Jedro

Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnik v zvezi z zavrnitvijo njegovega reparacijskega zahtevka ni imel možnosti učinkovitega sodelovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da njegova pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati, da še vedno velja, reintegracijo in reparacijo. Poleg tega je predlagal tudi izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reparacijo, le pavšalno in neobrazloženo prerekala, vendar pa je v odgovoru na pritožbo tožnika, ki jo je ta vložil zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, navajala, da je tožnik zaradi zadržanja učinkovanja odpovedi do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe še vedno zaposlen pri toženi stranki in da prejema plačilo v skladu z ZDR-1, čeprav mu je tožena stranka prepovedala opravljati delo. Ob takšni trditveni podlagi bi moralo sodišče prve stopnje v postopku s strankami tega individualnega delovnega spora poskrbeti, da bi se tudi v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka navedla vsa odločilna dejstva, da bi se dopolnile nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih oziroma da bi se ponudili in dopolnili dokazi, s katerimi bi stranki dokazovali utemeljenost zatrjevanih dejstev v zvezi z reparacijskim delom tožnikovega tožbenega zahtevka. Ker tega ni storilo, temveč je tožbeni zahtevek zavrnilo le na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, je tožniku odvzelo možnost dokazovanja, do kakšne plače oziroma do kakšne razlike v plači je za vtoževano obdobje upravičen. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilni izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2015 nezakonita in jo razveljavilo. V prvem odstavku II. točke izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi dne 13. 3. 2015, ampak še vedno traja, zato je dolžna tožena stranka tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo. V drugem odstavku II. točke izreka je višji tožbeni zahtevek (reparacijski zahtevek) zavrnilo. V III. točki izreka, ki tudi ni pod pritožbo, je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v 8 dneh povrniti stroške postopka v znesku 1.438,26 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe, torej zoper drugi odstavek II. točke izreka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži še plačilo pritožbenih stroškov tožnika, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je poleg zahtevka za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahtevka po vrnitvi na delo postavil tudi zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in da mu tožena stranka za čas od 13. 3. 2015 dalje do vrnitve nazaj na delo izplača plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh. Ta del tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je direktor tožene stranke ob svojem zaslišanju izpovedal, da kljub izredni odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožniku neprekinjeno izplačuje nadomestilo plače. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa se je ne da preizkusiti. Tožena stranka v postopku sploh ni zatrjevala, da naj bi tožnik prejemal kakršnokoli nadomestilo plače. Glede na sodno prakso izpoved stranke ne more nadomestiti njenih navedb, zato sodišče prve stopnje izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke ne bi smelo upoštevati. Ker je to izpovedbo kljub temu upoštevalo, je ravnalo v nasprotju z 212. členom ZPP. Če bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 212. člen ZPP, bi moralo ugoditi tudi njegovemu reparacijskemu zahtevku. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožniku s tem, ko je pri odločitvi upoštevalo dejstvo, ki ga tožena stranka ni zatrjevala, odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Glede navedenega se namreč tožnik ni mogel izjasniti in tudi ne predlagati kakršnihkoli dokazov. Poleg tega je direktor tožene stranke v svoji izpovedbi navedel, da pritožnik prejema 80 % plače oziroma še sam ni vedel natančno, kolikšno plačo prejema. Tudi v primeru, če bi tožnik prejemal 80 % plačo, je dejstvo, da je tožena stranka dolžna tožniku zaradi nezakonitosti odpovedi izplačati še razliko do 100 % plače. Sodišče prve stopnje pa dejanskega stanja v zvezi z navedenim sploh ni ugotavljalo. Ker je direktor tožene stranke izpovedal, da je tožena stranka tožniku izplačevala 80 % plače, tožnik šele v pritožbi navaja (tega na prvi stopnji ni navajal zato, ker tožena stranka tega sploh ni izpostavila), da je od izredne odpovedi dalje res prejemal nadomestilo plače, vendar ne v takšni višini, kot je izpovedal direktor tožene stranke, temveč v manjših zneskih. Tako je npr. tožnik za mesec maj prejel le 597,25 EUR bruto plače (obračunano kot prepoved dela), kar je bistveno manj od 80 %, takšno višino pa je prejemal vse do zadnjega izplačila za oktober 2015. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje tožniku preprečilo, da bi od tožene stranke uveljavljal izplačilo plač za nazaj (oziroma razlike do polne plače). Pritožbi prilaga plačilne liste za leto 2015, iz katerih je razvidna višina plače po posameznih mesecih. Poleg tega je tožnik predlagal tudi izdajo začasne odredbe, o kateri pa ni bilo odločeno, zato poziva sodišče, da odloči tudi o tem predlogu. Ker o tem do zdaj še ni bilo odločeno, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj mu je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, storilo pa je bistveno kršitev določb postopka 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa se je ne preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje reparacijski tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo z obrazložitvijo, da je direktor tožene stranke ob svojem zaslišanju izpovedal, da tožena stranka kljub izredni odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi tožniku neprekinjeno izplačuje nadomestilo plače. Glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo razloge, zakaj je zavrnilo tožnikov reparacijski tožbeni zahtevek, tako da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnik v zvezi z zavrnitvijo njegovega reparacijskega zahtevka ni imel možnosti učinkovitega sodelovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je dne 13. 3. 2015 podala tožena stranka, ugotovitev, da njegova pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati, da še vedno velja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za čas od 13. 3. 2015 dalje dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za čas od 13. 3. 2015 dalje do vrnitve nazaj na delo izplačati plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse pod pretnjo izvršbe. Poleg tega je predlagal tudi izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reparacijo, le pavšalno in neobrazloženo prerekala, vendar pa je v odgovoru na pritožbo tožnika, ki jo je ta vložil zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, navajala, da je tožnik zaradi zadržanja učinkovanja odpovedi do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe še vedno zaposlen pri toženi stranki in da prejema plačilo v skladu z ZDR-1, čeprav mu je tožena stranka prepovedala opravljati delo. Kljub takšni, sicer skromni trditveni podlagi tožene stranke, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da tožena stranka v zvezi z reparacijskim delom njegovega tožbenega zahtevka ni podala nobenih trditev. Ob takšni trditveni podlagi bi moralo sodišče prve stopnje v postopku (tudi glede na 285. člen ZPP, ki opredeljuje materialno procesno vodstvo predsednika senata) s strankami tega individualnega delovnega spora razčistiti, da bi se tudi v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka navedla vsa odločilna dejstva, da bi se dopolnile nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih oziroma da bi se ponudili in dopolnili dokazi, s katerimi bi stranki dokazovali utemeljenost zatrjevanih dejstev v zvezi z reparacijskim delom tožnikovega tožbenega zahtevka. Ker tega ni storilo, temveč je tožbeni zahtevek zavrnilo le na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke (iz njegove izpovedbe je sicer razbrati, da tožena stranka tožnika ni odjavila iz zavarovanj, da tožnik ne dela in da dobiva določena sredstva, pri čemer pa iz njegove izpovedbe ni jasno razvidno v kakšni višini oziroma v kakšnem odstotku od pripadajoče plače), je tožniku odvzelo možnost dokazovanja, do kakšne plače oziroma do kakšne razlike v plači je za vtoževano obdobje upravičen.

8. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, zavrnilni del izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka odpraviti, v dokaznem postopku ugotoviti, ali je tožnik upravičen do priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja in izplačila plače za obdobje od 13. 3. 2015 in v kakšnem obsegu, nato pa ponovno odločiti še o tem delu njegovega tožbenega zahtevka.

9. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe v zvezi z zavrnitvijo njegovega reparacijskega zahtevka niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.