Jedro

Sodba sodišča druge stopnje ne obravnava problema, kdaj delavec lahko razpolaga s svojo terjatvijo iz delovnega razmerja. V pritožbi citirani sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, v katerih je bilo odločano o tej problematiki, zato ne moreta dokazovati odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 178.684,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1999 za znesek 84.666,00 SIT in od 1.8.2000 za znesek 94.024,00 SIT ter stroške postopka v znesku 136.344,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2005, vse v osmih dneh.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s sklepom pa odločilo, da se revizija ne dopusti.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pritožbo. Navajala je, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in da v sodni praksi sodišča druge stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Navaja, da je sodišče zavrnilo pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo zaslišati pričo F.S.. Navajala je tudi dve sodbi Vrhovnega sodišča o razpolaganju s terjatvami. Mnenja je bila, da sta stranki sklenili poravnavo in da druga od druge nimata ničesar terjati. Predlagala je, da se pritožbi ugodi.

Pritožba je bila ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) in v zvezi z določbo prvega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

Sodba sodišča druge stopnje ne obravnava problema, kdaj delavec lahko razpolaga s svojo terjatvijo iz delovnega razmerja. Zato citirani sodbi Vrhovnega sodišča VII Ips 68/2005 z dne 10.5.2005 in VIII Ips 269/2001 z dne 26.11.2002, ki sta odločali o tej problematiki, ne moreta dokazovati odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. V sporni zadevi je bilo dokazovano in ugotavljano zgolj vprašanje, ali je delodajalec plačal tožniku regres za leti 1999 in 2000. Sodišče je ugotovilo, da ni, in zato je tožbenemu zahtevku ugodilo. Glede tega se ne zatrjuje noben odstop od sodne prakse. Vsa dokazovanja o pobotu ali sklenitvi sodne poravnave v pritožbi so zato za odločitev v tem sporu brezpredmetna.

Ker pritožba niti ne navaja, niti Vrhovno sodišče ni ugotovilo, da odločba sodišča druge stopnje v obsegu odločanja odstopa od njegove sodne prakse, niti se ne navaja neenotnost v praksi sodišča druge stopnje, pritožbi tožene stranke ni mogoče ugoditi in dopustiti revizije, kot to predvideva četrti odstavek 32. člena ZDSS-1, zato je sodišče pritožbo zavrnilo v skladu z določbo 353. člena ZPP.