Jedro

Posamezna vprašanja upravnega postopka so lahko drugače urejena kot v ZUP le v posebnem zakonu, ne pa tudi v podzakonskem aktu. V obravnavanem primeru ZJC ne določa roka, v katerem je potrebno vložiti vlogo za izdajo nadomestne vinjete, pač pa to določa Uredba o cestninskih cestah in cestnini. Določitev roka za uveljavljanje neke pravice ne more biti predmet urejanja v podzakonskem predpisu, saj gre za vprašanje upravnega postopka, ki se skladno s 3. členom ZUP lahko ureja le v posebnem zakonu, ne pa tudi v podzakonskem aktu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d. št. 420-1/2011-CNP/4219-Z z dne 1. 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožnice za izdajo nadomestne vinjete. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnica podala vlogo za izdajo nadomestne vinjete in da sta bila predložena odstranjena vinjeta ter pripadajoči kupon. Pri zavrženju vloge se prvostopenjski organ sklicuje na Uredbo o cestninskih cestah in cestnini (Uradni list RS št. 109/2009, v nadaljevanju: Uredba), ki v petem odstavku 15. člena določa, da mora vlogo za izdajo nadomestne vinjete ali za povračilo vrednosti nakupa nadomestne letne oziroma polletne vinjete cestni zavezanec vložiti najkasneje v 15 dneh od izpolnitve pogojev za uveljavljanje upravičenj po tem členu Uredbe in ob pogoju, da je cestninski zavezanec kupil nadomestno letno vinjeto za tekoče koledarsko leto pred začetkom veljavnosti letne vinjete za naslednje koledarsko leto. Datum, ko so bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje upravičenj v zvezi z izdajo nadomestne vinjete, je bil 28. 2. 2011, ko je bilo vozilo odjavljeno in izbrisano iz evidence registriranih vozil. Vloga tožnice je bila prepozna, saj je iz dokumenta, ki ga je predložila, razvidno, da je vozilo iz evidence registriranih vozil odjavljeno dne 28. 2. 2011, vloga pa je bila prvostopenjskemu organu priporočeno po pošti poslana dne 31. 3. 2011, kar je po preteku petnajstdnevnega roka.

Tožnica se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnica v tožbi navaja, da se je dne 25. 2. 2011 poškodovala v prometni nesreči, v kateri je utrpela poškodbe vratu in glave. Zaradi poškodb je bila v splošni bolnišnici Jesenice v obdobju od 25. 2. 2011 do 1. 3. 2011. Še mesec dni po odpustu je tožnica okrevala doma in je ves čas samo ležala in počivala. Takoj, ko je vsaj malo okrevala, je vložila vlogo za izdajo nadomestne vinjete. Odločitev prvostopenjskega organa, da je bila vloga vložena prepozno, je nezakonita. Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) v 11. c členu določa, da če je bila vinjeta nenamerno uničena ali jo je uničila tretja oseba, za katero cestninski zavezanec ne odgovarja, ima za preostali čas porabe cestninski zavezanec pravico do nove vinjete za isto časovno obdobje. Pri tem zakon ne določa roka, v katerem mora zavezanec vlogo vložiti. Določilo iz 15. člena Uredbe, da mora cestninski zavezanec vlogo za izdajo nadomestne vinjete vložiti najkasneje v 15 dneh od izpolnitve pogojev za uveljavljanje upravičenj po tem členu, ni zakonito in je protiustavno, saj določa absolutni rok in to brez izjem v nasprotju z ZJC. Podzakonski akti so v celoti vezani na določila zakonov. Uredba, ki določa prekluzivni rok za uveljavljanje pravice je zato nezakonita in v neskladju z zakonom, saj so lahko le z zakonom določeni prekluzivni roki, ne pa s podzakonskim predpisom. Tožnici je zdravstveno stanje preprečevalo, da bi lahko vložila takšno vlogo. Neživljenjsko je pričakovati tudi od sorodnikov, da bodo v situaciji, ko sta bila težko poškodovana stara mati in vnuk, pazili na rok za vlaganje zahteve. Takšne vloge tudi sicer namesto nje ne bi mogli vložiti njeni družinski člani, saj bi DARS vlogo brez priloženega pooblastila zavrgel. Tožnica ob nakupu vinjete ni bila seznanjena z rokom, v katerem mora zahtevati nadomestno vinjeto in tudi na sami vinjeti ni opozorila, v katerem roku je potrebno vložiti vlogo za izdajo nadomestne vinjete. Odločitev prvostopenjskega organa je nezakonita, ker tak rok ni določen z zakonom in zato tožnica ne more izgubiti svojih pravic, ki pa jih daje zakon neposredno, saj roka, v katerem bi bilo potrebno vložiti vlogo za izdajo nadomestne vinjete, ne določa ZJC. Skrajno nepravično in nerazumno je od nje pričakovati, da bi v času okrevanja po hudi prometni nesreči, v kateri je bil poškodovan tudi njen vnuk, morala poskrbeti za varovanje svojih pravic in uveljavljati zahtevek za izdajo nadomestne vinjete, ne da bi bila ob nakupu vinjete kakorkoli sploh obveščena, da je uveljavljanje njene pravice vezano na kakršenkoli rok. Ker zakonodajalec ni poskrbel, da bi bila tožnica na primeren način obveščena o obstoju roka, ne more nositi negativnih posledic, če je tak rok zamudila. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o stvari, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo vozilo tožnice odjavljeno iz evidence registriranih vozil in da je tožnica za opravljanje dejanj v zvezi s tem nekoga pooblastila, ali pa je sama sodelovala pri navedeni odjavi vozila, zato so neutemeljene tožbene navedbe, da ni bila sposobna podpisati ustreznega pooblastila za uveljavljanje njenih pravic v zvezi z izdajo nadomestne letne vinjete ali vložiti vlogo za izdajo predmetne vinjete. Odločitev tožene stranke in prvostopenjskega organa sta bili pravilni in zakoniti, zaradi česar tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi opozarja na to, da je 15. člen Uredbe v delu, ki določa petnajstdnevni rok za vložitev vloge za izdajo nadomestne vinjete v nasprotju z vsebino ZJC. To določilo ne pomeni samo razčlenitve zakonske ureditve ali določitve načina njenega izvajanja, ampak vsebinsko posega v zakonsko ureditev, v skrajnem primeru celo omejuje v zakonu priznane pravice, saj določa absolutni prekluzivni rok za uveljavitev pravice, ki jo določa zakon. Ta člen ni samo protizakonit, ampak je celo protiustaven. Rok za vložitev zahteve za izdajo nadomestne vinjete se je po mnenju tožene stranke iztekel dne 28. 2. 2011 in glede na to, da je tožnica utrpela poškodbe glave ter vratu, je povsem nerazumno pričakovati, da bi do tega datuma podpisala ustrezno pooblastilo, saj tedaj še ni bila odpuščena iz bolnišnice.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je sporno vprašanje, ali zamuda petnajstdnevnega roka za vložitev vloge za nadomestno vinjeto, kateri je določen v Uredbi, lahko predstavlja razlog za zavrženje vloge. Določilo prvega odstavka 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da so posamezna vprašanja upravnega postopka lahko za določeno upravno področje v posebnem zakonu drugače urejena, kot so urejena v tem zakonu, če je za postopanje na takem upravnem področju to potrebno. Iz tega določila nedvoumno izhaja, da so posamezna vprašanja upravnega postopka lahko drugače urejena le v posebnem zakonu, ne pa tudi v podzakonskem aktu. V obravnavanem primeru pa ZJC ne določa roka, v katerem je potrebno vložiti vlogo za izdajo nadomestne vinjete, pač pa to določa Uredba v petem odstavku 15. člena, uredba pa je podzakonski akt. Določitev roka za uveljavljanje neke pravice zato ne more biti predmet urejanja v podzakonskem predpisu, saj gre za vprašanje upravnega postopka, ki se skladno s 3. členom ZUP lahko ureja le v posebnem zakonu, ne pa tudi v podzakonskem aktu. Sodišče je zato glede vsebine podzakonskega predpisa uporabilo institut exceptio illegalis; ta institut ima pravno podlago v določilu 125. člena ustave, ki določa, da so sodniki vezani na ustavo in zakon.

V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ šteti, da vloga tožnice ni bila vložena prepozno in jo bo potrebno obravnavati po vsebini. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka. Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi in odpravo sklepa kršitev pravil postopka, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožnica s predlogom za njeno zaslišanje, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka: Izrek o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu se v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR.