Jedro

Dolžnik bi moral vse trditve, ki se nanašajo na nezmožnost izpolnitve obveznosti iz izvršilnega naslova, ugovarjati že v postopku izdaje izvršilnega naslova, saj ne gre za dejstva, ki bi nastopila šele po izdaji izvršilnega naslova.

Ob izdaji sklepa o določitvi sodnih penalov ni mogoče ugotavljati nastanka očitnega nesorazmerja med vrednostjo nedenarne obveznosti in višino sodnih penalov, saj je v tem sklepu dolžniku določen dodaten rok, v katerem lahko dolžnik svojo nedenarno obveznost še izpolni in se s tem izogne plačilu sodnih penalov.

Izrek

I. Pritožbi upnika se ugodi ter se sklep v točki I/2 v delu, ki se nanaša na omejitev vseh sodnih penalov na znesek 20.000,00 EUR, razveljavi.

II. Pritožba dolžnika se zavrne in sklep v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Dolžnik je dolžan upniku povrniti 128,74 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo: „I. 1. Dolžniku J. K. se naloži, da v dodatnem roku 3 dni od prejema tega sklepa upniku S. K., omogoči skupno posest in uporabo nepremičnin parc. št. 1, 2 in 3, vse k. o. 0000. 2. V primeru, da dolžnik svoje obveznosti iz prejšnje točke ne bo izpolnil v dodatnem roku, mora upniku za vsak dan zamude po izteku dodatnega roka za izpolnitev plačati sodne takse penale v višini 100,00 EUR, vendar tako, da seštevek vseh sodnih penalov ne preseže zneska 20.000,00 EUR.

II. Stroški upnika se odmerijo na 487,18 EUR, ki jih mora dolžnik poravnati upniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa od naslednjega dne dalje tudi zakonske zamudne obresti. Višji zahtevek za povrnitev stroškov se zavrne.“

2. Upnik vlaga pritožbo zoper točko I/2 sklepa, v delu, ki se nanaša na omejitev vseh sodnih penalov na znesek 20.000,00 EUR, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu točke I/2 razveljavi, podredno pa sklep razveljavi in vrne v odločitev sodišču prve stopnje z ustrezno stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), v drugem in četrtem odstavku, ko je omejilo skupno višino sodnih penalov po višini seštevka vseh dnevnih penalov na znesek 20.000,00 EUR. Opozarja na odločitev Ustavnega sodišča RS št. Up-181/99 z dne 13. 7. 1999. Nastanka očitanega nesorazmerja med vrednostjo nedenarne obveznosti in višino sodnih penalov ni mogoče uveljavljati že ob izdaji sklepa o določitvi sodnih penalov na limitirani znesek 20.000,00 EUR, saj z omejitvijo zneska ne bodo sodni penali nikoli prisilili ignorantskega dolžnika, ki že več kot 15 let onemogoča vsakršno lastninsko upravičenje, uporabo in posest upnika na predmetnih nepremičninah. Dolžnik tudi že več kot eno leto ne izpolnjuje svojih obveznosti po citirani sodbi. Sodni penali se ne omejijo v postopku določitve sodnih penalov, temveč v postopku na podlagi drugega odstavka 212. člena ZIZ. Nepravilna uporaba materialnega prava je podana v delu, ko se sodišče sklicuje na analogno uporabo drugega in četrtega odstavka 226. člena ZIZ. Sicer pa bi tudi ob upoštevanju četrtega odstavka 226. člena ZIZ omejitev morala znašati najmanj 100.000,00 EUR. Po četrtem odstavku 226. člena ZIZ gre namreč za omejitev desetkratnega zneska iz drugega odstavka 226. člena ZIZ. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter navaja, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da skupna posest ni mogoča. Izpodbijani sklep niti sodba nista izvršljiva, saj v naravi brez posega v pravico do zasebnosti le-te ni mogoče izvršiti. Poleg tega gre za zaščiteno kmetijo. Upnik je tisti, ki izvaja samovoljo. Stanovanjska stavba z naslovom ... je enostanovanjska, s povezanimi prostori, ki tvorijo skupno celoto. Izpodbija sklep tudi po višini, saj je znesek nerazumno visok in bi bila izvršitev takega sklepa skladno z omejitvami, ki jih določa ZIZ, nemogoča. Dolžnik kot dokaz prilaga kopijo izpisa svojega premoženjskega stanja, iz katerega izhaja, da odmerjena višina sodnih penalov ne bi bila izvršljiva. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Podrejeno pa ugoditev pritožbi in spremembo sklepa sodišča prve stopnje.

4. Dolžnik je odgovoril na pritožbo upnika ter prerekal navedbe v pritožbi in ponavljal navedbe iz svoje pritožbe.

5. Pritožba upnika je utemeljena, pritožba dolžnika ni utemeljena.

O pritožbi dolžnika:

6. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je materialnopravna podlaga za sklep o določitvi sodnih penalov v 269. členu Obligacijskega zakonika, ter da se o sklepu odloči v izvršilnem postopku glede na 212. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Posledično je pravilna tudi materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje, saj je dolžnik dolžan izvršiti obveznost iz izvršilnega naslova tako kot se glasi (primerjaj 17. člen ZIZ). Obveznost iz izvršilnega naslova je tudi po mnenju višjega sodišča iz razlogov, kot so že zapisani v sklepu sodišča prve stopnje, določena in izvršljiva. Drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da zatrjevana kršitev pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, ker v naravi med sprtimi strankami skupna posest ni mogoča, ne more biti predmet izvršilnega postopka, saj bi moral vse te trditve, ki se nanašajo na nezmožnost izpolnitve obveznosti iz izvršilnega naslova, dolžnik ugovarjati že v postopku, iz katerega izvršilni naslov izhaja, saj ne gre za dejstva, ki bi nastopila šele po izdaji izvršilnega naslova. Enako velja tudi za pritožbeno trditev, da gre za zaščiteno kmetijo. V tej fazi izvršilnega postopka so torej vse te pritožbene trditve pravno nerelevantne.

7. Dolžnik v pritožbi še navaja, da izpodbija sklep tudi po višini, ker je znesek nerazumno visok in bi bila izvršitev takega sklepa, skladno z omejitvami, ki jih določa ZIZ, nemogoča ter v ta namen prilaga kopijo izpiska svojega premoženjskega stanja.

8. Tudi navedene pritožbene trditve višje sodišče ne more upoštevati. Gre za neko posplošeno zatrjevanje slabega premoženjskega stanja, ne da bi dolžnik opisal svoje premoženjsko stanje tako glede lastništva premičnin in nepremičnin, kakor tudi višine denarnih sredstev, ki bi lahko vplivale na višino dnevno določene denarne kazni. Tega dolžnik ni zmogel ne sedaj v pritožbi niti ne pred sodiščem prve stopnje v odgovoru na predlog za določitev sodnih penalov. Trditveno in dokazno breme pa je na strani dolžnika (primerjaj 212. in 213. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sicer pa bi ustrezne trditve in dokaze dolžnik mogel že predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa le, če jih iz upravičenih razlogov ni mogel navesti in predložiti pred postopkom sodišča prve stopnje (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tako je tudi izpis transakcijskega računa (B68), ki ga dolžnik sedaj prilaga k pritožbi, vložen prepozno ter ga višje sodišče ne more upoštevati. Sicer pa se v tem postopku le določa višina penalov, na podlagi tega sklepa pa bo upnik lahko predlagal izdajo sklepa o izvršbi, kjer pa se bodo pri morebitni izvršbi na denarna sredstva upoštevale tudi vse omejitve, zapisane v 102. členu ZIZ.

9. Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi upnice:

10. Utemeljena je pritožbena trditev, da za omejitev sodnih penalov na najvišji skupni znesek 20.000,00 EUR, ni pravne podlage. Sodišče prve stopnje je v točki I/2 napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da se seštevek vseh sodnih penalov omeji na znesek 20.000,00 EUR. Res sodna praksa v zvezi s tem vprašanjem ni enotna in ustaljena, vendar po mnenju višjega sodišča (tako tudi sklep VSL I Ip 332/2014 z dne 12. 2. 2014) nastanka očitnega nesorazmerja med vrednostjo nedenarne obveznosti in višino sodnih penalov, ni mogoče ugotavljati že ob izdaji sklepa o določitvi sodnih penalov, saj je v tem sklepu dolžniku določen dodaten rok, v katerem lahko svojo nedenarno obveznost še izpolni in se s tem izogne plačilu sodnih penalov. Ob izdaji takega sklepa o višini nateklih sodnih penalov še ni mogoče govoriti, saj sodni penali do izteka dodatnega roka še ne začnejo teči, pa tudi sicer je eventualno nesorazmerje med višino nateklih sodnih penalov in vrednostjo nedenarne izpolnitve bodoče negotovo dejstvo, saj vnaprej ni mogoče vedeti, kdaj bo dolžnik svojo obveznost izpolnil oziroma kdaj bo upnica vložila predlog za izvršbo in s tem ustavila tek določenih sodnih penalov. Delno bi se tako stališče lahko razbralo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 181/99, ki v 12. točki obrazložitve med drugim določa, da se vprašanje sorazmerja med vsebino obveznosti in višino nateklih obveznosti ne more postaviti, dokler dolžnik ne izpolni svoje obveznosti, ampak da se bo z njim ukvarjalo sodišče, ki bo odločalo o morebitnem zahtevku za zmanjšanje višine dosojenih penalov na podlagi drugega odstavka 269. člena Obligacijskega zakonika. Navedena zakonska določba namreč daje izvršilnemu sodišču pooblastilo, da potem, ko dolžnik izpolni obveznost, se na njegov predlog zmanjša določena vsota penalov, upoštevajoč namen, zaradi katerega je odredilo njihovo plačilo. Pri odločanju o zmanjšanju penalov sodišče upošteva vsebino obveznosti in njen pomen za upnika in tudi okoliščino v zvezi z dolžnikovo izpolnitvijo na eni strani in višino nateklih penalov na drugi strani. Višje sodišče še dodaja, da je materialnopravna podlaga za določitev sodnih penalov v celoti urejena v 269. členu Obligacijskega zakonika ter zato analogna uporaba določil o denarni kazni v zvezi z 226. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju ne pride v poštev. Kot je že zgoraj navedeno, prvi odstavek 269. člena OZ omejitve penalov ne določa, saj je institut sodnih penalov namenjen pritisku na dolžnika, da izpolni svojo nedenarno obveznost, ugotovljeno v pravnomočni sodni odločbi. Če bi namreč že v sklepu o plačilu omejili višino sodnih penalov, bi dolžnik vedno lahko, s tem, ko bi izračunal, koliko se mu še splača plačati, namesto izpolnitve obveznosti, lahko izsilil svojo zmago v pravdi, ki jo je sicer izgubil. Upnikova pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave pa bi se tako izvotlila (tako odločba Ustavnega sodišča RS, U-181/99). Prav iz tega razloga drugi odstavek 269. člena OZ daje možnost zmanjšanja določene vsote šele pozneje, če dolžnik izpolni svojo obveznost. 11. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi upnika ugodilo in sklep v točki I/2 glede omejitve seštevka vseh sodnih penalov na 20.000,00 EUR razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka:

12. Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške pritožbenega postopka. Glede na to, da se pritožba nanaša na omejitev sodnih penalov nad 20.000,00 EUR in ne na 20.000,00 EUR, vrednost spornega predmeta v pritožbi ne more biti 20.000,00 EUR, kot je to zapisal upnik v pritožbi. Glede na Zakon o odvetniški tarifi (drugi odstavek, Ur. list RS, št. 167/2008), ki se uporablja v tem postopku glede na to, da je bil predlog za določitev sodnih penalov vložen že v letu 2014, je potrebno uporabiti za določitev vrednosti predmeta v izvršilnem postopku 27. oziroma 22. člen ZOdvT. Tako je vrednost pritožbenega postopka splošna vrednost 4.000,00 EUR. Ob uporabi tar. št. 3468 OT znaša nagrada za redno pravno sredstvo 59,40 EUR (159 x 0,6), sodna taksa za pritožbo 33,00 EUR, pavšalni strošek za plačilo potnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT 20 % nagrade, to je 19,08 EUR ter 22 % DDV, to je 17,26 EUR, skupaj torej 128,74 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.