o krajevni pristojnosti sodišča, v sporih o pristojnosti pa je izrecno izključena pritožba (tretji odstavek 26. člena ZPP). Zato pritožbenih izvajanj proti 1. točki izreka- sklepa sodišče vsebinsko ni moglo upoštevati.

Drugače je s sklepom o denarni kazni, ki postane neposredno izvršljiv in ki posega v človekovo pravico do zasebne lastnine. Vsebino pritožbe proti temu delu sklepa je pritožbeni senat preizkusil, toda razlogi, ki jih navaja pritožnik v zvezi s sklepom o izreku denarne kazni, niso utemeljeni. ZPP zahteva, da se udeleženci sodnega postopka dostojno vedejo in v 109. členu predvideva kazen za tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. V tretjem odstavku 11. člena ZPP je predv-idena kazen fizični osebi do 300.000 tolarjev, zato je izrečena kazen v znesku 50.000 tolarjev ustrezna. Sama žalitev sodišča in sodnikov pa je očitna tudi v pritožbi.

Ker v pritožbi navedeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče ni našlo razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je po 353. členu ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.