Jedro

Med strankama je sicer obstajal ustni dogovor o drugačnem načinu obračuna plače, upoštevaje število opravljenih kilometrov. Kljub temu pa je bila tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti v zakonu in kolektivnih pogodbah določen minimalni obseg denarnih pravic iz naslova plačila za delo, in sicer poleg osnovne plače in dnevnic tudi plačilo dodatka za nadurno delo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil ustni dogovor za tožnika ugodnejši in da je tožnik po tem dogovoru prejel več, kot mu pripada.

Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe (ki vsebuje mesečne bruto in obenem neto zneske) ni v skladu s citiranimi predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep o spremembi tožbe, sprejet na naroku dne 2. 4. 2015. II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. I Pd 566/2011 z dne 16. 9. 2013 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za izplačilo dodatka za nadurno delo in regresa za letni dopust ter v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadomestila plače zaradi izrabe letnega dopusta in podredni zahtevek iz naslova dnevnic. Na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke za ekonomijo mag. A.A. z dne 4. 3. 2013 in pisne dopolnitve z dne 18. 4. 2013 je ugotovilo, da je bilo plačilo, ki je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, upoštevajoč pripadajoče dnevnice, za tožnika kot delavca ugodnejše od ustnega dogovora o načinu plačila za opravljeno delo. Nato pa je sodišče samo izračunalo neto zneske razlike v plači, tako da je uporabilo le del podatkov iz izvedenskega mnenja ter na tej podlagi izračunalo prikrajšanje tožnika.

2. O pritožbah strank zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo in in sklepom opr. št. Pdp 1118/2013 z dne 8. 5. 2014, tako da je prvostopenjsko sodbo delno razveljavilo, delno pa potrdilo. Odločitev sodišča prve stopnje je potrdilo v delu, ki se nanaša na izplačilo regresa za letni dopust, in v delu, v katerem je bil zavrnjen podredni zahtevek za izplačilo dnevnic. Glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša izplačilo nadur, pa je bil izrek za izplačilo točno določenih neto zneskov v nasprotju z materialnim pravom, saj toženi stranki nalaga obračun davkov in prispevkov, upoštevajoč prisojene neto zneske plače. Zato je v tem delu in glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo nadomestila zaradi izrabe letnega dopusta prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, da ugotovi višino prikrajšanja pri plačilu za opravljeno delo.

3. Z izpodbijanim sklepom, sprejetim na naroku dne 2. 4. 2015, je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe.

4. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje v točki I izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razlike v plači za mesece januar 2008 - julij 2008, september 2008 - julij 2009, september 2009 - julij 2010 in september 2010 - november 2010 v bruto zneskih, ki so navedeni v izreku sodbe; višji tožbeni zahtevek (za obračun višjih bruto razlik v plači) pa je zavrnilo. Nadalje je v I. (pravilno: II.) točki izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za mesece februar 2008 - julij 2008, oktober 2008 - januar 2009, april 2009, junij 2009, julij 2009, december 2009, januar 2010, marec 2010 - julij 2010, september 2010 in november 2010 plačati neto zneske v višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, ki so navedeni v izreku sodbe; višji tožbeni zahtevek (za plačilo višjih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo. Odločitev v II. točki izreka se nanaša na neto razlike v plači. V II. (pravilno: III.) točki izreka je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

5. Zoper sklep, da se dovoli sprememba tožbe, in zoper ugodilni del navedene sodbe (I. in II. točka izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v pritožbi zoper sklep navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, saj je tožnik spremenil tožbo tako, da od tožene stranke zahteva nekaj povsem drugega. Tožnik je namreč v zadnji pripravljalni vlogi postavil zahtevek za izplačilo osnovne plače in ne dodatka za nadurno delo, čeprav pred tem ni nikoli zatrjeval, da bi prejel premalo izplačano plačo. Zato je tožena stranka utemeljeno nasprotovala spremembi tožbe.

V pritožbi zoper sodbo pa tožena stranka trdi, da je tožniku izplačala višji znesek, kot mu pripada. Glede na to, da je ustni dogovor med strankama za tožnika ugodnejši, kar je razvidno iz tabele 11, tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sodišče bi moralo v celoti upoštevati izpovedbo B.B. o ustnem dogovoru, ki je zajemal plačilo vseh obveznosti. Ker je ustni dogovor zajemal vsa izplačila, ki tožniku pripadajo, ni pravilna odločitev v drugem odstavku točke I (pravilno: II) izreka, v katerem je sodišče toženi stranki naložilo izplačilo neto prikrajšanja pri plači. Poleg tega je sodišče odločilo mimo ugotovitev izvedenke. Tudi sicer njeno mnenje po oceni tožene stranke ni razumljivo niti jasno, zato bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca. Tožena stranka navaja, da je sodišče z odločitvijo v ugodilnem delu prekoračilo tožbeni zahtevek, saj seštevek zneskov v prvem in drugem odstavku I. točke izreka sodbe presega višino zahtevanega zneska razlike v plači za posamezni mesec po spremenjeni tožbi. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških, pri čemer tožnik ni postavil ustreznega stroškovnega zahtevka.

6. Pritožba zoper sklep o spremembi tožbe ni utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbah, in skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi zoper sklep o spremembi tožbe:

8. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 2. 4. 2015 razglasilo sklep, da se dovoli sprememba tožbe z navedbo razlogov, ki jih je nato povzelo v izpodbijani sodbi. Na podlagi določbe sedmega odstavka 185. člena ZPP zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe. Po določbi drugega odstavka 363. člena ZPP se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo, če ta zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe. Zato je tožena stranka pritožbene razloge oziroma pritožbo zoper sklep sodišča, da se sprememba tožbe dovoli, lahko uveljavljala skupaj s pritožbo zoper sodbo.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je dovolilo spremembo tožbe. Za spremembo tožbe gre, kadar zaradi spremembe posameznih elementov spremenjena tožba ni več istovetna s prvotno (184. člen ZPP). Tožnik lahko spremeni tožbo le do konca glavne obravnave, pri čemer je zakon dopustnost spremembe sicer vezal na privolitev tožene stranke, vendar pa lahko sodišče kljub njenemu upiranju dovoli spremembo, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Vodilo, ki je odločilno za presojo, ali naj sodišče spremembo tožbe dopusti, je načelo ekonomičnosti, ki je eno od temeljnih načel pravdnega postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP). Tožena stranka je ugovarjala zadnji spremembi tožbe, s katero tožnik zahteva plačilo bruto razlike v plači pri plači oziroma pri plačilu za opravljeno delo, kamor spada tudi terjatev iz naslova nadur in terjatev iz naslova nadomestila zaradi odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta. Ker se dokazni postopek zgolj zaradi zvišanja tožbenega zahtevka v bruto zneskih, ki presegajo pred tem zahtevane točno določene neto zneske plače, ni podaljšal, je odločitev sodišča o dopustnosti spremembe tožbe v skladu z načelom ekonomičnosti. Dopustitev objektivne spremembe tožbe je bila v obravnavanem primeru smotrna, saj bo pripomogla k dokončni ureditvi predmeta, o katerem teče ta spor, torej o prikrajšanju pri plačilu za opravljeno delo.

10. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep o dovolitvi spremembe tožbe, sprejet na naroku 2. 4. 2015, saj niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi zoper sodbo:

11. Na podlagi določbe tretjega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede bistvene kršitve pravdnega postopka, to je prvega odstavka 2. člena ZPP, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek. Do prekoračitve tožbenega zahtevka pride, če sodišče odloči mimo zahtevka oziroma preko zahtevka. Do navedene situacije pa v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede prikrajšanja pri plači ni prišlo. Iz modifikacije tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik oblikoval v svoji pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2014, izhaja, da je tožnik za čas od decembra 2007 do novembra 2010 zahteval obračun razlik v plači v skupnem bruto znesku 15.922,00 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačilo ustreznih neto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, sodišče pa je o tem tožbenem zahtevku odločilo v I. točki izreka tako, da je najprej toženi stranki naložilo obračun razlik v plači v skupnem bruto znesku 12.635,77 EUR, v nadaljevanju te točke izreka pa le še izplačilo točno določenih neto zneskov v skupni višini 7.810,18 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje odločalo o prikrajšanju pri plači v okviru skupnega zneska, ki ga je tožnik zahteval v modifikaciji tožbenega zahtevka.

12. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nadaljnji; ZDR), v 42. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Navedene določbe ZDR podrobneje opredeljujejo plačilo delavca za delo, pri čemer prvi odstavek 126. člena ZDR določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Sodišče prve stopnje je že v prvem sojenju ugotovilo, takšno ugotovitev pa je kot pravilno sprejelo tudi pritožbeno sodišče, da je med strankama sicer obstajal ustni dogovor o drugačnem načinu obračuna plače, upoštevaje število opravljenih kilometrov. Kljub temu pa je bila tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti v zakonu in kolektivnih pogodbah določen minimalni obseg denarnih pravic iz naslova plačila za delo, in sicer poleg osnovne plače in dnevnic tudi plačilo dodatka za nadurno delo. V nasprotju s prisilnimi določbami bi bil namreč dogovor, po katerem delavec ne bi bil upravičen do minimalno zagotovljenih pravic, ki mu pripadajo po zakonu (30. člen ZDR). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil ustni dogovor za tožnika ugodnejši in da je tožnik po tem dogovoru prejel več, kot mu pripada.

13. Po ponovljenem dokaznem postopku, v katerem je glede višine prikrajšanja iz naslova razlik v plači pridobilo še dve pisni dopolnitvi mnenj sodne izvedenke, je sodišče v I. točki izreka najprej toženi stranki naložilo obračun razlike v plači med pripadajočo bruto plačo, do katere bi bil tožnik upravičen po pogodbah o zaposlitvi za polni delovni čas, upoštevajoč zneske minimalne plače in dodatke za nadurno delo, ter bruto plačo, ki jo je tožena stranka obračunala tožniku v spornem obdobju, kar je razvidno iz tabele 9 v 5. stolpcu dopolnitve mnenja z dne 22. 1. 2015. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe sicer pravilno izhajalo iz izračunanega seštevka prikrajšanja iz naslova plače v bruto znesku 12.635,77 EUR oziroma posameznih mesečnih razlik bruto zneskov, ki jih je tožena stranka dolžna obračunati tožniku, je nato napačno in v nasprotju s predpisi, ki določajo obračun plač ter plačilo davkov in prispevkov, tožniku prisodilo tudi posamezne mesečne neto zneske v skupni višini 7.810,18 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna izplačati tožniku z zakonskimi zamudnim obrestmi (tabela 9, stolpec 14, l. št. 268 in tabela 5, stolpec 28, druga stran priloge C4). Poleg tega je izrek sodbe nejasen tudi zato, ker se, očitno zaradi upoštevanja delnih plačil, po posameznih mesecih ne ujemajo bruto in neto zneski iz I. in II. točke izreka (npr. marec 2008, junij 2010, idr.), teh posebnosti pa sodišče prve stopnje tudi ni z ničimer obrazložilo.

14. Davki in prispevki se obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila - šesti odstavek 352. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadaljnji; ZDavP-2,) določa, da se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve (delovnega razmerja), ter s tem tudi neto zneski (izračunani od pripadajočih bruto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe (ki vsebuje mesečne bruto in obenem neto zneske) ni v skladu s citiranimi predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V izreku sodbe je zato potrebno navesti le mesečne bruto zneske (plač, nadomestil plače ipd.) in delodajalcu naložiti v plačilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti neto zneskov, izračunanih po obračunu oziroma odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih (po višini v izreku sodbe določenih) mesečnih bruto zneskov. To velja tudi za obravnavani primer, čeprav so bili v izvedenskem mnenju in njegovih dopolnitvah opredeljeni in izračunani tako bruto kot neto zneski prikrajšanja pri plači. Takšno stališče je pritožbeno sodišče v tem sporu že zavzelo v razveljavitvenem sklepu (opr. št. Pdp 1118/2013 z dne 8. 5. 2014 - točka 13 obrazložitve).

15. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, do česa bi bil tožnik upravičen v bruto znesku, ker dnevnic ni mogoče „obrutiti“, zlasti ker sodišče prve stopnje takšno stališče v bistvu pripisuje pritožbenemu sodišču, oziroma šteje, da naj bi takšno stališče izhajalo iz citiranega razveljavitvenega sklepa, kar ne drži. Kadar delavec zahteva plačilo prikrajšanja, ki zajema tako razlike v plači kot plačilo dnevnic, je treba pri odločanju o takšnih zahtevkih vedno upoštevati tudi davčne predpise. Davčno obravnavo povračil stroškov v zvezi z delom ureja Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/2006 in nadaljnji; ZDoh-2), ki v prvem odstavku 44. člena med dohodke iz delovnega razmerja, ki se ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, uvršča povračila stroškov v zvezi z delom pod pogoji in do višin, ki jih določi vlada. Pogoje in višino povračil določa Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/06 in 76/08 - v nadaljevanju: Uredba). Če delodajalec izplačuje povračila teh stroškov v znesku, ki presega znesek, ki ga za navedena povračila določa Uredba kot neobdavčen, se znesek posameznega povračila, ki ne presega zneska, določenega v Uredbi, ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja in se pri izračunu upošteva le v točno določenem neto znesku. Prikrajšanja iz naslova dnevnic se zato praviloma prisodijo v neto zneskih, prikrajšanja pri plači pa v neto zneskih, obračunanih od bruto plač po plačilu davkov in prispevkov.

16. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje sicer pravilno naložilo sodni izvedenki izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja, vendar pa je v sklepu z dne 15. 1. 2015 zaradi napačnega pristopa k izračunu prikrajšanja izvedenko pozvalo, da ugotovi, koliko je tožnik glede na delno plačilo iz naslova dnevnic in neto plač prikrajšan pri plači v neto zneskih. Ker to ni v skladu z davčnimi predpisi, ni mogoče odločati o prikrajšanjih iz naslova dnevnic in neto plač za določeno obdobje (posamezni mesec) v skupnem znesku. Iz tega razloga ni pravilen izračun v delu, v katerem so prikrajšanja izračunana tako, da so k točno določenim neto zneskom plače prišteti zneski iz naslova dnevnic (tabela 5, stolpec 24, druga stran priloge C4), saj so pravilni neto zneski plač, kot že obrazloženo, znani šele ob izplačilu oziroma obračunu bruto plač. Poleg tega iz izračuna izvedenke ni razvidno, ali in v kolikšni meri je v izplačanih plačilih na TRR in pri končnem izračunu točno določenega zneska neto prikrajšanja upoštevan del plačila za delo, ki je bil tožniku že izplačan iz naslova dnevnic. Iz priloženih nakazil tožniku na TRR (B1) in izpovedbe B.B. namreč izhaja, da so tožniku za opravljeno delo izplačali del plačila kot neto plačo z dodatki, drugi del pa kot dnevnice. V tem delu je torej treba pritožbi tožene stranke pritrditi.

17. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da so za izračun razlik lahko relevantni le točno določeni neto zneski plač, oziroma da ni mogoče ugotoviti, do česa bi bil upravičen tožnik v bruto znesku (v kolikor gre za razliko v plači), dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijani (ugodilni) del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

18. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pozvati sodno izvedenko, da na podlagi pridobljenih podatkov ustrezno dopolni izvedensko mnenje, tako da od posameznih mesečnih izplačil na TRR (tabela 5, stolpec 27, druga stran priloge C4) odšteje zneske, ki so bili tožniku izplačani iz naslova dnevnic. Od tako dobljenih razlik, ki predstavljajo neto zneske plač z morebitnimi dodatki, naj sodna izvedenka izračuna ustrezne bruto zneske ob upoštevanju stopenj za obračun davkov in prispevkov na dan opravljenega izplačila. Od teh bruto zneskov je potrebno odvesti le davke in prispevke, saj je neto zneske plač tožnik že prejel. Izračunane bruto zneske naj v nadaljevanju izvedenka odšteje od že ugotovljenih pripadajočih bruto zneskov iz naslova plače (ti so razvidni iz prvega odstavka I. točke izreka izpodbijane sodbe oziroma iz tabele 9, stolpec 5, list. št. 268), na podlagi česar bo mogoče ugotoviti in prisoditi ločeno še višino dela bruto plač, od katerih je treba po odvodu davkov in prispevkov izplačati tožniku še ustrezne neto zneske razlik v plačah. Po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri bo moralo sodišče ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z vloženo pritožbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).