Jedro

Rok, določen v 127. členu ZDavP, je objektivni rok, ki velja za davčni organ, in je instrukcijske narave. Tudi, če dohodnina ni odmerjena do 31. oktobra, to ne vpliva na samo davčno obveznost zavezanca, ki mora kljub preteku roka svojo davčno obveznost poravnati.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 4. 2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, Izpostave Ljubljana – Vič Rudnik z dne 19. 12. 2002. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje tožniku odmeril dohodnino za leto 2001. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da je rok za odmero dohodnine, določen v 127. členu Zakona o davčnem postopku – ZDavP, zakonski procesni rok instrukcijske narave in ne pomeni izgube pravice dejanje opraviti tudi po izteku roka.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pritožbo, sedaj revizijo, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb upravnega postopka, določenih v 1. točki prvega odstavka 237. člena in 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Navaja, da je rok, določen v 127. členu ZDavP, enako kot rok, ki ga določa 222. člen ZUP, prekluzivni rok, po preteku katerega upravni organ ne more več opraviti dejanj. Poleg tega je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožnika do pravnega sredstva, saj se ni opredelilo do njegovih tožbenih navedb. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožniku povrne stroške že vplačane dohodnine ter stroške postopka.

4. Revizija ni utemeljena.

5. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 6. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

7. ZDavP v 127. členu določa, da mora biti dohodnina odmerjena do 31. oktobra za preteklo leto. Ta rok nima narave nepodaljšljivega prekluzivnega roka, saj pravica do odmere davka po 96. členu ZDavP zastara po petih letih po poteku leta, v katerem bi bilo potrebno davek odmeriti. Rok, določen v 127. členu ZDavP, je objektivni rok, ki velja za davčni organ, in je instrukcijske narave. Tudi če dohodnina ni odmerjena do 31. oktobra, to ne vpliva na samo davčno obveznost zavezanca, ki mora kljub preteku roka svojo davčno obveznost poravnati. V primeru, če organ, ki vodi postopek, ne izda odločbe v predpisanem roku, ima stranka pravico do pravnega sredstva (pritožbe – četrti odstavek 222. člena ZUP) oziroma do tožbe v upravnem sporu (26. člen ZUS, drugi in tretji odstavek 28. člena ZUS-1), drugih pravnih posledic pa zakon za upravni organ, ki odločbe ne izda v predpisanem roku, ne določa. S pravilno interpretacijo določb ZDavP prvostopno sodišče tudi ni poseglo v tožnikove ustavne pravice oziroma načela, ki jih določa Ustava Republike Slovenije.

8. Prav tako ni utemeljen ugovor tožnika, da se sodišče ni dovolj jasno opredelilo do njegovih tožbenih navedb. Tožnik kot edino sporno vprašanje v tem postopku navaja vprašanje narave roka, določenega v 127. členu ZDavP. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja jasno opredelilo, zato po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka v upravnem sporu.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, tožnik na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške postopka.